Sveti oče: Odprite vsem to morje ljubezni! Človek ni otok, rojeni smo za srečanje
Vatican News
Bogoslužja, ki je potekalo v pristanišču prestolnice Santa Cruz de Tenerife, se je udeležilo več kot 40.000 ljudi. Med homilijo je papež poudaril, da noben človek ni otok ter da lega tamkajšnje škofije priča o tem, da smo rojeni za srečanje. Prav tako je spomnil, da smo poklicani v občestvo z Bogom in lahko v polnosti najdemo same sebe samo v iskrenem darovanju življenja. Kanarski otoki se nahajajo v središču migracijskih poti, zaradi česar so postali »kraj prvega sprejema za brate in sestre, ki so ponavadi na potovanjih izpostavljeni neizrekljivim nevarnostim in nasilju«. Poleg tega je papež izpostavil tudi turistično poklicanost Tenerifa in dejal, da je zlasti za tiste, ki se pustijo voditi evangeliju, pomembno da ne zreducirajo vsega na trgovino in dobiček.
Homilija papeža Leona XIV.
Dragi bratje in sestre, milost je, da se srečamo na dan, ko nam Kristusovo srce dopušča, da ga zremo kot srce zgodovine. Vesel sem, da lahko z vami obhajam evharistijo in se zahvaljujem za vero in ljubezen, o katerih sem na tem apostolskem potovanju prejel toliko pričevanj in ki tudi vaš arhipelag, tako znan po svoji lepoti in gostoljubnosti, spreminjajo v kraj, kjer vstali Gospod hodi pred nami in se nam razodeva. Morje pred nami spominja na neskončnost, prav tako tudi nebo, vendar pa je neskončna predvsem želja, ki združuje Božje srce s številnimi človeškimi srci, katerih veselje in upanje, žalost in tesnoba najdejo odmev v srcu Cerkve (prim. Gaudium et spes, 1). Noben človek namreč ni otok; geografska lega te škofije in pastoralni izzivi, s katerimi se sooča, pričajo, da smo rojeni za srečanje in da ni ovire, razdalje, nevarnosti ali grožnje, ki bi lahko komur koli preprečila njegovo potovanje. Bodisi da ostane vse življenje v istem kraju, bodisi da se odloči ali je prisiljen oditi, nihče ni nikoli na mestu. To je skrivnost srca: notranji klic k odhodu in srečanju.
Jezusovo srce pa nam razodeva, kako naj se ne izgubimo v nerodovitnem dinamizmu: »Bog je poslal na svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem« (1 Jn 4,9). Življenje obstaja, kadar se življenje podarja. Sicer se vrtimo v prazno. Kakor namreč spominja koncil, »je človek poklican v občestvo z Bogom in "ne more v polnosti najti samega sebe drugače kakor prek iskrenega darovanja sebe": njegova najgloblja poklicanost je vstopiti v trinitarično gibanje prejete in podeljene ljubezni« (Magnifica humanitas, 48). Papež Frančišek je zapisal: »Številni ljudje čutijo globoko razpetost, ki jih priganja, da počnejo stvari v naglici; da bi se počutili zaposlene, hitijo, kar jih privede do tega, da povozijo vse okoli sebe. Vse to vpliva na ravnanje z okoljem.« (Laudato si’, 225). To so besede, ki vprašujejo tudi turistično poklicanost Tenerifa, tako glede srca tistih, ki se odločijo, da bodo tukaj preživeli počitnice, kot tudi tistih, ki živijo in delajo na otoku v stiku z gosti iz številnih držav sveta. Kaj išče človeško srce? Kako odgovoriti na njegovo žejo na način, ki ni zavajajoč? Kako je pomembno, zlasti za tiste, ki se pustijo voditi evangeliju, da ne zreducirajo vsega na trgovino in dobiček. »Bolj uživajo in bolje izkoristijo vsak trenutek oni, ki nič več ne begajo sem ter tja, iščoč vedno tisto, česar nimajo, zato pa doživljajo, kaj pomeni spoštovati vsakega človeka in vsako stvar, se učijo prijateljevanja s preprostimi stvarmi in se jih veselijo. Tako jim uspeva brzdati nezadovoljêne potrebe ter zmanjševati utrujenost in tesnobo« (Laudato si’, 223). Na ta način razumevajte, dragi bratje in sestre, svoje poslanstvo sprejemanja.
