Leon XIV. med splošno avdienco: Sakralna glasba uglasi srce s srcem bratov in sester

Svetopisemski odlomek: Kol 3,16-17

Kristusova beseda naj bogato prebiva med vami. V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte. S psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi v svojih srcih hvaležno prepevajte Bogu. In vse, kar koli delate v besedi ali v dejanju, vse delajte v imenu Gospoda Jezusa in se po njem zahvaljujte Bogu Očetu.

  (@VATICAN MEDIA)

Dokumenti drugega vatikanskega koncila

III. Konstitucija Sacrosanctum Concilium
7. Sakralna glasba

Dragi bratje in sestre,
šesto poglavje konstitucije Sacrosanctum Concilium (SC) drugega vatikanskega koncila je posvečeno sakralni glasbi. V njem piše: »Glasbeno izročilo Cerkve predstavlja zaklad neprecenljive vrednosti, ki presega druge umetniške izraze, in to predvsem zato, ker je sakralno petje, združeno z besedami, nujen in neločljivi del slovesnega bogoslužja« (SC, 112). In pojasnjuje: »Sakralna glasba bo zato toliko bolj svéta, kolikor tesneje bo povezana z bogoslužnim dejanjem, bodisi da bo molitvi dajala lepši izraz in spodbujala ubranost ali pa bo svete obrede obogatila z večjo slovesnostjo« (ibid.).

Tukaj najdemo jedro koncilskega nauka, ki potrjuje in poglablja službeno funkcijo glasbe pri bogoslužju, kar je že izpostavil sveti Pij X. v motupropriju Inter sollicitudines (22. november 1903). Glasba je namreč del bogoslužnega dejanja in ne zgolj okras obhajanja. Peti in igrati pri bogoslužju pomeni moliti, svoje srce uglasiti s srcem sester in bratov ter z Bogom, pri tem pa aktivno sodelovati v obhajani skrivnosti. Glasba še posebej izraža čustveno razsežnost molitve, kot pravi sveti Avguštin: »Cantare amantis est«, torej »petje je lastno tistemu, ki ljubi« (Sermo 336, 1). To je zelo pomembno, kajti pomaga, da se srce odpre za  delovanje Boga v milosti in se mu pusti oblikovati.

Poleg tega petje spodbuja občestvo. Skozi simfonijo glasov prispeva k povezanosti duš, presega razlike med osebami in vse združuje v slavljenju Boga. Tako postane epifanija Cerkve, oprijemljivi izraz občestva, ki je del njene same narave.

Iz globokega teološkega pomena sakralnega petja kot sestavnega dela bogoslužnega dejanja izhaja nekaj zahtev. Prva je, da mora, ne glede na trende ali posebne občutljivosti avtorjev, na vseh ravneh ustrezati temu, kar je najbolj primerno za določen trenutek obhajanja.

Oblika mora biti, zlasti v svojem melodičnem vidiku, istočasno plemenita in preprosta, visoke glasbene kakovosti in lahko izvedljiva, še posebej, če je namenjena petju celotnega občestva vernikov (prim. SC, 121).

Iz istega razloga koncil priporoča, da so tudi besedila ustrezna, globoka in hkrati z lahkoto razumljiva, navdihnjena predvsem s Svetim pismom, liturgičnimi knjigami in duhovnim izročilom Cerkve. Nad tem je treba skrbno bdeti, da bi se spodbudilo in ohranilo živo dinamiko, ki jo izraža starodavno načelo »lex orandi lex credendi«, to pomeni, da je zakon molitve tudi zakon vere.

Sacrosanctum Concilium namenja veliko prostora temi aktivnega sodelovanja vernikov (prim. SC, 114). »Razumeti jo je treba […] izhajajoč iz večjega zavedanja skrivnosti, ki se obhaja, in njene povezave z vsakdanjim življenjem« (Benedikt XVI., Apostolska spodbuda Sacramentum caritatis, 52), v »duhu nenehnega spreobrnjenja, ki mora zaznamovati življenje vseh vernikov« (ibid. 55). Kar zadeva konkreten način, s katerim se sodelovanje lahko uresniči s posebno vlogo sakralne glasbe, konstitucija ponuja jasen odgovor: »Pozornost je treba nameniti vzklikom vernikov, odgovarjanju, petju psalmov, antifonam, pesmim« in »sveti tišini« (SC, 30), ter spodbujati vsakega, duhovnika in vernika, naj opravlja »vse tisto in samo tisto, kar je glede na naravo obreda in liturgična pravila v njegovi pristojnosti« (SC, 28), v harmoničnem ravnovesju med različnimi službami, različnimi opravili in trenutki tišine.

Koncil nato pripisuje veliko vrednost gregorijanskemu petju, ne da bi iz bogoslužja izključil druge zvrsti sakralne glasbe. Posebna pozornost je namenjena tudi orglam (prim. SC, 120), medtem ko je uporaba drugih instrumentov dovoljena, »če so primerni ali jih je mogoče prilagoditi za sakralno uporabo, so v skladu z vzvišenostjo svetišča in zares spodbujajo duhovno izgradnjo vernikov« (SC, 120).

Tema, ki je blizu koncilski reformi, je inkulturacija, tudi na področju sakralne glasbe. Posebej je poudarjena pombmnost resnega upoštevanja glasbenih tradicij različnih kultur kot dela verskega in družbenega življenja ljudi. Zato se po eni strani priporoča vlaganje v ustrezno »vzgojo verskega čuta« (SC 119) pri vseh, po drugi strani pa, »kolikor je mogoče [...], spodbujanje tradicionalne glasbe teh ljudstev, tako v šolah kot pri svetih opravilih« (ibid.).

V bogoslužnem kontekstu je posebna naloga priznana schola cantorum [pevskemu zboru]; gre za pastoralno orodje, katerega spodbujanje je priporočeno, njegova naloga pa je »zagotavljati natančno izvajanje svojih lastnih delov, v skladu z različnimi žanri petja, in spodbujati aktivno sodelovanje vernikov pri petju« (Kongregacija za bogoslužje, Musicam sacram, 19).

V ta namen je skladatelj sakralne glasbe poklican, da pozna in varuje glasbeno dediščino Cerkve ter iz nje črpa navdih za ustvarjanje novih skladb za bogoslužne namene, pri čemer spoštuje sodobne občutljivosti in raznolike kulturne tradicije, da bi »očistil bogoslužje slogovnih napak, slabih oblik izražanja, površne glasbe in besedil, ki niso primerna za veličino obhajanega dejanja, da bi zagotovil dostojanstvo in dobroto oblike liturgične glasbe« (Sv. Janez Pavel II., Kirograf o sakralni glasbi, 22. november 2003, 3).

Zaradi vseh teh razlogov koncilski očetje priporočajo, naj se spodbujata formacija in izvajanje sakralne glasbe »v semeniščih, noviciatih ter v študijskih domovih, pa tudi v drugih katoliških zavodih in šolah« (SC, 115), glasbenikom in pevcem pa naj se zagotovi trdna liturgična formacija (prim. ibid.).

Dragi bratje in sestre, cerkveni očetje so visoko cenili bogoslužno petje, simbol cerkvenega občestva. Zato lahko zaključimo s temi lepimi izrazi svetega Ignacija Antiohijskega: »Vi, drug za drugim, postanite zbor, da boste ubrano soglasni in uglašeni z Božjim tonom v edinosti ter v sozvočju po Jezusu Kristusu peli Očetu, da vas bo slišal in po dobrih delih, ki jih opravljate, spoznal, da ste udje njegovega Sina« (Pismo Efežanom, 4,2).