Kateheza o razlogih za liturgično reformo: Da verniki ne bi bili tuji in nemi gledalci
Današnja kateheza je bila še zadnja od osmih o koncilski konstituciji o svetem bogoslužju Sacrosanctum Concilium. Kot je dejal papež, je liturgija živa resničnost, ki se je skozi stoletja vedno razvijala in spreminjala. Cerkveno učiteljstvo je njene oblike prilagajalo potrebam različnih obdobij.
»Liturgična reforma, ki jo je spodbudil drugi vatikanski koncil, sledi živemu izročilu Cerkve. Njeno pravilno razumevanje nam omogoča tudi, da zavrnemo zlorabe, ki so se zgodile v nekaterih delih Cerkve v pokoncilskem obdobju in se žal dogajajo še danes, saj absolutizirajo ali napačno razumejo nekatera načela, na katerih je temeljila sama reforma,« je zatrdil sveti oče.
Svetopisemski odlomek: Heb 10,8-10
Prej pravi: Žrtev in daritev in žgalnih daritev in daritev za greh nisi hotel in ti niso bile všeč; in vendar se darujejo po postavi. Nato je rekel: Glej, prihajam, da izpolnim tvojo voljo. Prvo odpravlja, da postavi drugo. V tej volji smo posvečeni po daritvi telesa Jezusa Kristusa enkrat za vselej.
Dokumenti drugega vatikanskega koncila
III. Konstitucija Sacrosanctum Concilium
8. Razlogi za liturgično reformo
Dragi bratje in sestre,
v tej zadnji katehezi o konstituciji Sacrosanctum Concilium bi se danes rad ustavil pri razlogih, zakaj so koncilski očetje želeli spodbuditi reformo liturgije. V tem pogledu je poučno tretje Koncilsko pismo, ki ga je kardinal Giovanni Battista Montini, takratni milanski nadškof, 28. oktobra 1962 poslal vernikom svoje Cerkve. Liturgija – je zapisal – »je iskren izraz tako božanskega kot človeškega. Je jezik. Na eni strani je sredstvo božjega nauka in na drugi glas pogovora z Bogom. Jasno je, da se ne more odpovedati svoji didaktični funkciji in da ne more ne ponuditi veri in pobožnosti priložnosti, da se izrazita s spontano razumljivostjo« (G. B. Montini, Terza lettera dal Concilio, Rivista Diocesana Milanese 51, 1962). S temi prepričanji je bodoči papež sveti Pavel VI. zatrdil, da verniki »ne morejo in ne smejo več ostati tihi in pasivni. Njihove fizične prisotnosti ni mogoče uskladiti z njihovo duhovno odsotnostjo (Ibid.)«.
Soglasje teh izjav s tistimi, ki bodo objavljene v točki 48 koncilske konstitucije, je očitno: »Cerkev si goreče prizadeva, da verniki pri tej skrivnosti vere ne bi prisostvovali kot tuji ali nemi gledalci, ampak da bi jo po obredih in molitvah dobro razumeli; zavestno, pobožno in dejavno sodelovali pri svetem dogajanju; da bi se z Božjo besedo duhovno oblikovali; da bi se pri mizi Gospodovega telesa obnavljali in se Bogu zahvaljevali; da bi se – ko darujejo brezmadežno žrtev, ne le po duhovnikovih rokah, ampak združeni z njim – naučili darovati sami sebe ter bi se iz dneva v dan po Kristusu sredniku vse bolj izpopolnjevali v edinosti z Bogom in med seboj.« V teh besedah vidimo obnovljeno zavedanje o vrednosti liturgije. Z obrednimi opravili Cerkve, ko se vrši spomin na delo odrešenja, nam je dana možnost, da živimo resničen odnos z Bogom in vstopimo v stik z zveličavnim dogodkom. Ker so dejanja in besede svete liturgije odločilna za uresničitev te izkušnje, sodelovanje vernikov ne more biti pasivno.
Koncilska reforma je s tem, ko je v središče postavila tisto, kar predstavlja srce cerkvene izkušnje, želela, da bi liturgija zasijala kot »prvotni vir tiste božje izmenjave, v kateri se nam sporoča Božje življenje« (Pavel VI., slovesni zaključek drugega koncilskega zasedanja, 4. december 1963). Iz tega prepričanja je izhajala potreba, da bi bogastvo svetopisemskih besedil in molitev postalo lažje dostopno vsem vernikom ter da bi se poenostavilo ureditev bogoslužij v primerjavi s tisto, ki so jo določale takrat veljavne liturgične knjige.
