Papež Leon XIV.: Kristus v resnici nasičuje lakoto človeštva, našo lakoto po resnici in življenju

Leon XIV.

To so dejanja, ki razkrivajo njegovo posebno zavzetost za nas, namreč zveličanje, ki ga prinaša v svet. Gospoda navajajo kot tistega, ki daje življenju smisel, ko ga osvobaja zla in greha. Ko Kristus daje vid slepim in sluh gluhim, ne opravlja samo čudežnih dejanj, ampak vsem oznanja, da je Božje kraljestvo blizu. Zato današnji evangelij (Mt 14,12-21) pričuje, da se Jezus ne omeji na to, da tistim, ki so prikrajšani za čute, le te vrača, ampak daje smisel našim čutom. Gluhemu, ki ponovno sliši, Gospod nameni veselo oznanilo, da jo posluša; slepemu, ki spet vidi, pokaže čudovito delo odrešenja, ki se uresničuje zanj. Prav tako Jezus tistim, ki so lačni, da hrano, da lahko jedo. Dogodek o pomnožitvi kruha pomeni, da je srečanje z Gospodom izkušnja, ki nas nasiti. V puščavi, to se pravi na kraju našega pomanjkanja, je Kristus kruh življenja. Z njim je tistega, kar je bistveno, v preobilju: »Vsi so jedli in se nasitili« in ostalo je »dvanajst polnih košev« (v. 20). To število izpostavlja, da je Gospodov dar namenjen vsem in da njegove previdnosti do nas nikoli ne zmanjka.

Predragi, Kristus v resnici nasičuje lakoto človeštva, našo lakoto po resnici in življenju. Hkrati nas njegovo dejanje uči, da ne smemo nič izgubiti, kar podelimo z drugimi. Kopičenje in odmetavanje sta dve plati istega zla: lakomnosti. Ta bolezen duše otopi čute, ker tako upijani z bogastvom, da pozabimo na tiste, ki jočejo zaradi lakote in vpijejo zaradi žeje. Tako so pred preobiljem stvari, ki propadajo, iztegnjene roke tistih, ki nimajo mize, požgane hiše tistih, ki nimajo miru.

V puščavi vojne in nadutosti vidimo, s kakšno dobrohotnostjo se je Gospod »ozrl v nebo«, zmolil blagoslov, »razlomil hlebe in jih dal učencem«, učenci pa množicam (v. 19). V tem čudežu dejavne ljubezni prepoznamo značilna Jezusova dejanja, ki so dosegla svoj vrh v zadnji večerji. Takrat nam je namreč Božji Sin kot naš brat v človeškosti izročil svoje lastno življenje. Ko okušamo milost evharistije, si prizadevajmo, da bomo pričevali o njeni lepoti v svojih vsakdanjih dejanjih, začenši z molitvijo pri mizi, ko si podeljujemo kruh v družini in med prijatelji. V Jezusovi družbi tudi počitnice lahko postanejo čas bratske vedrine, vključno s tistimi ob nas, ki so v stiski.

Prosimo torej Devico Marijo, skrbno mater, naj nam pomaga rasti v dejavni ljubezni, da ne bo nikomur manjkalo vsakdanjega kruha.