Sveti oče: Kristusov mir pomiri življenjske viharje, pomaga nam iti naprej z zaupanjem
Vatican News
Dragi bratje in sestre, mir z vami! Kristusov mir, čigar navzočnost razsvetljuje našo pot in pomiri življenjske viharje.
To sveto mašo obhajamo ob koncu mojega obiska v Kamerunu in zelo sem vam hvaležen za sprejem ter za trenutke veselja in vere, ki smo jih živeli skupaj.
Kot smo slišali v evangeliju, nam vera ne prizanaša z nemiri ter stiskami in v nekaterih trenutkih se lahko zdi, da strah prevlada. Vendar pa mi vemo, da nas tudi v njih, tako kot se je zgodilo učencem na Galilejskem morju, Jezus ne zapusti.
Kar trije evangelisti poročajo o dogodku, ki smo ga slišali, vsak na svoj način, z različnim sporočilom glede na bralce, katerim je namenjen. Sveti Marko (prim. 6,45-52) predstavi Gospoda, ki pride do učencev medtem ko se mučijo z veslanjem zaradi nasprotnega vetra, ki pa poneha takoj, ko stopi k njim v čoln. Sveti Matej (prim. 14,22-33) doda en detajl: Peter hoče iti k Učitelju tako, da hodi po valovih. Ko pa stopi iz čolna, pusti, da ga premaga strah, in se začne potapljati. Kristus ga prime za roko, ga reši in pograja zaradi njegove nevere.
V različici svetega Janeza, ki je bila prebrana danes (prim. Jn 6,16-21), se Zveličar, ki hodi po vodi, približa apostolom in reče: »Jaz sem, ne bojte se« (v. 20) in evangelist poudari, da se je že stemnilo. V judovskem izročilu »vode« s svojo globino in skrivnostnostjo pogosto spominjajo na svet podzemlja, kaos, nevarnost, smrt. Skupaj s teminami spominjajo na sile zla, ki jih človek sam ne more obvladati. Hkrati pa se jih ob spominu na čudeže izhoda iz Egipta razumeva tudi kot kraj prehoda, kot plitvino, prek katere Bog z močjo osvobodi svoje ljudstvo suženjstva.
Cerkev je med svojo plovbo skozi stoletja velikokrat doživela viharje ter »nasprotne vetrove« in tudi mi se lahko poistovetimo s strahom in dvomom, ki so ju občutili učenci, ko so prečkali Tiberijsko jezero. To je tisto, kar občutimo v trenutkih, ko se nam zdi, da se potapljamo, da nas premagujejo nasprotne sile, ko se vse zdi temno in se počutimo osamljene in krhke. Vendar ni tako. Jezus je z nami, vedno; močnejši je od vsakršne sile zla; v vsaki nevihti pride k nam in nam ponavlja: »Jaz sem tukaj s teboj: ne boj se«. Zato po vsakem padcu ponovno vstanemo in ne dopustimo, da bi nas katerikoli vihar ustavil, ampak gremo naprej, vedno s pogumom in zaupanjem. In prav zahvaljujoč Njemu, kot je dejal papež Frančišek, »številni moški in ženske […] spoštujejo naše ljudstvo, spoštujejo našo Cerkev […]: močni so v živetju svojega življenja, skrbi za družino, delo, vero« (Kateheza, 14. maj 2014).
Jezus se nam približa: viharjev ne pomiri takoj, ampak pride k nam sredi nevarnosti in tudi nas vabi, naj v radostih in bolečinah ostajamo skupaj, solidarni, kakor učenci, v istem čolnu; naj tistih, ki trpijo, ne gledamo od daleč, ampak jim postanemo bližnji, se privijemo drug h drugemu. Nihče ne sme biti prepuščen sam sebi pri soočanju z življenjskimi težavami, zato ima vsaka skupnost nalogo, da ustvarja in podpira strukture solidarnosti in vzajemne pomoči, kjer lahko v kriznih razmerah – bodisi socialnih, političnih, zdravstvenih ali ekonomskih – vsi nudijo in prejemajo pomoč, glede na svoje zmožnosti in potrebe. Jezusove besede »jaz sem« nas spominjajo, da je v družbi, ki temelji na spoštovanju človeškega dostojanstva, pomemben prispevek vseh in ima edinstveno vrednost, ne glede na status ali položaj posameznika v očeh sveta.
