Kard. Reina zaprl sveta vrata bazilike sv. Janeza v Lateranu: Škofija kot kraj Božje navzočnosti in bližine
Grob je prazen, kje naj ga iščemo?
Kardinal Reina je pri homiliji izhajal iz evangelija (Jn 20,2-8) za današnji praznik svetega Janeza, evangelista, ki – kot je dejal – »združuje skrivnost praznovanja božiča z veliko nočjo in tako utrjuje enotnost razodetja Božje bližine«. Evangelij nam namreč govori o Janezu, ki prehiti Petra in prvi pride k Jezusovemu praznemu grobu.
Janez je bil Jezusov najljubši prijatelj. Z njih je hodil in poslušal njegov glas, tudi glas njegovega srca, ko je naslonil svojo glavo na njegove prsi. Ko beremo, kako teče proti grobu, kamor je bil položen njegov učitelj in prijatelj, se tudi nas dotakne vprašanje, ki združuje tek Marije Magdalene in Petra.
»Grob je prazen, kje naj ga iščemo? Mar ni to bilo tudi vprašanje, ki so si ga zastavili številni romarji, ki so v tem letu prišli v naše mesto? Mar ni to vprašanje mnogih, ki bi radi srečali Jezusa v svojem življenju? Kje iskati Gospoda?«
Tistim, ki so prispeli v kraj, kjer se je Jezus rodil, na obrobju, zavrnjen, v hlevu, so bili presenečeni, ko so tam našli Božjega Sina. »Enako so bili presenečeni tudi tisti, ki so se čutili nevredne Božjega pogleda in so nato naleteli na Jezusove oči, ki so jih iskale, grešnike, gobavce, reveže.«
Oznanjati evangelij na krajih odsotnosti
Kardinal Reina je izpostavil, da to presenečenje mora imeti pomen tudi za rimsko škofijo, najti mora svoje mesto v oznanjevanju evangelija, naseliti dom v skupnostih, prevzeti telo v služabnikih Božjega usmiljenja, se uresničiti v mestu, v katerem so mnogi izgubili upanje: »Ali lahko izpovedujemo svojo vero, ne da bi nas skrbelo, koliko ljudi zaradi bremen, ki jih morajo nositi, bolečine, ki jo trpijo, krivic, ki jih prenašajo, ne vidi nič drugega kot prazen grob, najbolj oster znak odsotnosti?«
»Odsotnost solidarnosti v prepadu med obrobjem in središčem. Odsotnost pozornosti do ekonomskih in eksistencialnih stisk. Odsotnost bratstva, v katerega se vdamo, tudi v prezbiteriatu, ko ostajamo sami ali nas pustijo same. Odsotnost, v kateri so družine razpršene, vezi slabijo, generacije si nasprotujejo, odvisnosti postanejo verige. Odsotnost pravičnosti, ki ne ustreza vzvišeni poklicanosti politike, da odstrani ovire, da bi lahko vsi našli enake možnosti za samoizpolnitev, za uresničitev svojih sanj, za preživetje s svojim dostojanstvom, z delom in pošteno plačo, za dom, za zaščito in oskrbo v svoji krhkosti. Odsotnost vizije in misli v času, v katerem so strasti postale žalostne, sodbe so postale posplošene, informacije so izgubile stik z iskanjem resnice in kultura nima več verodostojnih učiteljev. Odsotnost miru v svetu, kjer prevladuje logika najmočnejšega. Odsotnost preroštev, ki utiša Boga.«
Oznanjati tako, da pokažemo prisotnost v odsotnosti
Mi, ki se opredeljujemo kot verniki, smo po kardinalovih besedah del rodovnika tistih, ki so slišali, videli in se dotaknili Besede življenja: »In to, kar smo slišali, videli in česar smo se dotaknili, moramo oznanjati tako, da pokažemo prisotnost v odsotnosti, s čimer se zoperstavimo vsaki nepremičnosti, da bi lahko srečali Gospoda. Oznanilo, ki besede združuje z dejanji, prebudi vse čute in preoblikuje naše mesto.«
»Biti moramo misijonarji preobrazbe vseh družbenih in eksistencialnih krajev: preobraziti moramo vse naše odnose, osvoboditi skrito obličje našega Odrešenika, ki je s svojo smrtjo premagal smrt. To je upanje, ki je spodbudilo mnoge romarje, ki so na naših ulicah pustili stopinje korakov, obremenjenih s težo svojega srca. Prestopili so sveta vrata, da bi našli Njega, ki so ga iskali. V vratih naše katedrale so odtisi nežnih dotikov vseh tistih, ki so šli skoznje in iskali usmiljenje.«
Kraj, kjer se razodeva Gospodova navzočnost
Kaj nam torej zapušča to jubilejno leto, je postavil vprašanje kardinal Reina in odgovoril: »Zapušča nam vseprisoten zakrament bližine Boga presenečenj. In ko sedaj zapiramo vrata, vemo, da Vstali prihaja skozi zaprta vrata in se nikoli ne utrudi trkati na naša zaprta vrata. Da bi ponudil in našel usmiljenje. Da, našel, saj ga tudi On išče. Govoril nam je namreč o zadnjem presenečenju, ki se bo zgodilo na koncu, ko bomo sojeni po ljubezni, usmiljenju, kozarcu vode za žejnega, grižljaju kruha za lačnega; po bližini zaprtemu ali bolnemu, po oblačenju golega in sprejemanju tujca (prim. Mt 25, 31-46). Če bomo to storili najmanjšemu od naših bratov, bomo to storili Njemu. In koliko upanja je v tem, da lahko vse prepoznamo kot brate, tudi tiste, ki jih imamo za sovražnike.«
Kardinal Reina je poudaril, da se za škofijo Rim začne novo obdobje, ter pozval, naj se združijo molitve in moči, da bi škofija postala »kraj, kjer se razodeva Gospodova navzočnost, kjer se pričuje o Njegovi bližini, in sicer tako, da postanemo bližnji drug drugemu ter ne pozabimo nikogar«.
Sklenil je z besedami papeža Leona XIV., ki je 19. septembra 2025, ob začetku novega pastoralnega leta rimske škofije, pozval k okrepitvi odgovornosti: »Zdaj je torej na nas, da se lotimo dela, da bi Cerkev, ki živi v Rimu, postala laboratorij sinodalnosti, sposoben – z Božjo milostjo – uresničevati “evangelijska dela” v cerkvenem kontekstu, ki ga zaznamujejo številni izzivi, zlasti pri posredovanju vere, in v mestu, ki potrebuje prerokbo, saj ga zaznamuje številna in naraščajoča ekonomska in eksistencialna revščina, mladi so pogosto zmedeni, družine pa so pogosto obremenjene.«
