Papež med homilijo: Svet bo rešila samo moč ljubezni, ki nam jo je razodel Jezus
Vatican News
Ob prihodu v svetišče je papež Leon XIV. najprej pozdravil bolnike in osebe s posebnimi potrebami. Zatem se je zaustavil v tihi molitvi v kapeli, kjer je pokopan sv. Bartolo Longo, ustanovitelj svetišča, nato pa pozdravil navzoče škofe in duhovnike, ki delujejo v pompejskem svetišču.
Homilija papeža Leona XIV.
»Moja duša poveličuje Gospoda«. Te besede, s katerimi smo odgovorili na prvo berilo, so privrele iz srca Device Marije, ko je Elizabeti predstavila sad svojega telesa, Jezusa, Zveličarja. Za njo bosta za Kristusa zapela Zaharija, oče Janeza Krstnika, in starček Simeon. Te tri pesmi vsak dan narekujejo hvalo Cerkve v brevirju. So pogled starodavnega Izraela, ki vidi, da so se izpolnile njegove obljube; so pogled Cerkve, Neveste, ki gre naproti svojemu božjemu Ženinu; so implicitno pogled celotnega človeštva, ki najde odgovor na svoje hrepenenje po zveličanju.
Ko je pred sto petdesetimi leti sveti Bartolo Longo skupaj s svojo ženo grofico Marianno Farnaro De Fusco položil temeljni kamen za to svetišče na kraju, kjer je Vezuv leta 79 po Kristusu pod pepelom pokopal znamenja velike civilizacije in jih stoletja varoval, ni položil samo temeljev za svetišče, ampak za celotno Marijino mesto. Tako je izrazil zavedanje o Božjem načrtu, ki ga je sveti Janez Pavel II., ko je na tem milostnem kraju 7. oktobra 2003, ob sklepu leta rožnega venca, ponovno predlagal za tretje tisočletje, v perspektivi nove evangelizacije. »Danes – je dejal – je potrebno tako kot v časih starodavnih Pompejev oznanjati Kristusa družbi, ki se oddaljuje od krščanskih vrednot in celo pozablja nanje«.
Natanko pred enim letom, ko mi je bila zaupana služba Petrovega naslednika, je bil prav dan molitve k Devici svetega rožnega venca iz Pompejev. Zato sem moral priti sem, da bi svoje služenje izročil varstvu Svete Device. Ker sem izbral ime Leon, stopam po stopinjah Leona XIII., ki je bil med drugim zaslužen tudi zato, da je razvil obsežen nauk o svetem rožnem vencu. Vsemu temu se pridružuje še nedavna kanonizacija svetega Bartola Longa, apostola rožnega venca. Ta kontekst nam daje ključ za razmišljanje o Božji besedi, ki smo jo pravkar slišali.
Evangelij o oznanjenju nas povede v trenutek, ko je Božja Beseda postala meso v Marijinem telesu. Iz tega telesa se širi Luč, ki daje poln smisel zgodovini in svetu. Pozdrav, ki ga angel Gabriel nameni Devici, je povabilo k veselju: »Veseli se, milosti polna« (Lk 1,28; prim. Sof 3,14). Da, zdravamarija je povabilo k veselju: Mariji in v njej vsem nam pravi, da je na ruševine našega človeštva, ki ga preizkuša greh in je zato vedno nagnjeno k prestopkom, nasilju in vojnam, prišla Božja nežnost; nežnost usmiljenja, ki v Jezusu prevzame človeško obličje. Marija tako postane Mati usmiljenja. Kot učenka Besede in sredstvo za njeno učlovečenje se resnično razodene kot »polna milosti«. Vse v njej je milost! Ko je Besedi podarila svoje meso, je postala tudi, kakor uči drugi vatikanski koncil po zgledu svetega Avguština, »mati (Kristusovih) udov … ker je z ljubeznijo sodelovala pri rojstvu vernikov Cerkve, ki so udje tiste glave« (Dogmatična konstitucija Lumen gentium, 53; prim. Sv. Avguštin, De S. Virginitate, 6). V Marijinem »Zgodi se« se ne rodi samo Jezus, ampak tudi Cerkev in Marija postane hkrati Božja Mati – Theotòkos – in Mati Cerkve.
Velika skrivnost! Vse se zgodi v moči Svetega Duha, ki obsenči Marijo in naredi njeno deviško telo plodno. Ta trenutek zgodovine ima v sebi milino in moč, ki privlačita srce in ga popeljeta na tisto kontemplativno višino, kjer klije molitev svetega rožnega venca. Molitev, ki je nastala in se postopoma razvila v drugem tisočletju, ima korenine v zgodovini zveličanja in ima svoj preludij prav v angelovem pozdravu Devici. »Zdrava Marija!« Ponavljanje te molitve v rožnem vencu je kot odmev Gabrielovega pozdrava, ki potuje skozi stoletja in vodi pogled vernika k Jezusu, ki ga gledamo z očmi in srcem Matere. Jezusu, ki ga častimo, zremo, sprejemamo za svojega v vsaki izmed njegovih skrivnosti, da bi lahko skupaj s svetim Pavlom rekli: »Živim pa ne več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20).