Povabilo »ne bojte se« torej dobi širšo razsežnost, tudi na družbeni in politični ravni, kot spodbuda, da bi težave in izzive – zlasti tiste, ki so povezane z revščino in pravičnostjo – soočali skupaj, z državljanskim čutom in civilno odgovornostjo. Vera ne ločuje duhovnega od družbenega, ampak kristjanu daje moč, da sodeluje s svetom in odgovarja na potrebe drugih, zlasti najšibkejših. Za rešitev skupnosti ne zadoščajo posamezna in osamljena prizadevanja posameznikov: potrebna je skupna odločitev, ki duhovno in etično razsežnost evangelija vključi v samo srce institucij in struktur, da postanejo sredstva za skupno dobro, ne pa kraji sporov, interesov ali prizorišča jalovih bojev.
O tem nam govori prvo berilo (prim. Apd 6,1-7), kjer vidimo, kako se Cerkev sooči s svojo prvo krizo zaradi rasti. Hitro naraščanje števila učencev (v. 1) za skupnost pomeni nove izzive pri udejanjanju karitativnosti, za katero apostoli ne uspejo več poskrbeti sami. Nekateri so bili zapostavljeni pri oskrbovanju miz, zato je naraščalo godrnjanje in občutek krivice je ogrožal enost. Vsakodnevno služenje revnim je bila bistvena dejavnost v prvotni Cerkvi, njen namen je bila podpora najšibkejših, zlasti sirot in vdov. Vendar pa jo je bilo treba uskladiti s potrebama po oznanjevanju in poučevanju, ki sta bili prav tako nujni in rešitev ni bila preprosta. Apostoli so se torej zbrali, podelili svoje skrbi, si izmenjali mnenja v luči Jezusovih naukov, molili skupaj ter premagali ovire in nerazumevanja, ki so se na prvi pogled zdela nepremostljiva. Tako so začeli z nečem novim, izbrali so može, »ki uživajo ugled in so polni Duha in modrosti« (v. 3), ter jih s polaganjem rok določili za praktično službo, ki je bila tudi duhovno poslanstvo. S tem ko so poslušali Svetega Duha in bili pozorni na krik trpečih, se niso samo izognili notranjemu razkolu v skupnosti, ampak so ji po božjem navdihu priskrbeli nova sredstva, primerna za njeno rast. Trenutek krize so tako spremenili v priložnost za obogatitev in razvoj za vse.
Včasih življenje družine in družbe zahteva tudi to: pogum za spremembo navad in struktur, da bi dostojanstvo osebe vedno ostalo v središču in bi premagali neenakosti in izključenosti. Ko je Bog postal človek, se je poistovetil s poslednjimi, zato je prednostna skrb za uboge temeljna izbira za našo krščansko identiteto (prim. Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 198; Apostolska spodbuda Dilexi te, 16-17).
Bratje in sestre, danes se poslavljamo. Vsak se vrača k svojim običajnim opravilom in čoln Cerkve nadaljuje svojo pot proti cilju, po Božji milosti in z zazvetostjo vsakega posameznika. Ohranimo v srcu živ spomin na lepe trenutke, ki smo jih živeli skupaj; tudi sredi težav še naprej dajajmo prostor Jezusu, dopustimo njegovi navzočnosti, da nas vsak dan razsvetljuje in ustvarja na novo. Cerkev v Kamerunu je živa, mlada, bogata z darovi in navdušenjem, živahna v svoji raznolikosti in čudovita v svoji harmoniji. S pomočjo Device Marije, naše Matere, poskrbite, da bo njena praznična navzočnost vedno bolj cvetela. Tudi nasprotni vetrovi, ki jih v življenju nikoli ne manjka, naj postanejo priložnost za rast v veselem služenju Bogu in bratom v podelitvi, poslušanju, molitvi in želji po skupni rasti.
Photogallery
