Papež: Če bomo Jezusa ponižno sprejeli v čoln svojega življenja, bomo v Njem našli mir…
Leon XIV.
Po čudežu s hlebi in ribami (prim. Mt 14,13-21), Učitelj primora svoje, da stopijo v čoln in odrinejo od brega, medtem ko se je on sam umaknil na goro, da bi molil. Daleč od obale pa se znajdejo na milost in nemilost prepuščeni vetru in s težavo napredujejo. Po izkušnji uspeha, ko so bili soudeleženi pri čudežnem znamenju, so zdaj nemočni in prestrašeni pred grozečimi valovi in nasprotnim vetrom.
Proti koncu noči jim gre Jezus naproti po razburkanih vodah in prestrašeni ga zamenjajo za prikazen (v. 26). On pa jim pravi: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« (v. 27). Jezusova prisotnost spremeni vse: Petru celo uspe narediti nekaj korakov po valovih proti Njemu; potem se prestraši, začne se potapljati in Jezus ga reši. Ko je Učitelj potem stopil v čoln, se je vihar pomiril in iz src učencev je spontano privrela izpoved vere: »Resnično si Božji Sin!« (v. 33).
Za dosego te točke ni bilo dovolj, da so bili priče čudežu in ne da so pred množicami doživeli uspeh. Morali so skozi izkušnjo svoje šibkosti in v njej prepoznati Božjo navzočnost. Šele tako so lahko zares odprli oči in srce za njegovo bližino in tudi sredi viharja ponovno našli mir.
Nekega dne jim je pozneje Jezus rekel: »Če boste imeli vero in ne boste dvomili, boste […] rekli tej gori: ›Vzdigni se in se vrzi v morje,‹ se bo zgodilo« (Mt 21,21). Prav to so doživeli na jezeru: mir Kristusa, ki je bil na gori in je molil, jih je dosegel sredi besnenja voda.
Ta čudež nas torej uči nekaj pomembnega: najprej da se ne bahamo zaradi uspeha in da ne postanemo zaverovani vase; hkrati pa da tudi v najbolj temnih trenutkih ne obupujemo, kadar doživljamo nemoč pred problemi in se nam zdi, da kljub svojim prizadevanjem nazadujemo in ne napredujemo. Jezus nas v nobenih okoliščinah ne zapusti in če ga ponižno sprejmemo v čoln svojega življenja – z molitvijo, z zakramenti, s poslušanjem njegove besede – bomo v Njem našli mir, našli bomo luč in moč za našo pot.
Naj nam Marija, Ona, ki so jo blagrovali zaradi njene vere (prim. Lc 1,45), pomaga, da bomo živeli tako in se z vsem zaupanjem izročili Bogu.
