Tenerife, papež: Sprejemanje odpre vrata, integracija pomaga prestopiti prag in zgraditi prihodnost
Po srečanju z migranti v sprejemnem centru Las Raíces – v petek, 12. junija 2026 –, je na trgu Plaza del Cristo de La Laguna v tenerifskem mestu San Cristóbal de La Laguna, potekalo srečanje z organizacijami in ustanovami, ki se posvečajo integraciji migrantov. Pozdravni nagovor je papežu namenil tenerifski škof Eloy Alberto Santiago Santiago. Sledila so pričevanja venezuelskega duhovnika Darwina Rivasa ter migrantov Mbackeja iz Senegala, Khalida Allada iz Maroka in Thalie Johane Saldarriaga Diago iz Kolumbije.
Naučiti se jezika bližine
Sveti oče se je v govoru navezal na trditev, da San Cristóbal de La Laguna »mesto brez zidov, odprto mesto«, ter dodal, da »pregrade, ki jih je najtežje porušiti, niso vedno iz kamna«: »Včasih jih najdemo v pogledu, strahu ali brezbrižnosti. Morje, ki obdaja te otoke, nam prinaša zgodbe, ki jih vedno ne znamo brati: zgodbe bolečine, upanja in iskanja. V mestu brez zidov je tudi srce poklicano, da se odpre in jih sprejme. Zato se moramo naučiti jezika bližine, ki ga razumemo bolj z rokami kot z besedami.«
Besede si lahko utirajo pot tudi prek dotika in podobno tudi integracija, torej družbeno vključevanje, zahteva, da se naučimo brati na drugačen način: »So pogledi, ki vidijo, a ne prepoznajo; obraz spremenijo v številko, zgodbo v fascikel, različnost v oddaljenost. Zato nas evangelij uči poglobljenega branja realnosti: branja, ki se rodi iz bližine, potrpežljivosti in rok, sposobnih pomoči, spremljanja, usmerjanja, poučevanja in odpiranja poti.«
Krščanska ljubezen izvira iz Božje ljubezni
Papež je izpostavil, da se pri prizadevanju za »integracijo teh naših bratov in sester« Cerkev »v konkretnem življenju tistih, ki trpijo v telesu in duhu, uči brati živo znamenje, ki usmerja k svetim evangelijem in ki postane berljivo skozi dotik in bližino, ko se dotaknemo rane bližnjega«.
»Tako kot Tomaž pred poveličanim telesom Vstalega, se tudi Cerkev uči, da lahko rane, ko jih gledamo z očmi vere, postanejo kraji prepoznavanja: kjer se človeške bolečine dotaknemo z ljubeznijo, nam Kristus potrjuje, da je prisoten v lačnem, žejnem, golem, bolnem, v zaporniku in tujcu (prim. Mt 25,35-40). Iz te vere, ki prepoznava živega Kristusa, se rodi tudi služenje očeta Darwina in mnogih drugih oseb. Krščanska ljubezen izvira iz Božje ljubezni, ki je izlita v srce vernika; zato pred osebo v stiski, vera postane konkretna in ljubezen do Kristusa se spremeni v dejanja.«
Integracija pomaga prestopiti prag
Izhajajoč iz tega prepričanja – kot je izpostavil sveti oče – »naša prisotnost želi pričevati o tem, da solidarnost izvira iz priznavanja človekovega dostojanstva in presega vsako omejevalno odobritev ali preprosto človekoljubno dejanje. Poklicana je, da se obveže in prevzame obliko procesa. Sprejemanje odpre vrata; integracija pomaga prestopiti prag. Pomoč ublaži rano in integracija obnovi prihodnost.«
»Integrirati ne pomeni izbrisati zgodovine tistih, ki prihajajo, niti ne zahteva, da za sabo pustijo vse, kar je del njihovega spomina. Niti ne pomeni ustvarjati vzporednih svetov, zaprtih drug pred drugim, v katerih ljudje živijo skupaj, ne da bi se kdaj zares srečali. Integracija je vzajemna pot: tisti, ki prihajajo, se naučijo prebivati v novi deželi, in tisti, ki sprejemajo, se učijo razširiti svoje domove, ne da bi pri tem razvodeneli svojo identiteto ali srce zaprli za srečanje. Vam, dragi bratje in sestre migranti, pripada plemenita in nujna vloga na tej poti: da se z zaupanjem odprete za skupnost, ki vas sprejme, se naučite njenega jezika, spoštujete njene zakone, spoznate njene navade, sodelujete v skupnem življenju in hvaležno ponudite svoje darove.«
»Vsaka družba, ki sprejema, ima določene dolžnosti do tistih, ki prihajajo; ta, ki je sprejet, pa spozna, da se dostojanstvo, priznano kot pravica, razcveti šele takrat, ko se spremeni v odgovornost in iskreno željo po skupnem ustvarjanju z drugimi. Kdor je prišel kot tujec, lahko tako ponovno vzpostavi vezi, zgradi zaupanje in se počuti kot živi del skupnosti. To je dragocena oblika usmiljenja.«
Migranti iščejo konkretno priložnost za nov začetek
Predvsem govorimo o osebah, ki so najprej ustvarjene po Božji podobi in podobnosti, šele nato so pravne kategorije ali problem, ki ga je treba rešiti. Po težki poti in včasih po mnogih poskusih – tukaj je papež omenil pričevanje Maročana Khalida – »iščejo nekoga, ki jim bo rekel, bolj z dejanji kot z besedami: tvoje življenje ni odpadek, tvoje trpljenje ni nevidno, tvoje dostojanstvo se ni razkrojilo v vodah, ki si jih prečkal« – kot je dejal Senegalec Mbacke v svojem pričevanju. »Iščejo tudi nekaj drugega: konkretno priložnost za nov začetek, za učenje, delo, služenje in soudeležbo, da ne bi ostali za vedno zaprti v položaj žrtev.«
