Kateheza o evharistični skrivnosti: Evharistija je zakrament kraljestva, ki prihaja

Udeležiti se Gospodove gostije za kristjane pomeni »pustiti se oblikovati z Božjo besedo, okrepčati se ob mizi Gospodovega Telesa in se Bogu zahvaljevati«, je dejal sveti oče in izpostavil, da nas evharistija »uči sprejemati življenjski slog samega Gospoda Jezusa«, kar pomeni zastonj darovati same sebe.

»Ko prejmemo Jezusa v njegovi besedi in evharistiji, postanemo to, kar prejmemo: postanemo Telo, katerega Glava je vstali Kristus, ki nam pripravlja mesto v nebesih. Evharistija je torej zakrament kraljestva, ki prihaja,« je zatrdil in povabil, naj črpamo iz tega vira božanskega življenja in se pustimo preoblikovati evharistični skrivnosti.

  (@VATICAN MEDIA)

Svetopisemski odlomek: 1 Kor 12,12.27

Kakor je namreč telo eno in ima mnogo udov, vsi telesni udje pa so, čeprav jih je mnogo, eno telo, tako tudi Kristus. […] Vi pa ste Kristusovo telo in vsak zase udje.

Dokumenti drugega vatikanskega koncila

III. Konstitucija Sacrosanctum Concilium
4. Evharistična skrivnost

Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!
Nadaljujemo kateheze o dokumentih drugega vatikanskega koncila, posebej o konstituciji o bogoslužju  Sacrosanctum Concilium (SC).

Ko želi sveti Avguštin novokrščenim razložiti skrivnost Kristusovega telesa, se vrne k odlomku iz pisma svetega Pavla, ki smo ga pravkar slišali: »Vi pa ste Kristusovo telo in vsak zase udje« (1 Kor 12,27). In doda: »To je vaša skrivnost, ki jo prejemate. Na to, kar ste, odgovorite: 'Amen', in vaš odgovor je kakor vaš podpis. Rečeno vam je: 'Kristusovo telo' in vi odgovorite: 'Amen'. Zato bodite udje Kristusovega telesa, da bo vaš 'Amen' resničen. […] Bodite to, kar vidite, in prejmite to, kar ste« (Pridiga 272, PL 38, 1247).

Takoj po opisu Jezusove zadnje večerje konstitucija o bogoslužju spregovori o evharistiji s temi avguštinskimi poudarki. Zbrati se ob Gospodovi mizi za kristjane namreč pomeni »oblikovati se z Božjo besedo, okrepčati se ob mizi Gospodovega Telesa in se Bogu zahvaljevati« (SC, 48). Ko ga prejmemo v njegovi besedi in evharistiji, postanemo to, kar prejmemo. Postanemo Telo, katerega Glava je vstali Kristus, ki sedi na desnici Očetovi (prim. Kol 1,18), ki nam pripravlja mesto v nebesih (prim. Jn 14,3): evharistija je torej zakrament kraljestva, ki prihaja. Je Kruh na poti, ki nas vodi v nebeško domovino, vse do blaženega dne, ki bo »Bog vse v vsem« (1 Kor 15,28).

Bogoslužni zbor daruje žrtev »ne le po duhovnikovih rokah, ampak združen z njim« (SC, 48). S tega vidika je za kristjane evharistija oblika duhovne žrtve (prim. Heb 13,16; Rim 12,1), saj je pot združitve z Bogom in medsebojne združitve. Z udeležbo se učimo »darovati sami sebe in po Kristusu biti vsak dan bolj použiti v enost z Bogom in med seboj« (SC, 48). Tako nas evharistija s tem, ko nas vključuje v Kristusa, uči sprejemati življenjski slog samega Gospoda Jezusa, ki je zaznamovan z zastonjskim darovanjem sebe. Ta dar nam pomaga vstopiti v dinamiko enosti, ki nam daje močno protiutež za ločitve, ki spodkopavajo naš svet, naše skupnosti, naše družine, naše srce (prim SC, 47).

Predragi, ko se udeležujemo evharistije, smo povabljeni, da poslušamo Božjo besedo in se hranimo pri Gospodovi mizi, kjer se On daruje Očetu. Ta dva dela maše, besedno bogoslužje in evharistično bogoslužje, »sta tako tesno povezana, da tvorita eno samo bogoslužno dejanje« (SC, 56).

V zvezi z Besedo je treba izpostaviti, da ne gre zgolj za pridobivanje intelektualnega znanja o Svetem pismu, ampak za to, da prejmemo »živo in dejavno« Besedo (Heb 4,12), ki jo Bog namenja vsem skupaj in obenem vsakemu posebej; Besedo, ki nas skupaj z evharističnim kruhom hrani in neguje ter nas vodi od grešnega propada k novemu življenju v Kristusu. »Evharistija nas odpira za razumnost Svetega pisma, tako kot Sveto pismo osvetljuje in razlaga evharistično skrivnost« (Benedikt XVI., Posinodalna apostolska spodbuda Verbum Domini, 55).

Drugi vatikanski ekumenski koncil je pozval, »naj se bolj na široko odprejo zakladi Svetega pisma, da bo tako vernikom miza Božje besede pripravljena v večjem izobilju« (SC, 51). Liturgična reforma je to zahtevo spremenila v zaklad, ki je lekcionar, knjiga, ki zbira vsa svetopisemska berila za liturgična obhajanja. Ta širina je bila zajeta iz najčistejšega vira živega izročila, ki združuje »zvestobo izročilu« z »odprtostjo za upravičen napredek« (SC, 23).

Začetek drugega poglavja konstitucije o bogoslužju je prepleten s sklicevanjem na veliko reko izročila, ki gre od cerkvenih očetov do nas. Navajam: »Naš Odrešenik je pri zadnji večerji, tisto noč, ko je bil izdan, postavil evharistično daritev svojega telesa in svoje krvi, da bi s tem daritev na križu mogla trajati skozi vse čase, do njegovega ponovnega prihoda, in da bi tako svoji ljubljeni nevesti Cerkvi, zaupal spomin svoje smrti in svojega vstajenja: zakrament ljubezni, znamenje enosti, vez dejavne ljubezni, velikonočno gostijo, v kateri se prejema Kristus, duša se napolnjuje z milostjo in nam je dano poroštvo prihodnje slave« (SC, 47).

Dragi bratje in sestre, z vero črpajmo iz tega vira božanskega življenja in se pustimo preoblikovati skrivnosti, ki jo obhajamo.