Papež med katehezo: Ponovno odkriti pomen molitve

Vatican News

Sveti oče je poudaril, da molitev oziroma bogoslužje ni nekaj nekoristnega in nesmiselnega ali oblika bega. Prav tako ni ena izmed psiholoških tehnik, katerih cilj je osebno dobro počutje, ampak temeljna razsežnost naše človeškošti. Bogoslužje je kraj srečanja z Bogom, ki sam da pobudo in se približa človeštvu v svojem Sinu. Vsak teden in vsak dan sta evharistija ter molitveno bogoslužje dih življenja Cerkve, ki omogoča, da Sveti Duh kroži po njenem Telesu. V tej molitvi Kristus »vse človeško občestvo združuje okrog sebe, da skupaj z njim prepeva to božjo hvalnico«; tako smo dan za dnem vedno bolj pridruženi velikonočni skrivnosti in postajamo podobni Njemu.

  (@VATICAN MEDIA)

Svetopisemski odlomek Ef 6,18-19

Ob vsaki priložnosti molíte v duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami. V ta namen bedite z vso vztrajnostjo in molíte za vse svete. Molíte tudi zame, da mi bo dan govor, ko bom odpiral usta, tako da bom neustrašeno oznanil skrivnost evangelija.

Dokumenti drugega vatikanskega koncila

III. Konstitucija Sacrosanctum Concilium
5. Molitev Cerkve

Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!
V tej katehezi nadaljujemo s premišljevanjem o koncilski konstituciji o bogoslužju Sacrosanctum Concilium (SC). Danes se bomo zaustavili ob cerkveni razsežnosti bogoslužne molitve.

Kot nam pravi apostol Pavel, je Sveti Duh tisti, ki nas uči moliti. Od binkošti dalje Sveti Duh prebiva v Cerkvi in navdihuje vse njene dejavnosti, zlasti molitev. Življenje prve skupnosti, ki je nastala v Jeruzalemu po Jezusovi veliki noči, je življenje v Duhu, ki ga je podaril vstali Gospod. »Od tedaj – pravi koncil – se Cerkev ni nikoli prenehala zbirati k obhajanju velikonočne skrivnosti, da bi pri tem brala, "kar je bilo o njem v vseh pismih" (Lk 24,27), obhajala evharistijo, v kateri se "ponavzočuje zmaga in zmagoslavje njegove smrti" in se hkrati v Kristusu Jezusu zahvaljevala "Bogu za neizrekljivi dar" (2 Kor 9,15) "v slavo njegovega veličastva" (Ef 1,12), vse v moči Svetega Duha« (SC, 6).

V našem času, v kontekstih, v katerih prevladujeta miselnost učinkovitosti in potrošništva, se molitev lahko zdi nekaj nekoristnega in nesmiselnega. V svetu, kjer si znanost in tehnika domišljata, da imata odgovore na vse, se molitev lahko zdi kot oblika bega. Poleg tega se tudi v mnogih krščanskih družinah molitev ne prenaša več iz roda v rod, medtem ko jo številni ljudje lahko zmotno enačijo z eno izmed tehnik psihološke narave, katerih cilj je osebno dobro počutje. Glede na to, da je molitev temeljna razsežnost naše človeškošti, zasluži, da jo ponovno odkrijemo v njeni resnici.

Konstitucija Sacrosanctum Concilium je to potrebo vzela resno. To je globoko razveselilo papeža svetega Pavla VI., ki je ob razglasitvi tega prvega dokumenta, ki ga je odobril drugi vatikanski koncil, dejal: »Bog na prvem mestu; molitev naša prva dolžnost; bogoslužje prvi vir božjega življenja, ki nam je posredovano, prva šola našega duhovnega življenja« (Govor, Bazilika sv. Petra, 4. december 1963).

V Konstituciji namreč izraz »molitev« označuje celotno bogoslužje. Ta vidik je odločilen, saj je usmerjal bogoslužno reformo in za njen nosilen steber postavil dejavno sodelovanje vernikov. Bogoslužje je predstavljeno predvsem kot kraj srečanja, kot pobuda Boga, ki se približa človeštvu v svojem Sinu, »učlovečeni Besedi, maziljenem s Svetim Duhom« (SC, 5), na katero lahko odgovorimo »po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu, v občestvu Svetega Duha«, se pravi zahvaljujoč molitvi »Kristusa in vsega njegovega Telesa k Očetu« (SC, 84).

Zato je sveti Pavel VI. goreče želel, da bi molitveno bogoslužje, to je vsakodnevna javna molitev Cerkve, ki je neločljivo povezana z evharistijo, globoko preželo, poživilo, vodilo in izrazilo vso krščansko molitev ter učinkovito hranilo duhovno življenje Božjega ljudstva (prim. Apostolska konstitucija Laudis canticum).

Da bi se ta želja uresničila, je potrebno, da krščeni in skupnosti molitveno bogoslužje vedno bolj sprejmejo in živijo v vsakdanjem življenju. Mnogim ljudem, ki se želijo naučiti moliti, zlasti katehumenom, lahko nudi pot in šolo krščanske molitve.

Vsak teden in vsak dan sta evharistija ter molitveno bogoslužje dih življenja Cerkve, ki omogoča, da Sveti Duh kroži po njenem Telesu. V tej molitvi Kristus »vse človeško občestvo združuje okrog sebe, da skupaj z njim prepeva to božjo hvalnico« (SC,83); tako smo dan za dnem vedno bolj pridruženi velikonočni skrivnosti in postajamo podobni Njemu.

Sveti Avguštin pa pravi: »Ko v molitvi govorimo Bogu, ne smemo Sina ločiti od njega; in ko moli Sinovo telo, naj ne loči svoje glave od sebe; naj bo torej isti edini Zveličar svojega telesa, naš Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, tisti, ki moli za nas, moli v nas in ga mi molimo. Moli za nas kot naš duhovnik; moli v nas kot naša glava; mi ga molimo kot svojega Boga. Prepoznajmo torej v njem svoj glas in njegov glas v nas (Enarr. In psalmum LXXXV: PL 37,1081).

Molitveno bogoslužje, povezano z evharistijo, katere luč podaljšuje, posvečuje čas našega vsakdanjega življenja: zjutraj začnemo dan z vero in s hvaležnostjo; opoldan prosimo za moč zvestobe sredi naporov; zvečer, po končanem delu, večernice spremljajo trenutek sončnega zahoda; ponoči zaspimo, ko se izročimo Božjemu miru. Vsaka molitvena ura je dejanje upanja: na zemeljskem romanju bdimo in z vso Cerkvijo pričakujemo Gospodovo vrnitev v slavi.