Ko nekdo, ki je potreboval roko, začne ponujati svojo
Leon XIV. se je zahvalil tenerifskemu škofu Santiagu in vseh Cerkvi za njeno pričevanje, ko kljub skromnim sredstvom želi »hoditi s tistimi, ki hodijo«. Zahvalo je namenil škofijski Karitas, škofijski delegaciji za migracijo, župnijam in mnogim drugim cerkvenim in civilnim organizacijam, ki ne le zagotavljajo prvo pomoč, ampak tudi zagotavljajo programe za zaščito, promocijo in integracijo. »Hvala, ker tistim, ki ste jih nekoč spremljali, omogočate, da postanejo – kot nas je spomnila Thalia – most za druge ter tako vračajo ljubezen, ki so jo prejeli. Ko nekdo, ki je potreboval roko, začne ponujati svojo, se prejeta ljubezen spremeni v skupno odgovornost.«
Včerajšnji tujec – današnji brat in sosed
Sveti oče pa je omenil tudi mnoge migrante, ki na Kanarske otoke prihajajo iz Latinske Amerike, Filipinov in drugih delov sveta in ki so že živi del skupnosti ter s svojo vero, delom in darovi prispevajo k njeni prenovi. »Pustite se jim tudi evangelizirati, saj s seboj zagotovo prinašajo darove, ki vam jih je Previdnost želela prinesti po tistih, ki se vključujejo. Opominjajo nas, da integracija pomeni odpiranje prostorov, da se človek lahko počuti soodgovornega. Tako je lahko včerajšnji tujec današnji brat in sosed.
Posebej katoličane pa je papež zaprosil, naj integracija ne postane neka socialna naloga, čeprav nujno potrebna: »Tisti, ki prihajajo v naše župnije, potrebujejo kruh, streho nad glavo, jezik, delo in zaščito; najti pa morajo tudi skupnost, ki je sposobna ponuditi, s pričevanjem življenja in besed, poti do spoznanja Jezusa Kristusa, pri tem pa vedno spoštuje vest in svobodo vsakega človeka. Evangelizacija pomeni deliti s spoštovanjem in ponižnostjo zaklad, ki podpira naše delo in naše upanje. Cerkev, ki sprejema, je tudi Cerkev, ki oznanja, ki ponuja Kristusa, ne da bi ga vsiljevala, in hkrati sprejema evangelij iz rok revnih.«
Integracija pomeni preprečiti drugi brodolom
»Človeška vest, še bolj pa krščanska vest, ne more ostati ravnodušna ob žrtvah brodolomov in pomanjkanju pomoči, ob morskih pokopališčih. Vsako izgubljeno življenje na teh poteh je neuspeh za človeško družino. Vendar pa obstaja tudi tihi brodolom po prihodu: znajti se sam v mestu, brez poznavanja jezika, brez vezi, brez dela, brez zaupanja in izpostavljen tistim, ki izkoriščajo ranljivost. Integracija, vključevanje pomeni preprečiti ta drugi brodolom. Pomeni pomagati tistim, ki so prišli ranjeni, da ne ostanejo za vedno ujeti v svoji bolečini, ampak da se lahko ponovno postavijo na noge, prepoznajo svoje darove in jih ponudijo skupnosti.«
»Ustavite se! Spreobrnite se!«
Papež se je zatem obrnil na ljudi, ki se okoriščajo z migranti: »In s tega trga želim jasno nagovoriti tiste, ki izkoriščajo obup; tiste, ki organizirajo poti smrti, trgujejo z ljudmi, zadržujejo dokumente, izkoriščajo delavce, grozijo ženskam, zavajajo družine in trpljenje drugih spreminjajo v posel. Ustavite se! Spreobrnite se (prim. Mk 1,15)! Solze in kri teh bratov in sester kričijo k Bogu in njihovo trpljenje seže do Njega (prim. 1 Mz 4,10; 2 Mz 3,7–9). Denar, iztrgan iz ranljivosti ubogih, ne bo prinesel miru, niti časti, niti prihodnosti (prim. Jer 22,13; Jak 5,1–6).«
»Za vsako izgubljeno življenje, vsako ogoljufano družino, vsako podjarmljeno osebo, vsako ogroženo žensko, vsakega izkoriščanega delavca se boste morali pojaviti pred božjo pravico (prim. 2 Kor 5,10). Pretrgajte te verige in osvobodite tiste, ki jih zadržujete pod svojo oblastjo (prim. Iz 58,6). Vrnite, kar ste vzeli, in povrnite, kolikor lahko. Vrnite, dokler je še čas, kajti Božje usmiljenje lahko doseže celo najbolj zakrknjenega grešnika, a vstopi le skozi ozka vrata resnice, pravičnosti in spreobrnjenja (prim. Ezk 33,11).«
Zadnja beseda pripada Kristusu, ki se istoveti s tujcem
»Bratje in sestre,« je še zatrdil papež, »zadnje besede ne morejo imeti ne strah, ne brezbrižnost, ne nasilje tistih, ki izkoriščajo človeško življenje. Zadnja beseda pripada Kristusu, ki se istoveti s tujcem, se dotika ran človeštva in nas kliče, da ga prepoznamo v vsakem bratu in sestri, ki potrebuje sprejem, zaščito, spoštovanje in vključevanje. Dvignimo pogled k Njemu, ne da bi se obrnili stran od tistih, ki trpijo; glejmo Gospoda, da bi se naučili videti svoje brate in sestre z njegovimi očmi.«
