Papež: Slavimo Gospoda, ki je storil velike stvari v svoji in naši Presveti Materi!

Leon XIV.

Praznik je velikega pomena tako za katoliško teologijo kot za ljudsko pobožnost. Pravzaprav je to globoko čuteče praznovanje v mnogih skupnostih, zlasti tam, kjer je stolnica ali župnijska cerkev posvečena Mariji Vnebovzeti.

Da bi premišljevali o tej skrivnosti vere, se lahko obrnemo na dva ikonografska modela, s katerima so jo umetniki upodabljali skozi stoletja.

Prvi, najstarejši in edini že skoraj tisočletje, je model »zaspanja« Božje Matere. Prikazana je položena na mrtvaški oder in spi v smrti. Okoli nje so apostoli, ki jo častijo, ganjeni v molitvi. V središču stoji vstali Jezus, ki drži Marijino dušo v naročju, kot novorojenko. Prišel je, da bi jo vzel s seboj v Božjo slavo, »v nebesa«, kot simbolično rečemo. Gospod je resnično izpolnil za svojo Mater, kar je obljubil vsem svojim prijateljem: »Ko grem k Očetu in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas k sebi vzel« (Jn 14,3).

Ta prvi model poudarja osrednjo resnico. Kristus, umrl in vstal, nas vodi k cilju, h kateremu smo vedno namenjeni: večnemu življenju. To so zrle generacije in generacije vernikov, ko so molile pred ikonami Zaspanja, in kar lahko občudujemo v Rimu, na velikem mozaiku v apsidi bazilike Svete Marije Velike.

Novejša ikonografija, ki se je kasneje razvila na Zahodu, nam namesto tega prikazuje Devico Marijo v polni postavi, v nebesih, obsijano s svetlobo, pogosto obdano z angeli in svetniki. Tukaj, v središču, je poveličano telo Device Marije, v skladu s tem, kar beremo v knjigi Razodetja: »Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd« (Raz 12,1).

Nekateri umetniki so združili obe podobi in upodobili slavno Devico zgoraj, njen prazen grob, pogosto poln pisanih rož, spodaj, z apostoli, katerih pogled je usmerjen nanjo v nebesih.

Ta drugi model poudarja resnico, da je bila Marija vzeta s telesom in dušo, torej v celovitosti svoje osebe. To ženo, ki je na zemlji dala telo in kri učlovečeni Besedi in mu sledila do popolne združitve v žrtvi ljubezni, je On za vselej pritegnil k sebi v slavo.

Tako nam ta ikonografija omogoča tudi premišljevanje o naši končni usodi. Polnost življenja, ki jo danes z veseljem občudujemo v Mariji, tudi nas čaka ob koncu časov, ko bo, kot pravi sveti Pavel, vstali Kristus »preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veličastva« (Flp 3,21), tako da bo minljivo oblekel v neminljivost in smrtno v nesmrtnost (prim. 1 Kor 15,54). Potem bomo s svojim mesom, preobraženim z Odrešenikovo ljubeznijo, živeli večno, v neskončnem praznovanju.

Slavimo Gospoda, ki je storil velike stvari v svoji in naši Presveti Materi!