Papež med homilijo: Vstali Gospod razsvetljuje našo pot k Očetu in nas posvečuje
Vatican News
Dragi bratje in sestre,
na vseh koncih sveta Cerkev živi kot ljudstvo, ki hodi za Kristusom, našim bratom in Odrešenikom: On, Vstali, nam razsvetljuje pot k Očetu in nas z močjo Duha posvečuje, da bi naš slog življenja preoblikovali v skladu z njegovo ljubeznijo. To je blagovest, evangelij, ki teče kot kri po žilah in nas podpira na poti. Na poti, ki me je danes pripeljala sem, k vam! V veselju in lepoti naše skupnosti, zbrane v Jezusovem imenu, z odprtim srcem prisluhnimo njegovi Besedi zveličanja, ker nas spodbuja k razmišljanju o razlogu in cilju, zaradi katerih sledimo Gospodu.
Ko Božji Sin postane človek, namreč s svojimi zgovornimi dejanji razodeva Očetovo voljo: v temo prinaša luč, ko slepim podari vid; daje glas zatiranim, ko razveže jezik nemim; nasiti našo lakoto po pravičnosti, ko pomnoži kruh za revne in šibke. Kdor sliši govoriti o teh delih, začne iskati Jezusa. Hkrati Gospod vidi v naše srce in nas sprašuje, če ga iščemo iz hvaležnosti ali zaradi interesa, iz preračunljivosti ali iz ljubezni. Ljudem, ki so hodili za njim, je dejal: »Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili« (Jn 6,26). Njegove besede razkrivajo namere tistih, ki ne želijo srečanja z osebo, ampak potrošnjo predmetov. Množica vidi Jezusa kot sredstvo za nekaj drugega, kot izvajalca storitev. Če jim ne bi dal nečesa za jesti, jih njegova dejanja in njegov nauk ne bi zanimali.
To se zgodi, kadar pristno vero nadomesti praznoverje, v katerem Bog postane malik, ki ga iščemo samo takrat, ko ga potrebujemo, in dokler ga potrebujemo. Celo najlepši darovi Gospoda, ki vedno skrbi za svoje ljudstvo, postanejo zahteva, nagrada ali izsiljevanje in jih prav tisti, ki jih prejmejo, napačno razumejo. Evangeljska pripoved nam torej pomaga razumeti, da obstajajo napačni razlogi za iskanje Kristusa, predvsem kadar ga obravnavamo kot nekakšnega guruja ali talisman. Tudi cilj, ki si ga je zastavila množica, je neprimeren: ne iščejo namreč učitelja, ki bi ga imeli radi, ampak voditelja, ki ga častijo zaradi lastne koristi.
Povsem drugačen je Jezusov odnos do nas: On namreč ne zavrača tega neiskrenega iskanja, ampak ga spodbuja k spreobrnjenju. Ne odžene množice, ampak vse povabi k premisleku o tem, kaj se dogaja v našem srcu. Kristus nas kliče k svobodi: noče služabnikov ali klientov, ampak išče brate in sestre, ki bi se jim posvetil z vsem svojim bitjem. Da bi na to ljubezen odgovorili z vero, ni dovolj samo slišati govoriti o Jezusu: potrebno je sprejeti pomen njegovih besed. Prav tako ni dovolj samo gledati, kaj Jezus dela: potrebno mu je slediti in posnemati njegovo pobudo. Ko v znamenju podeljenega kruha vidimo voljo Zveličarja, ki za nas daruje samega sebe, se približamo resničnemu srečanju z Jezusom, ki postane hoja za njim, poslanstvo in življenje.
Opomin, ki ga Gospod nameni množici, se tako spremeni v povabilo: »Ne delajte za jed, ki propade, temveč za jed, ki ostane za večno življenje« (Jn 6,27). S temi besedami Kristus pokaže svoj pravi dar za nas: ne pravi nam, naj se ne menimo za vsakdanji kruh, ki ga pomnoži v izobilju, in nas uči, naj ga prosimo v molitvi. Vzgaja nas za pravilen način iskanja kruha življenja, hrane, ki nas podpira za vedno. Želja množice tako najde še večji in presenetljivejši odgovor: Jezus nam ne daje hrane, ki se konča, ampak kruh, ki ga ne moremo končati, ker je hrana večnega življenja.
