Papež: Prosimo Gospoda, da bi tudi mi imeli v svojem življenju vere in molitve Petrovo iskrenost

Leon XIV.

»Mesija – pravi – bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati« (Mt 16,21).

To, kar pravi, je daleč od naših pričakovanj o zmagovitem in mogočnem Mesiju, s pomočjo katerega bi premagali in poteptali sovražnike (prim. Ps 108,14). V času, ki so ga preživeli z njim, so se že čudili mnogim njegovim dejanjem in besedam. To zadnje sporočilo pa zares presega vse, kar bi lahko predvidevali. Zlasti Peter izrazi svoje nestrinjanje in graja Jezusa, rekoč: »Samo tega ne, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi« (v. 22).

Malo prej je v njem prepoznal »Kristusa, Sina živega Boga« (v. 16), sedaj pa ga, presenečen in morda razočaran nad tem, kar je slišal, kar je v nasprotju s čudovito izpovedjo vere, ki jo je pravkar izpovedal, ga graja. Zdi se, da mu pravi: »Da, verujem, da si Mesija, vendar se svet ne rešuje na tak način«. Njegov odziv izhaja iz gorečnosti, ki jo gotovo navdihuje iskrena ljubezen, a nam kljub temu da misliti.

Tudi nam namreč ni vedno lahko razumeti in sprejeti Božjih potov, zlasti kadar so zelo oddaljena od naših. Takrat se pojavi skušnjava, da bi pomislili – kar je proti vsaki logiki vere – da se je Gospod zmotil, ali še huje, da nas ne posluša in se ne zanima za nas. Ob tej negotovosti nas Peter kljub svoji naglosti, uči dve pomembni stvari.

Prva je, da nikoli, tudi v takšnih trenutkih, ne prekinemo pogovora z Gospodom, pač pa da mu zaupljivo izrazimo svojo težavo pri razumevanju tega, kar od nas zahteva.

Druga pa je, da nikoli ne sodimo Božjega delovanja, pač pa da v molitvi ponižno prisluhnemo temu, kar nam razodeva po svojem delovanju, tudi kadar ni v skladu z našimi pričakovanji.

Veličina prvega med apostoli se kaže tudi v tem. Jezus mu odgovori: »Postavi se zadaj, za mano, satan« (v. 23) ter njemu in drugim učencem pojasni, da se morajo, če hočejo hoditi po njegovih stopinjah, odpovedati sami sebi, sprejeti svoj križ in hoditi za njim (prim. v. 24). Peter bo to storil: potem ko ga je poslušal, bo sprejel izziv in ostal zvest besedam Kristusa, ki ga je prepoznal kot svojega Odrešenika, za vse svoje življenje, vse do mučeništva.

Prosimo torej Gospoda, da bi tudi mi imeli v svojem življenju vere in v svoji molitvi Petrovo iskrenost, da bi mu ponižno povedali, kaj resnično čutimo, tudi kadar je srce zmedeno, in da bi istočasno znali negovati enako voljnost pri sprejemanju tega, kar zahteva od nas, tudi če to presega naša pričakovanja.

Naj nam pomaga Marija, ki je bila pokorna Božjim načrtom vse do vznožja svojega Sina Jezusa.