Papež Leon XIV.: Pobožnost, usmiljenje in predanost so kreposti sv. Jožefa

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes, na četrto adventno nedeljo nas bogoslužje vabi k premišljevanju o liku sv. Jožefa. Predstavi nam ga še posebej v trenutku, ko mu Bog v sanjah razodene njegovo poslanstvo (prim. Mt 1,18-24)«. S temi besedami je papež Leon XIV. začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 4. adventno nedeljo.

Leon XIV.

Tako nam ponudi zelo lepo stran iz zgodovine zveličanja, katere glavni junak je človek, krhek in zmotljiv kot mi, hkrati pa pogumen in močan v veri.

Evangelist Matej ga imenuje »pravičen mož« (prim. Mt 1,19), kar ga označuje za pobožnega Izraelca, ki spoštuje postavo in hodi v shodnico. Poleg tega pa se nam Jožef iz Nazareta zdi tudi izjemno čuteč in human človek.

To vidimo, ko se, še preden mu je angel razodel skrivnost, ki se odvija v Mariji, soočen s težko razumljivo in sprejemljivo situacijo, ni odločil za pot škandala in javne obsodbe svoje bodoče neveste, ampak za obzirno in dobrohotno pot skrivne odslovitve (prim. Mt 1,19). Tako pokaže, da dojame globlji pomen spoštovanja svoje vere: pomen usmiljenja.

Čistost in plemenitost njegovih čustev pa postaneta še bolj očitni, ko mu Gospod v sanjah razodene svoj načrt zveličanja in mu pokaže nepričakovano vlogo, ki jo bo moral sprejeti: biti mož Device Mesijeve Matere. Tukaj namreč Jožef z velikim dejanjem vere zapusti še zadnje obrežje svoje gotovosti in odrine na globoko, proti prihodnosti, ki je sedaj popolnoma v Božjih rokah. Sv. Avguštin takole opiše njegovo privolitev: »Po Jožefovi pobožnosti in ljubezni se je iz Device Marije rodil sin, resnično Božji Sin« (Govor 51,20.30).

Pobožnost, usmiljenje in predanost: to so kreposti moža iz Nazareta, ki nam jih danes predlaga bogoslužje, da bi nas spremljale v teh zadnjih dnevih adventa, proti božiču. To so pomembne drže, ki vzgajajo srce za srečanje s Kristusom in z brati, in ki nam lahko pomagajo, da smo drug za drugega prijetne jaslice, gostoljuben dom, znamenje Božje navzočnosti. V tem času milosti ne izgubljajmo priložnosti, da bi jih uresničevali: da odpuščamo, spodbujamo, da dajemo kanček upanja ljudem, s katerimi živimo in ki jih srečujemo; in da v molitvi obnavljamo svojo otroško predanost Gospodu in njegovi Previdnosti, ko mu v zaupanju izročimo vse.

Pri tem naj nam pomagata Devica Marija in sv. Jožef, ki sta prva z veliko vero in ljubeznijo sprejela Jezusa, Zveličarja sveta.