Njegov dar osvetljuje našo sedanjost: danes namreč vidimo, da nasilneži onemogočajo številne želje ljudi, mogočniki jih izkoriščajo, bogastvo pa jih zavaja. Ko nepravičnost pokvari srca, kruh vseh postane last peščice. Spričo teh zlih stvari Kristus posluša krik ljudstev in prenavlja našo zgodovino: iz vsakega padca nas dvigne, v vsakem trpljenju nas tolaži, pri poslanstvu nas spodbuja. Tako kot živi kruh, ki nam ga vedno daje, evharistija, tako njegova zgodovina ne pozna konca in zato odstrani konec, to je smrt, iz naše zgodovine, ki jo Vstali odpre z močjo svojega Duha. Kristus živi! On je naš Odrešenik! To je evangelij, ki ga delimo in ki vsa ljudstva zemlje stori za brate. To je oznanilo, ki greh spreminja v odpuščanje. To je vera, ki rešuje življenje!
Velikonočno pričevanje torej vsekakor zadeva Kristusa, križanega, ki je vstal, a prav zato zadeva tudi nas: v Njem se oglaša oznanilo o našem vstajenju. Nismo prišli na svet, da bi umrli. Nismo se rodili, da bi postali sužnji pokvarjenosti telesa niti duše: vsaka oblika zatiranja, nasilja, izkoriščanja in laži zanika Kristusovo vstajenje, najvišji dar naše svobode. Ta osvoboditev od zla in smrti se namreč ne zgodi samo ob koncu dni, ampak v zgodovini vsakega dne. Kaj moramo storiti, da bi sprejeli ta dar? Evangelij sam nas uči: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal« (Jn 6,29). Da, verujemo! Danes to izrekamo z močjo in hvaležnostjo do Tebe, Gospod Jezus. Hočemo ti slediti in služiti v svojem bližnjem: tvoja beseda je za nas pravilo življenja, merilo resnice.
»Blagor njim, ki hodijo v Gospodovi postavi« (prim. Ps 119,1): tako smo peli v psalmu. Predragi, Gospod je tisti, ki nam začrta smer na tej poti, ne naše nujne potrebe ali trenutne modne muhe. Zato je v hoji za Jezusom pot Cerkve vedno »sinoda vstajenja in upanja« (Apostolska spodbuda Ecclesia in Africa, 13), kot je dejal sveti Janez Pavel II. v svoji apostolski spodbudi za Afriko: nadaljujmo v tej modri smeri. Z evangelijem v srcu boste imeli pogum ob soočanju s težavami in razočaranji: pot, ki jo je Bog odprl za nas, nikoli ne izgine. Gospod namreč vedno hodi z nami, da bi lahko nadaljevali po njegovi poti: Kristus sam nam daje smer in moč na poti; poti, ki se je želimo naučiti živeti vedno bolj tako, kot mora biti, to je sinodalno.
»Cerkev oznanja blagovest ne samo s širjenjem besede, ki jo je prejela od Gospoda, ampak tudi s pričevanjem življenja, s katerim Kristusovi učenci govorijo o razlogu vere, upanja in ljubezni, ki so v njih« (ibid, 55). Ob podelitvi evharistije, kruha večnega življenja, smo poklicani služiti svojemu ljudstvu s predanostjo, ki nas dvigne iz vsakega padca, ki ponovno zgradi tisto, kar nasilje uniči, ter z veseljem podeliti bratske vezi. Prek nas iznajdljivost božje milosti prinaša dobre sadove zlasti v preizkušnjah, kakor kaže zgled prvega mučenca Štefana (prim. Apd 6,8-15).
Predragi, pričevanje mučencev in svetnikov nas opogumlja in spodbuja na poti upanja, sprave in miru, na kateri Božji dar postane človekovo prizadevanje zavzetost v družini, v krščanski skupnosti in v civilni družbi. Ko Cerkev v Angoli skupaj hodi po tej poti v luči evangelija, raste v skladu s tisto duhovno plodnostjo, ki se začne z evharistijo in nadaljuje v celostni skrbi za vsakega posameznika in za vse ljudstvo. Zlasti plodovitost duhovnih poklicev, ki jo doživljate, je znamenje odgovora na Gospodov dar, ki je vedno obilen za tiste, ki ga sprejmejo s čistim srcem. Zahvaljujoč Kruhu novega življenja, ki ga danes delimo, lahko nadaljujemo pot celotne Cerkve, katere cilj je Božje kraljestvo, luč vera in duša ljubezen.
