Sveti oče: Graditi upanje in pravičnost ter premagati stare razdeljenosti
Vatican News
Dragi bratje in sestre,
s srcem, polnim hvaležnosti, obhajam evharistijo med vami. Bogu hvala za ta dar in hvala vam za radosten sprejem!
Na to tretjo velikonočno nedeljo nam je Gospod govoril z evangelijem o emavških učencih (prim. Lk 24,13-35). Dopustimo, da nas razsvetli ta Beseda življenja.
Dva Gospodova učenca z ranjenim in žalostnim srcem odideta iz Jeruzalema, da bi se vrnila v svojo vas Emavs. Videla sta umreti tistega Jezusa, v katerega sta zaupala ter mu sledila in sedaj se razočarana in poražena vračata na svoj dom. Po poti sta se pogovarjala »med seboj o vsem tem, kar se je zgodilo« (Lk 24,14). O tem morata govoriti, si ponovno povedati, kaj sta videla, podeliti to, kar sta doživela, vendar pa s tem tvegata, da ostaneta ujeta v bolečini, zaprta za upanje.
Bratje in sestre, v tem začetnem prizoru evangelija vidim odsev zgodovine Angole, te čudovite in ranjene dežele, ki je lačna in žejna upanja, miru in bratstva. Pogovor dveh učencev, ki po poti z žalostjo premišljujeta o tem, kar se je zgodilo njunemu Učitelju, namreč prikliče v spomin bolečino, s katero je bila zaznamovana ta vaša dežela: dolgo državljansko vojno s posledicami sovražnosti in razdeljenosti, zapravljenih virov in revščine.
Kadar je človek dolgo časa potopljen v zgodovino, ki jo tako zaznamuje bolečina, je v nevarnosti, da se mu zgodi enako kot emavškima učencema: da izgubi upanje in postane paraliziran zaradi obupa. Kljub temu, da učenca hodita, še vedno nepremično stojita ob dogodkih, ki so se zgoditi tri dni prej, ko sta videla Jezusa umreti; pogovarjata se med seboj, vendar brez upanja na izhod; še vedno govorita o tem, kar se je zgodilo, z naporom tistega, ki ne ve, kako ponovno začeti, niti če je to mogoče.
Predragi, Gospodova blagovest, tudi za nas danes, je prav to. On je živ, vstal je in hodi poleg nas, ko potujemo po poti trpljenja in bridkosti; odpira naše oči, da bi mogli prepoznati njegovo delo in bi nam podaril milost, da bi ponovno začeli in zgradili prihodnost.
Gospod se pridruži dvema učencema, ki sta razočarana in brez upanja; postane njun sopotnik in jima pomaga sestaviti koščke tiste zgodovine; gledati onkraj bolečine, odkriti, da na poti nista sama in da ju čaka prihodnost, v kateri še prebiva Bog ljubezni. In ko se je ustavil z njima pri večerji, sedel za mizo in razlomil kruh, »so se jima odprle oči in sta ga prepoznala« (Lk 24,31).
To je pot za nov začetek, ki je začrtana tudi za nas, za vas, dragi bratje in sestre iz Angole: na eni strani gotovost, da nas Gospod spremlja in je do nas sočuten, na drugi strani pa zavzetost, ki nam jo On naroča.
Gospodovo družbo doživimo predvsem v odnosu z Njim, v molitvi, v poslušanju njegove Besede, ki stori, da naše srce gori kot srce dveh učencev, ter predvsem pri obhajanju evharistije. Tu srečamo Boga. Zato moramo biti vedno pozorni na tiste oblike tradicionalne religioznosti, ki gotovo pripadajo koreninam vaše kulture, vendar pa hkrati obstaja nevarnost, da zamešajo in pomešajo elemente magije in praznoverja, ki ne pomagajo na duhovni poti. Ostanite zvesti temu, kar uči Cerkev, zaupajte svojim Pastirjem in imejte pogled uprt v Jezusa, ki se razodeva posebej v Besedi in evharistiji. V obeh doživljamo, da vstali Gospod hodi ob nas, in združeni z Njim tudi mi premagamo smrti, ki nas oblegajo, ter živimo kot vstali.
Tej gotovosti, da na poti nismo sami, se pridružuje tudi velikodušna zavzetost, ki more blažiti rane in ponovno prižgati upanje. Če sta emavška učenca prepoznala Jezusa, ko je zanju razlomil kruh, to pomeni, da ga moramo tudi mi prepoznati na ta način: ne le v evharistiji, ampak povsod, kjer je življenje, ki postane razlomljen kruh; povsod, kjer nekdo podari sebe kot dar sočutja, kakor On.
Zgodovina vaše dežele, težke posledice, zaradi katerih še trpite, socialne in ekonomske težave ter različne oblike revščine terjajo navzočnost Cerkve, ki zna stati ob strani na poti in zna prisluhniti kriku svojih otrok. Cerkve, ki z lučjo Besede in hrano evharistije zna poživiti izgubljeno upanje. Cerkve, ki jo sestavljajo ljudje, kot ste vi, ki se darujejo tako, kot Jezus razlomi kruh za emavška učenca. Angola potrebuje škofe, duhovnike, misijonarje, redovnice in redovnike, laikinje in laike, ki imajo v srcu željo, da bi »razlomili« svoje življenje in ga podarili drug drugemu; da bi se zavzemali za vzajemno ljubezen in odpuščanje, gradili prostore bratstva in miru, izkazovali dejanja sočutja in solidarnosti do tistih, ki so najbolj potrebni pomoči.
Z milostjo vstalega Kristusa lahko postanemo ta razlomljen kruh, ki preoblikuje resničnost. In tako kot nas evharistija spominja, da smo eno samo telo in en sam duh, združeni z edinim Gospodom, tudi mi moremo in hočemo zgraditi deželo, kjer bodo za vedno premagane stare razdeljenosti; kjer bosta izginila sovraštvo in nasilje; kjer bo rana korupcije ozdravljena z novo kulturo pravičnosti in podelitve. Samo tako bo mogoča prihodnost upanja, predvsem za mnoge mlade, ki so ga izgubili.
Bratje in sestre, danes moramo v prihodnost gledati z upanjem in graditi upanje prihodnosti. Ne bojte se tega storiti! Jezus Kristus, ki hodi z vami po poti in se za vas razlomi kot kruh, vas spodbuja, da ste priče njegovega vstajenja in protagonisti novega človeštva in nove družbe.
Na tej poti, predragi, lahko računate na papeževo bližino in molitev! Vendar pa tudi jaz vem, da lahko računam na vas in se vam za to zahvaljujem! Izročam vas varstvu in priprošnji Device Marije, Naše Gospe iz Muxime, naj vas vedno podpira v veri, upanju in ljubezni.
Photogallery