Zdi se, da evangelij danes ta izziv radikalizira in nas spominja na bogastvo ubogih: gre za paradoks, ki neposredno zadeva Jezusovo življenje, njegovo resnico, pot, po kateri nam še vedno naroča, naj mu sledimo. V odlomku, ki smo mu prisluhnili, Očeta slavi prav zaradi tega: Bog se je razodel malim – kar v tem kontekstu pomeni najmanjšim, tistim, za katere nihče ne misli, da so sposobni misliti in govoriti. Obogatil jih je s tem, kar ostaja skrito tistim, ki so obdani z občudovanjem in uspehom. Z apostolsko spodbudo Dilexi te sem želel opozoriti na to privilegirano mesto ubogih v božjem razodetju in v poslanstvu Cerkve.
To je skrivnost, ki na povsem specifičen način odmeva na teh otokih, v središču migracijskih poti, zaradi česar so postali kraj prvega sprejema za brate in sestre, ki so ponavadi na potovanjih izpostavljeni neizrekljivim nevarnostim in nasilju. Tistim, ki špekulirajo z obupom, kot kristjani ne moremo ponuditi samo odseva Gospoda, ki pravi: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28). Večja milost je to, da se pustimo evangelizirati tistim, ki jim pomagamo, da prepoznamo skrivnostno Božjo modrost, ki je zapisana v njihovem mesu samem: »Ubogi, ki so odraščali v skrajni negotovosti, ki so se naučili preživeti v najtežjih razmerah, zaupajoč v Boga in z gotovostjo, da jih nihče drug ne jemlje resno, ter z vzajemno pomočjo v najtemnejših trenutkih, so se naučili veliko stvari, ki jih ohranjajo v skrivnosti svojega srca. Tisti med nami, ki niso imeli podobnih izkušenj življenja na robu, lahko zagotovo prejmejo veliko iz tistega vira modrosti, ki je izkušnja ubogih. Samo če svoja pritoževanja povežemo z njihovim trpljenjem in pomanjkanjem, lahko sprejmemo opomin, ki nas vabi, naj poenostavimo svoje življenje«. (Dilexi te, 102). Gospod, ki graja in vzgaja tiste, ki jih ljubi (prim. Raz 3,19), želi, da bi bilo življenje naše Cerkve preprosto in radostno.
Dragi bratje in sestre, hvala za to, kar ste; hvala za to, kar delate, saj tako ta otok postaja kraj, kjer se lahko srečamo s Kristusovim srcem v prijaznem in sprejemajočem obrazu ljudi in bratskih skupnosti. »Mi smo spoznali in verujemo v ljubezen, ki jo ima Bog do nas« (1 Jn 4,16): naj ta izpoved vere, ki nam jo je predalo Prvo pismo apostola Janeza, vedno odmeva v vas in vas spodbuja k molitvi in delovanju. Posebno pozornost namenite najstnikom in mladim, bogatim in revnim, domačinom in gostom: potrebujejo pogled, ki vidi onkraj zunanjosti in prepozna globino njihovega nemirnega srca, ki je pogosto že usmerjeno, morda nevede, k Božjemu kraljestvu in njegovi pravičnosti. Naj med vami dihajo, da je Bog »ljubezen; in kdor ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem« (1 Jn 4,16). To je srce evangelija, srce Kristusa. Kdor se potopi vanj, ne živi več zase. Odprite vsem to morje ljubezni! To je moja želja in moja molitev za vas in za vse, ki jih srečujete na svoji poti.
Photogallery
