Bazilika Marije Velike. Makrickas: Sveta vrata so se zaprla, srce Boga ostaja odprto
Vatican News
Eno sveto leto, dva pontifikata
Kardinal Makrickas je na začetku homilije spomnil, da je pred enim letom papež Frančišek odprl sveta vrata vatikanske bazilike, s čimer se je začelo sveto leto. »S tem preprostim, a močno simboličnim dejanjem je Cerkev vernike povabila, naj premišljujejo o Besedi upanja, ki jo ima Bog za človeštvo. Čez nekaj dni bo papež Leon XIV. ta vrata ponovno zaprl in tako se bo jubilejno leto sklenilo. Dva pontifikata znotraj enega samega svetega leta,« je poudaril nadduhovnik bazilike sv. Marije Velike ter dodal, da smo tudi prek tega dobili potrditev, »da Gospod nikoli ne zapusti svoje Cerkve, ki ima danes v papežu Leonu svojega pastirja in z njim trdno hodi«.
Glasniki miru, poslušalci Sina, priče luči
V nadaljevanju homilije je kardinal Makrickas razmišljal ob prebranih svetopisemskih odlomkih, ki so po njegovih besedah kot troje velikih vrat, ki ostajajo na stežaj odprta spričo skrivnosti zveličanja. »Kakor vabi prerok Izaija, smo poklicani biti glasniki miru; poslušalci Sina, kot pravi sveti Pavel v Pismu Hebrejcem; in nazadnje, kot pravi sveti Janez, priče luči, ki sveti v temi. In ni naključje, da ta Beseda odmeva v trenutku, ko smo zaprli naša sveta vrata. Ne zapira se božja milost, ampak poseben čas Cerkve, in kar ostaja odprto za vedno, je srce usmiljenega Boga,« je izpostavil kardinal.
Vrata, ki resnično štejejo, so vrata našega srca
Kljub temu, da so se sveta vrata ponovno zaprla, pa »vrata, ki resnično štejejo, ostajajo vrata našega srca: odpre se, ko posluša Božjo besedo; razširi se, ko sprejme brata; okrepi se, ko odpusti in prosi odpuščanja. Stopiti skozi sveta vrata je bil dar in od danes dalje je naše poslanstvo za naprej postati odprta vrata za druge«.
Po kardinalovih besedah je bil jubilej upanja tudi čas, »v katerem je Cerkev ponovno vsemu svetu oznanila, da Bog ni daleč, da je mir mogoč, da je usmiljenje močnejše od greha. Papež Frančišek nas je spomnil, da krščansko upanje ni iluzija, ampak konkretna sila, ki odpre nove poti in povrne dostojanstvo tistim, ki so ga izgubili.Nedavno nas je tudi papež Leon poučil, da naše upanje ni beg, ampak odločitev. Odločitev v znamenju ljubezni, ki uspe videti pristno in konkretno navzočnost Boga tudi v najbolj kompleksnih trenutkih našega življenja. Boga, ki nas ima rad in nam vedno odpušča, da bi bili tudi mi sposobni darovati svoje življenje za druge.«
Če je upanje živo, je to zato, ker je Kristus živ
»Pismo Hebrejcem pa nas vodi v samo srce skrivnosti: Bog ne govori več samo po prerokih ali oddaljenih znamenjih, ampak v Sinu. V Jezusu je Bog postal dokončna beseda, človeško obličje, glas, ki tolaži in sodi z ljubeznijo. Kdor je stopil skozi sveta vrata, ni srečal ideje, ampak Osebo. Srečal je Jezusa. Jubilej torej ni dogodek, ki ga je potrebno ob koncu arhivirati, ampak povabilo, da bi še naprej poslušali Sina, saj brez poslušanja Besede upanje ugasne.«
Zatem je kardinal spomnil na prebrani evangeljski odlomek, v katerem nas Janez »popelje "na začetek" vsega, kjer Božja Beseda ni le zvok, ampak živa Oseba: Božji Sin, ki razsvetljuje vsakega človeka. Njegova luč ne slepi, je razodetje ljubezni; ni beg od sveta, je vstop v globino resničnosti.
Če je Beseda luč, je Cerkev okno: luči ne zadržuje zase, ampak jo prepušča.
Jubilej upanja nas je spomnil prav na to: upanje ni naivni optimizem, ampak sodeleženje življenja Besede, ki je postala meso, luči, ki je nobena noč ne more ugasniti. Če je upanje živo, je to zato, ker je Kristus živ!«
Bazilika Marije Velike in jubilejno leto
Ob tem je kardinal poudaril, da v baziliki svete Marije Velike ta Beseda dobi še globlji pomen. Najprej zato, »ker je dom Božje Matere, kraj, kjer Cerkev oznanja, da je Bog postal meso v Marijinem telesu«; potem pa tudi zato, ker hrani relikvije svete zibelke, v kateri zremo »uresničitev upanja vernega ljudstva in Božje obljube človeštvu, ki se izpolni v otroku, položenem v jasli«. Marija je na tem kraju romarje tudi učila, da upanje izhaja iz sprejemanja: sprejemanja Boga v življenju, sprejemanja drugega, sprejemanja prihodnosti brez strahu.
Nadduhovnik bazilike Marije Velike je spomnil, da je bil v njej v tem svetem letu pokopan tudi papež Frančišek. »Njegovo pričevanje nas opominja, da ne smemo zaspati v navadah, ampak da moramo graditi Cerkev, ki posluša, ki je blizu, ki umiva noge, ki je v dialogu in ki se ne naveliča ponovno začeti.«
Močne trenutke moramo pretvoriti v ponižne korake
Ob koncu homilije je kardinal Makrickas povabil, naj si zastavimo tri vprašanja: Ali je jubilej v nas vzbudil upanje? Kako nameravamo gojiti upanje? Komu ga nameravamo podariti?
»Ni dovolj, da smo doživeli močne trenutke; čas je, da jih pretvorimo v ponižne korake, v obnovljeno zvestobo molitvi, v konkretno pozornost do ubogih, v besedo sprave v naših družinah, v ustvarjalno zavzetost pri delu, v usmiljeno navzočnost v skupnosti. Če luč Besede vstopa v majhne prostore našega vsakdanjega življenja, tam tema ne bo mogla zmagati.«
Biti Cerkev z evangelijem v rokah in z bratom v srcu
»Na tem svetem kraju, pred Rešiteljico rimskega ljudstva, izročimo Mariji sad tega jubileja. Naj se nič ne izgubi in naj tisto, kar je bilo posejano, vzklije v vsakdanjem življenju.
Bratje in sestre, nocoj ponesimo s seboj luč, ki ne ugasne, usmiljenje, ki se ne izčrpa, upanje, ki ne osramoti. In na Marijino priprošnjo prosimo za pogum, da bi bili Cerkev z evangelijem v rokah in bratom v srcu,« je sklenil homilijo kardinal Makrickas.
Zaprtje svetih vrat v ostalih papeških bazilikah
Sveta vrata lateranske bazilike so se zaprla v soboto, 27. decembra, dopoldan, obred zaprtja v baziliki svetega Pavla zunaj obzidja pa bo na nedeljo Svete Družine vodil kardinal James Michael Harvey, nadduhovnik te bazilike. Kot zadnja se bodo 6. januarja 2026 zaprla sveta vrata vatikanske bazilike. Obred z evharističnim bogoslužjem bo ob 10. uri na praznik Gospodovega razglašenja vodil papež Leon XIV.