Zdravamarija, pred katero se izreče Božja beseda, in je vstavljena med očenašem in slavo Očetu, ter se ponavlja pri svetem rožnem vencu, je dejanje ljubezni. Ali ni ljubezni lastno neutrudno ponavljati: »Rad te imam«? Dejanje ljubezni, ki nas po jagodah rožnega venca, kot je dobro vidno na marijanski sliki v tem svetišču, vodi k Jezusu in k evharistiji, »viru in vrhuncu vsega krščanskega življenja« (Lumen gentium, 11). V to je bil prepričan sveti Bartolo Longo, ko je zapisal: »Evharistija je živi rožni venec in vse skrivnosti se v svetem Zakramentu nahajajo v dejavni in živi obliki« (Il Rosario e la Nuova Pompei, 1914, str. 86). Imel je prav. V Evharistiji se nahajajo vse skrivnosti Kristusovega življenja, lahko bi rekli strnjene v spominu njegove daritve in v njegovi resnični navzočnosti. Rožni venec ima marijansko fizionomijo, vendar kristološko in evharistično srce (prim. Apostolsko pismo Rosarium Virginis Mariae, 1). Če brevir določa čas hvalne molitve Cerkve, rožni venec določa ritem našega življenja in ga nenehno vrača k Jezusu in evharistiji.
Generacije vernikov je oblikovala in ohranjala ta molitev, preprosta in ljudska, ki je hkrati sposobna mističnih višin in je zakladnica najbolj temeljne krščanske teologije. Kaj je namreč bistvenejšega od Kristusovih skrivnosti, od njegovega svetega imena, izgovorjenega z nežnostjo Device Marije? Samo v tem Imenu in v nobenem drugem smo lahko rešeni (prim. Apd 4,12). Ko ga ponavljamo v vsaki zdravamariji, na nek način doživljamo izkušnjo nazareškega doma, skoraj kot da bi ponovno poslušali glas Marije in Jožefa v dolgih letih, ko je Jezus živel z njima. Prav tako izkušamo dvorano zadnje večerje, kjer so apostoli z Marijo pričakovali izlitje Svetega Duha. To nam je pokazalo prvo berilo. Kako ne bi pomislili, da so tedaj v času med vnebohodom in binkoštmi Marija in apostoli tekmovali v tem, da bi se spomnili različnih trenutkov Jezusovega življenja? Nobena podrobnost se ni smela izgubiti! Vsega se je bilo potrebno spomniti, sprejeti za svoje, posnemati. Tako se je rodila kontemplativna pot Cerkve, katere sintezo, podobno kot liturgično leto, rožni venec ponuja v vsakodnevni meditaciji svetih skrivnosti. Rožni venec je upravičeno veljal za kompendij evangelija, ki ga je sveti Janez Pavel II. želel dopolniti s skrivnostmi svetlega dela. Tudi ta razsežnost je bila zelo živa pri svetem Bartolu Longu, ki je romarjem nudil globoke meditacije, da bi sveti rožni venec obvaroval pred skušnjavo mehaničnega ponavljanja in mu zagotovil svetopisemski, kristološki in kontemplativni značaj, ki ga mora zaznamovati.
Sestre in bratje, če se rožni venec »moli« in, upal bi si reči, »obhaja« na ta način, je rožni venec tudi, kot naravna posledica, vir ljubezni. Ljubezni do Boga, ljubezni do bližnjega: dve strani istega kovanca, kot nas je spomnilo drugo berilo iz Prvega Janezovega pisma, ki se konča s spodbudo: »Ne ljubímo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in v resnici« (1 Jn 3,18). Zato je bil sveti Bartolo Longo apostol rožnega venca in apostol ljubezni hkrati. V tem marijanskem mestu je sprejemal sirote in otroke zapornikov, s čimer je pokazal oživljajočo moč ljubezni. Tukaj so tudi danes najmanjši in najšibkejši sprejeti in negovani v dejavnostih svetišča. Rožni venec usmerja pogled k potrebam sveta, kot je poudarilo apostolsko pismo Rosarium Virginis Mariae, ki predlaga zlasti dva namena, ki ostajata zelo aktualna: družina, ki trpi zaradi oslabitve zakonske zveze, in mir, ki je v hudi nevarnosti zaradi mednarodnih napetosti in ekonomije, ki daje prednost trgovini z orožjem pred spoštovanjem človeškega življenja.
Ko je sveti Janez Pavel II. razglasil leto rožnega venca – prihodnje leto bo minilo četrt stoletja –, ga je želel na poseben način izročiti varstvu Device iz Pompejev. Od tedaj se časi niso izboljšali. Vojne, ki še vedno potekajo na mnogih delih sveta, terjajo novo zavzemanje, ne le ekonomsko in politično, temveč tudi duhovno in versko. Mir se rodi v srcu. Isti papež je oktobra leta 1986 v Assisiju zbral voditelje glavnih verstev in vse povabil, naj molijo za mir. Tudi v zadnjem času sva tako papež Frančišek kot jaz ob različnih priložnostih vernike po vsem svetu prosila, naj molijo za ta namen. Ne smemo se sprijazniti s podobami smrti, ki nam jih vsak dan prinašajo novice. Iz tega svetišča, katerega pročelje je sv. Bartolo Longo zasnoval kot spomenik miru, danes z vero dvigamo svojo molitev. Jezus nam je rekel, da lahko molitev, izrečena z vero, doseže karkoli (prim. Mt 21,22). In ko sveti Bartolo Longo razmišlja o Marijini veri, jo imenuje »vsemogočna po milosti«. Naj na njeno priprošnjo od Boga miru pride izobilje usmiljenja, ki se bo dotaknilo src, pomirilo zamere in bratomorna sovraštva ter razsvetlilo tiste, ki imajo posebno odgovornost vladanja.
Bratje in sestre, sveta ne bo rešila nobena zemeljska moč, ampak samo božja moč ljubezni. Ta božja moč ljubezni, ki nam jo je razodel in podaril Jezus, Gospod. Verujmo Vanj, upajmo Vanj, sledimo Njemu!
Photogallery
