Papež: Vsako dejanje solidarnosti in odpuščanja je grižljaj kruha za človeštvo
Vatican News
Dragi bratje in sestre,
evangelij, ki smo ga slišali (Jn 6,1-15), je beseda zveličanja za vse človeštvo. Po vsem svetu je danes oznanjena ta blagovest, ki za Cerkev v Kamerunu odmeva kot oznanilo Božje ljubezni in našega občestva.
Apostol Janez pripoveduje o veliki množici (prim. Jn 6,2-5), tako kot smo mi tukaj sedaj. Vendar pa je zelo malo hrane za vse te ljudi: samo »pet ječmenovih hlebov in dve ribi« (v. 9). Ob pogledu na to nesorazmernost nas Jezus danes sprašuje, tako kot je tedaj vprašal učence: kako boste rešili ta problem? Poglejte, koliko lačnih ljudi, utrujenih zaradi napora. Kaj boste storili?
To vprašanje je namenjeno vsakemu izmed nas. Namenjeno je očetom in materam, ki skrbijo za svoje družine. Namenjeno je pastirjem Cerkve, ki skrbijo za Gospodovo čredo, ter tudi tistim, ki imajo družbeno in politično odgovornost, da skrbijo za ljudstvo in njegovo dobro. Kristus to vprašanje zastavlja močnim in šibkim, bogatim in revnim, mladim in ostarelim, saj smo vsi lačni na enak način. Da lahko živimo, moramo jesti. Nismo Bog: toda kje je Bog spričo lakote ljudi?
Medtem ko čaka naš odgovor, Jezus poda svojega: »Jezus je vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče. Prav tako tudi ribe, kolikor so hoteli« (v. 11). Resen problem je rešen tako, da se blagoslovi tisto malo hrane, ki je na razpolago, in se jo razdeli vsem, ki so lačni. Pomnožitev kruha in rib se zgodi med podelitvijo: to je čudež! Kruha je dovolj za vse, če se ga podari vsem. Kruha je dovolj za vse, če se ga ne vzame z roko, ki iztrga, ampak z roko, ki podarja. Pozorno opazujmo Jezusovo gesto: ko je Božji Sin vzel kruh in ribo, se je najprej zahvalil. Očetu je bil hvaležen za to, kar bo postalo dar in blagoslov za vse ljudstvo.
Na ta način je bilo hrane v izobilju. Ni je bilo potrebno odmerjati zaradi izrednih razmer. Ni bila ukradena zaradi sporov. Ni bila odvržena s strani tistih, ki se prenajedajo v navzočnosti tistih, ki nimajo ničesar za jesti. Ko je hrana prehajala iz Kristusovih rok v roke njegovih učencev, se je pomnožila za vse; pravzaprav jo je bilo v preobilju (prim. Jn 6,12-13). Ljudje so bili osupli nad tem, kar je storil Jezus, in so vzkliknili: »Ta je resnično prerok!« (v. 14), to je tisti, ki govori v imenu Boga, Beseda Vsemogočnega. In to je res, toda Jezus teh besed ne uporabi za oseben uspeh: ne želi postati kralj, ker je prišel, da bi služil z ljubeznijo, ne pa vladal.
Čudež, ki ga je storil, je znamenje te ljubezni. Ne kaže nam le, kako Bog hrani človeštvo s kruhom življenja, ampak tudi kako lahko to hrano prinašamo vsem moškim in ženskam, ki so, tako kot mi, lačni miru, svobode in pravičnosti. Vsako dejanje solidarnosti in odpuščanja, vsaka pobuda za dobro je grižljaj kruha za človeštvo, ki potrebuje skrb. Vendar to ne zadošča. Hrani, ki nahrani telo, je potrebno z enako ljubeznijo dodati tudi hrano za dušo, ki hrani našo vest, nas podpira v temni uri strahu, sredi temin trpljenja. Ta hrana je Kristus, ki vedno obilno hrani svojo Cerkev in nas na poti krepi s svojim Telesom.
Sestre in bratje, evharistija, ki jo obhajamo, zato postane vir prenovljene vere, saj je Jezus navzoč med nami. Zakrament ne poživlja v času oddaljenega spomina, ampak ustvarja »družbo«, ki nas spreminja, ker nas posvečuje. Blagor povabljenim na Gospodovo gostijo! Ta oltar, okoli katerega se zbiramo za evharistijo, postane oznanilo upanja sredi preizkušenj zgodovine in krivic, ki jih vidimo okoli sebe. Postane znamenje ljubezni Boga, ki nas v Kristusu vabi, naj podelimo to, kar imamo, da se bo pomnožilo v cerkvenem bratstvu.
