Papež med opoldanskim nagovorom: Od kanaanske žene se učimo ponižnosti in odločnosti
Leon XIV.
Vsaka nedelja nas spominja, da je ista polnost pridržana tistim, ki hodijo za Jezusom: njegovo vstajenje ni pretekli dogodek, ampak je novo življenje, ki vključuje tudi nas.
To danes dokazuje kanaanska žena, osrednja oseba evangelija, ki nam je oznanjen v bogoslužju (Mt 15,21-28). Čeprav ne pripada njegovemu ljudstvu in prebiva v tuji deželi, si vztrajno prizadeva govoriti z Jezusom; sledi mu kot učenka, ki je z Njim že povezana. Nikoli se še nista srečala, vendar se je v njej skrivnostno že prebudila vera. Ničesar ne želi zase, ampak prosi za mir za svojo trpinčeno hčer; zaupa v Jezusa, v katerem prepozna Mesija, Davidovega potomca (prim. v. 22).
Evangelist ne skriva ovir, s katerimi se mora soočiti ta žena. Učenci nanjo gledajo kot na nadležno osebo in Jezus sam se upira njenim prošnjam. Učitelj se je namreč umaknil v tisto pokrajino (prim. v. 21) in lahko si prestavljamo, da je tako kot drugikrat iskal samoten kraj za molitev in za poučevanje učencev. Vendar pa se v tistem trenutku zgodi nekaj nepričakovanega. Ko o tem premišljujemo, lahko razumemo Jezusovo pokorščino, ki izpolnjuje svoje poslanstvo tako, da pusti, da ga gane to, kar vidi in sliši. Nazadnje reče: »O, žena, velika je tvoja vera! Zgodi se ti, kakor želiš« (v. 28).
Tudi danes se Cerkev lahko pusti presenetiti Božjemu delovanju in prinašati Kristusov mir onkraj že začrtanih meja. Njeno poslanstvo prehiteva Božja milost, ki deluje v globinah vesti, zato moramo v vsakem srečanju, celo v tistih, ki motijo naše načrte, pozorno prisluhniti, odpreti oči in odprti srce temu, kar nam želi Bog povedati.
Od kanaanske žene se učimo ponižnosti in odločnosti. Po njeni veri spoznavamo, da je Božja miza pripravljena za vse in da nikomur niso namenjene samo drobtinice (prim. vv. 26-27), ker ima pri Očetu vsak svoje mesto. V luči te vere postanejo neznosne neenakosti, diskriminacije in ovire, ki teptajo dostojanstvo številnih Božjih sinov in hčera.
Dragi bratje in sestre: smo Cerkev Jezusa Kristusa v nemirnem svetu, ki išče mir. Marijo, našo Mater, prosimo, naj posreduje za nas. »Z njenih ustnic je privrela najmočnejša in najbolj reformatorska hvalnica, kar jih je bilo kdaj izrečenih, Magnifikat« (Magnifica humanitas, 244): to je pesem tistega, ki na stvarnost gleda z Božjim pogledom in zato ne izgubi upanja, pač pa deluje v dejavni ljubezni.
