Zaprta sveta vrata bazilike svetega Pavla zunaj obzidja
Vatican News
Kardinal je na začetku homilije dejal, da zaprtje svetih vrat pomeni vidni sklep jubilejnega leta in hkrati ohranja in potrjuje njegov globok pomen. Spomnil je, da se v bogoslužju Cerkve vedno zaključi določeno časovno obdobje, medtem ko »Božje usmiljenje ostaja vedno odprto; odprta ostaja pot spreobrnjenja in upanja, ki jo je to obdobje ustvarilo«.
Upanje ne osramoti
V nadaljevanju je nadduhovnik bazilike svetega Pavla izpostavil, da v svetišču, ki ohranja spomin na tega apostola, močno odmevajo njegove besede, ki so nas spremljale skozi celotno sveto leto: »Upanje ne osramoti« (Rim 5,5). »Ne gre zgolj za "emblematično geslo", ampak predvsem za izpoved vere. Pavel zapiše te besede, ker pozna napore življenja, preganjanje, zapor, navidezen neuspeh. Toda kljub temu pravi, da upanje ne osramoti, saj ne temelji na človeških sposobnostih, ampak na zvesti ljubezni Boga.«
Sveta vrata, ki so se danes zaprla, so po kardinalovih besedah veliko več kot le fizični prehod: so »povabilo, namenjeno vsakemu izmed nas, naj odloži tisto, kar mu teži srce, da bi vstopil v prostor usmiljenja. Stopiti skoznje pomeni priznati, da zveličanje izvira iz ponižne izročenosti Njemu, ki edini more dati poln smisel našemu življenju in presega vsakršno samozadostnost.
Sveta vrata povezana s pokoro
Izročilo Cerkve nas spominja, da so bila sveta vrata vedno povezana s potjo pokore: bila so kraj ponovnega vstopa v občestvo, znamenje vrnitve v Očetovo hišo. Tudi danes to dejanje ohranja vso svojo simbolno moč: Bog nikoli ne zapre vrat človeku; človek je tisti, ki je poklican, da jih prestopi«.
Kardinal Harvey je nato navedel besede papeža Frančiška v buli Spes non confundit, kjer »je spomnil, da upanje skupaj z vero in ljubeznijo predstavlja srčiko krščanskega življenja. Presega naivni optimizem in vsak beg od resničnosti; nasprotno, je zaupanja polno pričakovanje zveličanja, ki je že podarjeno in je še vedno na poti svoje dopolnitve. Upati pomeni premostiti bolečino v gotovosti, da imata zadnjo besedo življenje in zveličanje«. Prav tako je papež Frančišek večkrat jasno poudaril, da je upanje konkretno; uresničuje se prek spreobrnjenja srca, zakramenta sprave, osvobajajoče izkušnje odpuščanja.
Ob tem je kardinal izpostavil še besede papeža Leona XIV., ki je dejal, da se upanje ponovno prižge tedaj, kadar imamo pogum, da se spustimo v globino, da kopljemo pod površino stvarnosti. Upanje je potrebno skrbno gojiti v srcu, ker je krhko kot seme, vendar more spremeniti svet. Utemeljeno je na Jezusu Kristusu, ki je isti včeraj, danes in vedno.
Zgled svetega Pavla
»Tukaj, v papeški baziliki svetega Pavla zunaj obzidja, ta resnica odmeva s posebno intenzivnostjo. Pavel, apostol narodov, ki je poznal šibkost, preganjanje, ujetništvo, je prav tako v Drugem pismu Korinčanom znal reči: "Kadar sem slaboten, takrat sem močan"«, je nadaljeval nadduhovnik ter poudaril, da Pavlovo upanje izvira iz srečanja s Kristusom, ki je spremenilo njegovo življenje, in od tam je prejemal svojo moč.
