Papež Leon XIV. med opoldansko molitvijo: Jezus je odgovor Boga na našo žejo

»Dragi bratje in sestre, lepo nedeljo želim. Pogovor med Jezusom in samarijansko žensko, ozdravitev sleporojenega in obuditev Lazarja, že od prvih stoletij zgodovine Cerkve, razsvetljujejo pot tistemu, ki bo za Veliko noč prejel krst in začel novo življenje«. S temi besedami je papež Leon XIV. začel nagovor z okna Apostolske palače na Trgu sv. Petra pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov na današnjo 3. postno nedeljo.

Leon XIV.

Te velike evangeljske strani, ki jih beremo začenši s to nedeljo, so podarjene katehumenom, a je istočasno dobro, da jim ponovno prisluhne vsa skupnost, ker pomagajo postati kristjani ali pa če so že, da bodo to z več pristnosti in veselja.

Jezus je namreč odgovor Boga na našo žejo. Kakor je namignil Samarijanki, srečanje z njim v globini vsakega od nas spravi v tok »studenec vode, ki teče v večno življenje« (Jn 4,14). Koliko oseb po vsem svetu danes išče ta duhovni vir! »Včasih ga uspem doseči,« je v svoj dnevnik zapisala mlada Etty Hillesum, »pogosteje pa ga prekriva kamenje in pesek. Takrat je Bog pokopan. Potem ga je treba znova izkopati.« Predragi, ni boljše porabe energije kot tiste, ki jo posvetimo osvoboditvi svojih src. Zato je post dar. Vstopamo v tretji teden in zdaj lahko svojo pot še okrepimo!

V evangeliju še piše, da »so prišli njegovi učenci in so se čudili, da je Jezus govoril z žensko« (Jn 4,27). S težavo čutijo njegovo poslanstvo za svoje, da jih mora Učitelj izzvati: »Ali ne pravite vi: 'Še štiri mesece in žetev bo tu.' Glejte, povem vam: Povzdignite oči in poglejte polja, da so bela za žetev« (Jn 4,35). Gospod tudi svoji Cerkvi govori: »Povzdigni oči in prepoznaj Gospodova presenečenja!« Na poljih se štiri mesece pred žetvijo ne vidi nič. Toda tam, kjer mi nič ne vidimo, je že v delovanju Milost in sadovi so že pripravljeni za pobiranje. Žetev je obilna: morda je delavcev malo, ker jih raztresajo druge dejavnosti. Jezus pa je pozoren. Tista Samarijanka bi ga morala iz navade preprosto ignorirati; namesto tega se Jezus z njo pogovarja, jo posluša ter ji pripisuje zasluge brez skritih namenov in brez prezira.

Koliko ljudi išče to isto tenkočutnost, to razpoložljivost v Cerkvi! In kako lepo je, ko izgubimo občutek za čas, da bi bili pozorni do tistih, ki jih srečamo, do takšnih kakršni so. Jezus je celo pozabil jesti, saj ga je hranila volja Boga, da bi vsakogar dosegel v globini (prim. Jn 4,34). Tako Samarijanka postane prva med mnogimi evangelizatorkami. Iz njene vasi preziranih in zavrnjenih mnogi zaradi njenega pričevanja pridejo k Jezusu in tudi v njih vera privre kot čista voda.

Sestre in bratje, Marijo, Mater Cerkve danes prosimo, da bomo lahko z Jezusom in kot Jezus služili človeštvu, ki ga žeja po resnici in pravičnosti. Ni čas za nasprotovanje med templjem in drugim, med »nami« in »drugimi«. Častilci, ki jih Bog išče, so možje in žene miru, ki ga častijo v Duhu in resnici (prim. Jn 4,23-24).