Papež v Angoli: Brez veselja ni prenove, brez srečanja ni politike, brez drugega ni pravičnosti
Veselje angolskega ljudstva ni mogoče ugasniti
»Prihajam k vam, da bi srečal vaše ljudstvo, kot romar, ki išče sledi Boga v tej deželi, ki jo On tako ljubi,« je dejal papež med srečanjem, ki je potekalo v protokolarnem paviljonu predsedniške palače v Luandi, kjer se je pred tem srečal tudi z angolskim državnim predsednikom Joãom Manuelom Gonçalvesom Lourençom.
»Z vami se želim srečati v hvaležnosti za mir in potrditi, da vaše ljudstvo poseduje zaklade, ki jih ni mogoče prodati in ne ukrasti. Še posebej ima v sebi veselje, ki ga niti najbolj nenaklonjene okoliščine niso mogle ugasniti. Veselje, ki pozna bolečino, ogorčenje, razočaranja in poraze, vztraja in se ponovno rojeva med tistimi, ki so srca in misli ohranjali svobodna od prevar bogastva. Vi dobro veste, da se je prevečkrat gledalo in se še vedno gleda na vaše regije, da bi nekaj dali ali – še pogosteje – da bi vzeli. Prekiniti moramo to verigo interesov, ki realnost in samo življenje obravnava kot trgovsko blago,« je poudaril sveti oče.
Afrika – zaloga veselja in upanja za ves svet
»Afrika je za ves svet zaloga veselja in upanja,« je nadaljeval in pripomnil, da ju brez oklevanja imenuje »politični kreposti«, kajti mladi in revni še vedno sanjajo, še vedno upajo, ne zadovoljijo se s tem, kar že imajo, želijo ponovno vstati, se pripraviti na velike odgovornosti in biti osebno vključeni.
»Modrosti ljudstva namreč ne more ugasniti nobena ideologija in želja po neskončnem, ki prebiva v človeškem srcu, je zares načelo najgloblje družbene preobrazbe vsakega političnega ali kulturnega programa.« Dodal je, da prihaja z držo služenja najboljšim vzgibom, ki spodbujajo osebe in skupnosti, zaradi katerih je Angola »pisan mozaik«. »Želim prisluhniti in spodbuditi tiste, ki so že izbrali dobroto, pravičnost, mir, strpnost in spravo. Obenem pa želim – skupaj z milijoni moških in žensk dobre volje, ki so prvo bogastvo te dežele – pozvati k spreobrnjenju tiste, ki izbirajo nasprotne poti in ovirajo njen skladen in bratski razvoj.«
Logika, ki podpira razvojni model diskriminacije in izključevanja
Leon XIV. je spregovoril o prepotentnih interesih, ki segajo po materialnem bogastvu tudi v Angoli. »Koliko trpljenja, koliko mrtvih, koliko družbenih in okoljskih katastrof prinaša s sabo ta logika izčrpavanja! Danes lahko že na vsakem koraku vidimo, kako ta logika podpira razvojni model, ki diskriminira in izključuje, a se prav tako hoče vsiliti kot edini možen.«
Že pred šestdesetimi leti je sveti papež Pavel VI. pronicljivo interpretiral svet mladih, ko je obsodil »senilni vidik – popolnoma anahronističen – trgovinske, hedonistične, materialistične civilizacije, ki se še vedno poskuša izdajati za znanilko prihodnosti«. Pripomnil je: »Proti tej iluziji nagonska reakcija mnogih mladih, kljub svojim ekscesom, izraža resnično vrednost. Ta generacija čaka na nekaj drugega« (Apostolska spodbuda Gaudete in Domino, VI).
»Zahvaljujoč starodavni modrosti, ki hrani vaše mišljenje in čutenje, ste priče, da je stvarjenje harmonija v bogastvu raznolikosti. Vaše ljudstvo je trpelo vsakokrat, ko je bila ta harmonija porušena zaradi oblastnosti nekaterih. Nosi brazgotine tako materialnega izkoriščanja kot poskusa vsiljevanja ene ideje drugim. Afrika mora nujno premagati situacije in pojave konfliktov in sovraštva, ki trgajo družbeno in politično tkivo toliko držav ter spodbujajo revščino in izključenost. Življenje uspeva le v srečanju. Izhodišče je dialog. To ne izključuje nestrinjanja, ki lahko postane konflikt.«
Ne ugašajte vizij mladih in sanj starejših
Sveti oče se je skliceval na besede papeža Frančiška: »Če nastopi spor, nekateri samo opazujejo in gredo dalje, kakor da se ne bi nič zgodilo. Drugi se takoj zapletejo v spor, da postanejo njegovi ujetniki, izgubijo svoje obzorje, svojo zbeganost in nezadovoljstvo prenašajo na institucije. S tem je edinost nemogoča. Obstaja pa še tretja možnost, ki je najboljša pot za soočenje s sporom. To je pripravljenost spoprijeti se z njim, ga rešiti in napraviti za izhodišče novega procesa. “Blagor tistim, ki delajo za mir” (Mt 5,9)« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 227).
