Papež med opoldansko molitvijo: Jezus nas kliče k osebnemu odgovoru, da bi ga spoznali od blizu
Leon XIV.
Iz evangeljske pripovedi spoznamo, kako odločilno je bilo to vprašanje za izkušnjo učenca. Kljub temu namreč, da so dvanajsteri apostoli že bili deležni velikega dela Učiteljevega življenja in učenja, Jezus ni hotel, da bi bilo samoumevno, da ga zares poznajo in da so razumeli skrivnost Božjega kraljestva. Zato se je potem, ko je vprašal, kakšno je mnenje ljudi o njem, obrnil neposredno nanje: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Mt 16,15).
Bratje in sestre, to je temeljni prehod za učence vseh časov, za vsakega izmed nas. Vera nam namreč ni dana enkrat za vselej; nasprotno, vedno znova moramo odkrivati Kristusov obraz in njegov evangelij, poglabljati razumevanje njegovega sporočila in prenavljati odločitve svojega življenja, da bodo skladne s tem, kar izpovedujemo, ko premagujemo skušnjavo, da že vse vemo in vero spreminjamo v navado.
Vprašanje, ki se nam zastavlja vsak dan – kdo je Jezus zame in kakšen je pomen njegove navzočnosti v mojem življenju – se postavlja zlasti v molitvi in ob premišljevanju evangelija; pa tudi kadar se znajdemo pred ranami in potrebami bratov, ali pa v odnosih in razmerah, ki najgloblje izzivajo našo vest. Skratka, na polju našega življenja lahko preverimo, če je Gospod Jezus za nas samo velika zgodovinska osebnost, ki je povedala in storila pomembne stvari, ali pa je Božji Maziljenec, Tisti, ki je bil poslan, da bi nas uvedel v Očetovo ljubezen ter preobrazil naša življenja in svet, v katerem živimo.
Predragi, naučimo se, da se ne bomo zapirali v naša verska prepričanja in gotovosti, da bomo ostali odprti za pristen odnos s Kristusom. Včasih se glede krščanske vere zadovoljimo z govoricami, frazami, s tem, kar nam je bilo morda posredovano celo z dobrimi nameni; toda Jezus nas kliče k osebnemu odgovoru, da bi ga spoznali od blizu, da pustimo, da nas oblikuje prijateljstvo z Njim, v vedno novem srečanju, ki lahko od nas tudi zahteva, da prehodimo še neznane ceste in da sprejmemo odločitve, ki so drugačne od tistih, ki smo si jih predstavljali. To velja tako za našo osebno pot, kot tudi za pot Cerkve in za pastoralne odločitve, kjer včasih presodimo, da lahko postopamo, kot smo to vedno počeli. Pomembno pa je, da se pogosto vprašamo: Kdo je Gospod zame? Ga zares poznam. Kaj danes od mene zahteva njegov evangelij. Katere korake moram storiti in katere odločitve sprejeti?
Prosimo Devico Marijo, ki je po svojem Sinu v svojem srcu iskala Božjo voljo, naj nas vedno vodi na poti vere.