Gospod objema nebo in zemljo, pozna naše srce in vse situacije, vesele ali žalostne, ki jih doživljamo. Ko je postal človek, da bi nas rešil, je želel podeliti potrebe človeštva, začenši z najpreprostejšimi in vsakdanjimi. Hrana torej ne razodeva samo naše revščine, ampak predvsem njegovo ljubezen: spomnimo se tega vsakič, ko se srečamo s pogledom brata in sestre, ki nima tistega, kar je nujno potrebno. Tiste oči nam namreč ponavljajo vprašanje, ki ga je Jezus zastavil svojim učencem: kaj boste storili za vse te ljudi? Seveda biti Kristusovi pričevalci in posnemati njegova dejanja ljubezni pogosto prinaša težave in ovire, tako zunaj kot znotraj nas, kjer napuh lahko pokvari srce. Vendar pa v teh trenutkih s psalmistom ponavljajmo: »Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se moral bati?« (Ps 27,1). Tudi če včasih omahujemo, nas Bog vedno spodbuja. »Upaj v Gospoda, bodi pogumen, tvoje srce naj se okrepi, upaj v Gospoda« (v. 14).
Dragi mladi, to povabilo bi rad namenil predvsem vam, saj ste ljubljeni otroci afriške zemlje! Kot Jezusovi bratje in sestre pomnožite svoje talente z vero, vztrajnostjo in prijateljstvom, ki vas spodbujajo. Bodite vi prvi obrazi in roke, ki bližnjemu prinašajo kruh življenja: hrano modrosti in osvoboditev od vsega, kar nas ne hrani, ampak zmede naše dobre želje in nam krade dostojanstvo.
Kljub bogastvu zemlje v Kamerunu, mnogi trpijo tako materialno kot duhovno revščino. Ne vdajte se nezaupanju in obupu. Zavrnite vsako obliko zlorabe ali nasilja, ki zavaja z obljubami o lahkem zaslužku, a otrdi srce, da postane neobčutljivo. Ne pozabite, da je vaše ljudstvo še bogatejše od te zemlje, saj je vaš zaklad v vaših vrednotah: veri, družini, gostoljubnosti in delu. Bodite torej protagonisti prihodnosti, sledite poklicanosti, ki jo Bog daje vsakemu izmed vas. Ne dopustite, da bi vas pokvarile skušnjave, ki tratijo vašo energijo in ne služijo napredku družbe.
Da bi vaš plemeniti duh postal preroštvo novega sveta, vzemite za zgled to, kar smo slišali v Apostolskih delih. Prvi kristjani namreč spričo težav in groženj pogumno pričajo o Gospodu Jezusu in vztrajajo tudi sredi preganjanj (prim. Apd 5,40-41). Učenci so dan za dnem »v templju in po hišah neutrudno učili in oznanjali« (v. 42), da je Jezus Kristus, to je Mesija, Osvoboditelj sveta. Da, Gospod nas osvobaja greha in smrti. Nenehno oznanjevanje tega evangelija je poslanstvo vsakega kristjana in to je poslanstvo, ki ga zaupam zlasti vam, mladim, in vsej Cerkvi v Kamerunu. Postanite blagovest za svojo deželo, tako kot je blaženi Floribert Bwana Chui za kongovsko ljudstvo.
Bratje in sestre, poučevati pomeni pustiti sled, kot to stori kmet s plugom na polju, da bi to, kar seje, obrodilo sadove. Tako tudi krščansko oznanilo spreminja našo zgodovino, preoblikuje um in srca. Oznanjevati vstalega Jezusa pomeni zarisati znamenja pravičnosti v trpeči in zatirani deželi; znamenja miru med rivalstvom in korupcijo; znamenja vere, ki nas osvobajajo praznoverja in brezbrižnosti. S tem evangelijem v srcu bomo kmalu podelili evharistični kruh, ki nas nasiti za večno življenje. Z radostno vero prosimo Gospoda, naj med nami pomnoži svoj dar za dobro vseh.
Photogallery