»Angola lahko zelo napreduje, če boste predvsem vi, ki imate v državi oblast, verjeli v mnogovrstnost njenega bogastva,« je poudaril papež Leon XIV. »Ne bojte se nestrinjanja, ne ugašajte vizij mladih in sanj starejših, rešujte konflikte tako, da jih boste spreminjali v poti prenove. Skupno dobro postavite pred delne interese in nikoli ne zamenjujte svojega mesta s celoto. Zgodovina vam bo tako dokazala, da ste imeli prav, četudi bodo nekateri v bližnji prihodnosti do vas sovražni.«
Veselje in upanje rešujeta pred odtujenostjo od realnosti
V ospredje je ponovno postavil veselje in upanje, ki sta značilna za mlado angolsko družbo. Na splošno se ju obravnava kot osebni, zasebni občutenji, vendar pa sta – kot je zatrdil – »intenzivna in ekspanzivna sila, ki se zoperstavlja vsaki resignaciji in skušnjavi, da bi se zaprli«.
»Despoti in tirani telesa in duha hočejo duše narediti pasivne, gorečnost pa žalostno, nagnjeno k lenobi, poslušno in podrejeno oblasti. V žalosti smo prepuščeni na milost in nemilost svojim strahovom in fantazmam; zatekamo se v fanatizem, podreditev, medijski hrup, pozlačena slepila in mit o identiteti. Nezadovoljstvo, občutek nemoči in izkoreninjenosti nas ločujejo, namesto da bi nas povezovali v odnose, širijo ozračje odtujenosti od javnih zadev, prezir do nesreče drugih in zanikanje vsakega bratstva. Takšno neskladje razkraja temeljne odnose, ki jih vsak od nas vzdržuje s seboj, z drugimi in z realnostjo. Kot je zapisal papež Frančišek: “Najboljša pot za prevlado in napredek brez omejitev je sejanje negotovosti in trajnega nezaupanja, čeprav preoblečenega v obrambo nekaterih vrednot. Danes se v številnih državah naslanjajo na politični mehanizem razburjanja, pretiravanja in razdvajanja” (Okrožnica Fratelli tutti, 15).«
»Te odtujenosti nas osvobaja resnično veselje, ki ga vera prepoznava kot dar Svetega Duha. In – kot zapiše sveti Pavel – “sad Duha je ljubezen, veselje, mir” (Gal 5,22). Veselje je namreč to, kar krepi življenje in ga usmerja na odprto področje družbenosti: vsak človek se veseli, ko njegovi odnosi rodijo sadove, ko se zaveda, da prispeva k skupnemu dobremu in se čuti priznanega kot edinstveno in dostojanstveno osebo, v skupnosti srečanj, ki se povečujejo in širijo duha. Veselje zna utirati pot tudi v najtemnejših predelih neprehodnosti in tesnobe. Preizprašajmo torej svoje srce, kajti brez veselja ni prenove; brez notranjosti ni osvoboditve; brez srečanja ni politike; brez drugega ni pravičnosti.«
»Skupaj lahko iz Angole naredite projekt upanja. Katoliška Cerkev – katere delo v korist države, kot vem, zelo cenite – želi biti kvas v testu in spodbujati rast modela pravičnega sobivanja, osvobojenega od suženjstva, ki ga vsiljujejo elite z obiljem denarja in lažnim veseljem. Le skupaj bomo lahko pomnožili talente tega čudovitega ljudstva, tudi na mestnih obrobjih in najbolj odmaknjenih podeželskih območjih, kjer utripa njegovo življenje in se pripravlja na svojo prihodnost. Odpravimo ovire za celostni človeško razvoj ter se borimo in upajmo skupaj s tistimi, ki jih je svet zavrgel, Bog pa jih je izbral. Tako je namreč nastalo naše upanje: »Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen« (Ps 118, 22), Jezus Kristus, polnost človeka in zgodovine.«
