Kateheza o obredih, znamenjih in simbolih: Obred nas privede nazaj k bistvenemu

Obredi krščanske liturgije niso zunanja preobleka zakramentov ali skupek samovoljnih svečanosti. V bogoslužju se namreč po obredih in molitvah uresničuje skrivnost vere, je dejal papež Leon XIV. pri katehezi ter poudaril, da nas obred privede nazaj k bistvenemu: v obredu doživimo logiko zastonjskosti, najdemo počitek, ki prenavlja srce, spoznamo, da nas prehiteva božja milost, učimo se živeti v ritmu, ki ga narekuje Sveti Duh.

Izpostavil je, da moramo z občutkom in brez samovoljnosti skrbeti za lepoto naših slovesnosti ter si prizadevati za pristno mistagogijo. Izkušnja živega in pobožnega bogoslužja, ki ga spremlja ustrezna mistagogična kateheza, je najboljši način, da se v nas prebudi odprtost za srečanje z Bogom.

  (@Vatican Media)

Svetopisemski odlomek: Lk 24,28-31

Medtem so se približali vasi, kamor so potovali. On pa se je delal, kakor da gre dalje. Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal z njima. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga prepoznala. On pa je izginil izpred njiju.

Dokumenti drugega vatikanskega koncila

III. Konstitucija Sacrosanctum Concilium
3. Obred, znamenje, simbol

Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!
V nadaljevanju katehez o koncilski konstituciji Sacrosanctum Concilium (SC) se želimo ustaviti pri razmisleku o nekaterih sestavnih elementih svetega bogoslužja, kot so obred, znamenje in simbol.

Drugi vatikanski koncil, ki je ohranil dragoceno delo liturgičnega gibanja, nam je pomagal ponovno odkriti zelo živo resnico v zavesti starodavne Cerkve in v nauku cerkvenih očetov. Obredi krščanske liturgije niso zunanja preobleka zakramentalne skrivnosti, skupek samovoljnih svečanosti, temveč  cerkveno posredovanje, po katerem nas doseže božji dar. Prav zato nas koncil vabi, da razumemo Mysterium fidei [skrivnost vere], ki se v liturgiji uresničuje skozi obrede in molitve (prim. SC, 48).

Obred daje obliko bogoslužnemu opravilu in po njem tudi našemu življenju, s čimer v nas vzbuja duhovno občutljivost, ki nas naredi zmožne, da po Jezusu Kristusu okušamo Božjo navzočnost. Seveda se to zgodi, če ne ostanemo tuji ali nemi gledalci (prim. SC, 48) bogoslužja, ampak v njem sodelujemo z vsem svojim bitjem – telesom, umom in srcem –, poslušni Gospodovi zapovedi. Po svetem obredu se tako učimo poslušati Božjo besedo, se zahvaljevati in častiti, bratsko deliti in biti cerkveno občestvo. Odkrijemo, da smo skupnost z mnogimi obrazi, ki jo združuje ista vera.

Obred nas vključi v natančno določeno sosledje dejanj in molitev, ki so lahko včasih v nasprotju z našo osebno težnjo k spontanosti. Vendar pa njegova logika ni v tem, da bi omejeval svobodo znotraj nekih vzorcev. Nasprotno, s slovesno zmernostjo svojih ritmov, obred prekine frenetično hitenje in nas privede nazaj k bistvenemu. Na ta način odkrijemo drugo razsežnost delovanja, ki ga ne vodijo donosni izračuni, ter drugo izkušnjo časa in prostora. V obredu doživimo logiko zastonjskosti, najdemo počitek, ki prenavlja srce, spoznamo, da nas prehiteva božja milost, učimo se živeti v ritmu, ki ga naseljuje Sveti Duh.

Slovnica obreda je prepletena z znamenji in simboli, značilnimi za bogoslužje. V njem, kot trdi koncil, »se posvečenje človeka izraža s čutnimi znamenji in se uresničuje na način, ki je lasten vsakemu od njih« (SC, 7). Katekizem katoliške Cerkve poglablja vrednost teh znamenj ter izpostavlja, da »se njihov pomen v stvarstvu in človeški kulturi natančneje kaže v dogodkih stare zaveze in se v polnosti razodeva v Kristusovi osebi in njegovem delu« (KKC, 1145). Simbolično je znamenje vode: od začetkov stvarjenja do potopa, od prečkanja Rdečega morja do Jordana, vse do vode, ki teče iz Kristusove strani in postane zakramentalno znamenje potopitve v njegovo smrt in vstajenje.

»Znamenje« in »simbol« sta izraza, ki se pogosto uporabljata kot sopomenki. V resnici je znamenje simbolično, ko se lahko nanaša ne le na idejo, temveč na celoten sistem pomenov in vrednot. Tako na primer, ko smo pokropljeni z blagoslovljeno vodo, to v nas oživi zavedanje daru, ki smo ga prejeli pri krstu, in naše sprejetje novega življenja v Kristusu. Po drugi strani pa imajo simboli bistveno praktičen značaj, saj so predvsem dejanja: preprosta in običajna, kot sta poklek in pozdrav miru, ali bolj zahtevna, kot so dejanja, ki so del vsakega zakramenta. Predvsem pa imajo simboli edinstveno performativno in preobrazbeno razsežnost, tako do materialnih elementov, ki jih sestavljajo, kot do tistih, ki pridejo z njimi v stik, saj ustvarjajo občutek pripadnosti, se dotikajo srca in misli ter navdihujejo pristne cerkvene odnose.

Papež Frančišek je v svojem apostolskem pismu Desiderio desideravi, ko je prevzel trditev Romana Guardinija, opredelil »prvo nalogo liturgične formacije: človek mora ponovno postati sposoben razumevanja simbolov« (Desiderio desideravi, 44). Pomembno je dopustiti, da nas bogoslužni obredi vzgajajo, pri čemer moramo z občutkom in brez samovoljnosti skrbeti za lepoto naših slovesnosti ter si prizadevati za pristno mistagogijo. Izkušnja živega in pobožnega bogoslužja, ki ga spremlja ustrezna mistagogična kateheza, je najboljši vir, da se v vseh prebudi tista odprtost za srečanje z Bogom, ki se v logiki utelešenja lahko zgodi le ob vključitvi celotnega človeka: duha, duše in telesa (prim. 1 Tes 5,23).