»Sveti Pavel je izkusil verige zapora, vendar je lahko zatrdil: "Božja beseda ni vklenjena" (2 Tim 2,9). Njegove ječe – od Filipov do Jeruzalema, od Cezareje do Rima – so se izkazale za prostore duhovne rodovitnosti, sposobne ustvarjati besedo, pričevanje in življenje na vsej njegovi poti. Prav v verigah so nastala pisma, polna zaupanja, tolažbe in upanja. V njih nas Pavel uči, da nobena ječa ne more ugasniti notranje svobode tistih, ki živijo v Kristusu.
Na pročelju te bazilike, pod veličastnim križem, je napis "Spes unica". Kristusov križ je naše edino upanje, velikonočno upanje, konkretno in živo, ki izhaja iz popolne daritve sebe in cveti v novem življenju vstajenja.
Na to z jasnimi besedami spominja tudi okrožnica Spe salvi papeža Benedikta XVI. Opisuje, da človek potrebuje veliko upov, majhnih in velikih, ki ga dan za dnem ohranjajo na poti; vendar pa se v celoti izpolnijo v velikem upanju, ki vse presega. To veliko upanje je sam Bog, Bog s človeškim obličjem, ki nas je ljubil do konca in ki objema celotno zgodovino človeštva. Njegovo kraljestvo se kaže kot živa in navzoča stvarnost tam, kjer je On ljubljen in kjer nas doseže Njegova ljubezen, ki odpira zgodovino za pristno prihodnost. Samo ta ljubezen nam daje moč, da vsak dan vztrajamo, ne da bi izgubili zagon upanja, tudi v svetu, zaznamovanem z nepopolnostjo in omejitvami. In prav ljubezen je zagotovilo, da obstaja tisto, kar v globini srca pričakujemo: življenje, ki je resnično življenje.«
Zaprtje svetih vrat je polno upanja
Kardinal Harvey je zatem spomnil, da je zaprtje svetih vrat »čudovito povabilo, polno upanja. Romar, ki je prestopil vrata, je poslan nazaj v svet kot priča, da v vsakdanje življenje prinaša prejeti dar. Je tisti, ki se poleg fizičnega potovanja odloči sprejeti notranje potovanje.
Prestopiti sveta vrata pomeni priznati lastne omejenosti, sprejeti nepopolnost pogleda in se zaupati Gospodovemu vodstvu. Kot v molitvi nam je dano hoditi korak za korakom, v zaupanju, da je vsak korak dovolj.«
Ko se sveta vrata zapirajo, se po kardinalovih besedah pred nami odpira odgovornost. »Poklicani smo biti verodostojne priče upanja. V svetu, zaznamovanem z razdeljenostjo in strahovi, je Cerkev poklicana biti ponižno, a svetlo znamenje Božje navzočnosti.
Svetniki so bili skozi stoletja ta znamenja. Tudi nam je zaupana ta naloga: ostajati, vztrajati in biti zvesti mestu, ki nam ga je Gospod zaupal v zgodovini.«
Naj ostanejo odprta vrata vere, ljubezni in upanja
Ob koncu homilije je nadduhovnik bazilike svetega Pavla zunaj obzidja spomnil še na sveto družino, kateri je posvečena prva nedelja po božiču. Ob pogledu nanjo »razmišljamo o upanju, ki se izraža v preprostosti vsakdanjega življenja. V Nazaretu se je upanje pokazalo v zvestobi vsakdanjega življenja, v tihem delu, v medsebojni skrbi, v poslušanju Božje volje v običajnih trenutkih življenja. Sveta družina nas uči, da majhna dejanja, ponavljana z ljubeznijo, postanejo svetla znamenja: navzočnost, ki ostane, potrpežljivost, ki podpira, zaupanje, ki vztraja tudi v temi. Tako se upanje utelesi v zgodovini in postane verodostojno pričevanje, sposobno usmerjati pot ljudi tudi v diskretnosti, kot blaga luč, ki kaže pot.
Medtem ko se sveta vrata zaprejo, naj v naših srcih ostanejo odprta vrata vere, ljubezni in upanja. Naj ostanejo odprta vrata poslanstva, saj svet potrebuje Kristusa.«