Liturgija, ki je živa resničnost, se je skozi stoletja vedno razvijala in spreminjala. Cerkveno učiteljstvo je njene oblike prilagajalo potrebam različnih obdobij. Zato ni presenetljivo, da je drugi vatikanski koncil, z največjim spoštovanjem do dediščine izročila in prav zato, da bi jo naredil bolj dostopno, menil, da je potrebna revizija liturgičnih knjig.
Cilj koncilskih očetov je izrecno opredeljen v točki 21 konstitucije Sacrosanctum Concilium: »Da bi krščansko ljudstvo zanesljiveje doseglo obilne milosti, ki jih vsebuje sveto bogoslužje, sveta mati Cerkev želi izvesti skrbno in splošno prenovo liturgije. Liturgija je namreč sestavljena iz nespremenljivega dela, ker je božje delo, ter iz delov, ki so spremenljivi in se v teku časa lahko ali celo morajo spremeniti, če so se morda vanje prikradli elementi, ki manj ustrezajo samemu bistvu liturgije, ali pa so ti deli postali manj primerni. S to prenovo je treba besedila in obrede urediti tako, da bodo jasneje izražali svete reči, katerih pomen nosijo, in da bo lahko krščansko ljudstvo lažje razumelo njihov pomen ter se jih udeleževalo na polni, dejavni in občestveni način.«
Iz okrožnice Mediator Dei papeža Pija XII. pa izhaja razlikovanje v liturgiji med božjimi, torej nespremenljivimi elementi, in človeškimi elementi, ki »so lahko deležni različnih sprememb, ki jih odobri sveta hierarhija s pomočjo Svetega Duha, glede na potrebe časa, stvari in duš« (Acta Apostolicae Sedis 39, 1947, 541–542).
Poleg tega želja po »splošni reformi« ni nastala nenadoma, temveč se je kazala v dejanjih zaporednih papežev od začetka 20. stoletja, v skladu z zahtevami liturgičnega gibanja. Potrditev potrebe, da se verniki ne bi udeleževali bogoslužij »kot tujci ali nemi opazovalci«, je bila že navedena v apostolski konstituciji Divini Cultus Pija XI. Poleg tega se lahko spomnimo sprememb Pija XII. o ureditvi obredov velikega tedna, ki jih je prestavil na ure, ki ustrezajo velikonočnim dogodkom, potem ko so bili stoletja postavljeni v jutranje ure. Ne smemo pozabiti, da je sveti Janez XXIII. menil, da je treba poenostaviti dele brevirja in misala, ter jih odobril z motuproprijem Rubricarum instructum z dne 25. julija 1960, v katerem je predlog temeljnih načel za obnovo bogoslužja predložil napovedanemu ekumenskemu koncilu.
Liturgična reforma, ki jo je spodbudil drugi vatikanski koncil, tako sledi živemu izročilu Cerkve. Njeno pravilno razumevanje nam omogoča tudi, da zavrnemo zlorabe, ki so se zgodile v nekaterih delih Cerkve v pokoncilskem obdobju in se žal dogajajo še danes, saj absolutizirajo ali napačno razumejo nekatera načela, na katerih je temeljila sama reforma.
V zvezi s tem je vredno spomniti, da koncilska konstitucija pravi, da »liturgična opravila niso zasebna dejanja, marveč sveti obredi Cerkve, ki je “zakrament edinosti”, torej sveto ljudstvo, zbrano in urejeno pod vodstvom škofov. Zato ta opravila pripadajo celotnemu telesu Cerkve, ga izražajo in nanj vplivajo« (Sacrosanctum Concilium, št. 26).
Zato je poglavitna odgovornost pastirjev, škofov in tudi vsakega posameznega duhovnika, da varujejo in spodbujajo liturgijo, ki v skladu z liturgičnimi normami blesti v plemeniti preprostosti (prim. št. 34) in tako razodeva eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev. Takšna liturgija bo tudi temeljno sredstvo evangelizacije, orodje milosti, po katerem se bomo, kot uči koncil, lahko naučili darovati sebe in se po Kristusu sredniku izpopolnjevati v edinosti z Bogom in med seboj (prim. št. 48).
