Papež pri letošnji zadnji splošni avdienci: Vse položimo pred Gospoda, prestopimo prag novega življenja
Ob koncu leta, zaznamovanega z mnogimi pomembnimi dogodki, nas Cerkev vabi, da vse položimo pred Gospoda, mu zaupamo ter ga prosimo, naj v nas in okoli nas obnovi čudež svoje milosti in usmiljenja, je dejal papež Leon XIV. pri katehezi v sredo, 31. decembra 2025. Premišljeval je o božiču in jubileju, povabil k slavljenju, čudenju in hvaležnosti ter izpostavil, da smo s prehodom skozi sveta vrata v tem svetem letu izrazili svoj »da« Bogu. Sklenil je z besedami Pavla VI. ob koncu jubileja 1975, ki naj nas spremljalo na prehodu iz starega v novo leto, nato pa vedno v življenju: »Bog je Ljubezen! Bog me ljubi! Bog me je čakal in jaz sem ga našel! Bog je usmiljenje!«
Svetopisemski odlomek: Ef 3,20-21
Njemu pa, ki more v vsem napraviti neznansko več od tega, kar prosimo ali mislimo, po môči, delujoči v nas, njemu slava v Cerkvi in v Kristusu Jezusu skozi vse rodove, na veke vekov. Amen.
Kateheza papeža Leona XIV. med splošno avdienco, 31. decembra 2025
Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!
To srečanje živimo na zadnji dan koledarskega leta, tik pred koncem jubileja in sredi božičnega časa.
Leto, ki je minilo, je bilo nedvomno zaznamovano s pomembnimi dogodki: nekateri so bili veseli, kot je romanje številnih vernikov ob svetem letu, drugi pa žalostni, kot je slovo od pokojnega papeža Frančiška in vojne, ki še naprej pretresajo svet. Ob koncu leta nas Cerkev vabi, da vse položimo pred Gospoda, zaupamo njegovi previdnosti ter ga prosimo, naj v nas in okoli nas, v prihodnjih dneh, obnovi čudež svoje milosti in svojega usmiljenja.
V to dinamiko je umeščena tradicionalna zahvalna pesem Te Deum, s katero se bomo nocoj zahvalili Gospodu za prejete dobrote. Peli bomo: »Tebe, Boga, hvalimo«, »Gospod, vate zaupam«, »Tvoje usmiljenje naj nas vedno spremlja«. O tem je papež Frančišek povedal, da »sta posvetna hvaležnost in posvetno upanje navidezna […]. Sploščeni sta na jaz, na lastne interese […]. Pri tem bogoslužju pa se diha popolnoma drugačno ozračje: ozračje slavljenja, čudenja in hvaležnosti« (Homilija med večernicami pred praznikom Marije, Matere Božje, 31. januarja 2023).
S temi držami smo danes poklicani premišljevati o tem, kaj je Gospod storil za nas v preteklem letu, pa tudi iskreno si izprašati vest, pretehtati svoj odgovor na darove in prositi odpuščanje za vse trenutke, v katerih nismo znali sprejeti njegovih navdihov in na najboljši način uporabiti talente, ki nam jih je zaupal (prim. Mt 25,14-30).
To nas vodi k razmisleku o še enem velikem znamenju, ki nas je spremljalo v preteklih mesecih: znamenju »poti« in »cilja«. Letos so številni romarji prišli z vseh koncev sveta, da bi molili na Petrovem grobu in potrdili svojo pripadnost Kristusu. To nas spominja, da je vse naše življenje pot, katere poslednji cilj presega prostor in čas, da bi se izpolnila v srečanju z Bogom ter v polnem in večnem občestvu z Njim (prim. Katekizem katoliške Cerkve, 1024). To bomo prosili tudi v molitvi Te Deum, ko bomo molili: »Daj, da bomo v večni slavi prišteti tvojim svetim.« Ni naključje, da je sveti Pavel VI. opredelil jubilej kot veliko dejanje vere v »pričakovanju prihodnjih dogodkov […], ki jih v naprej okušamo in se […] nanje pripravljamo (Splošna avdienca, 17. december 1975).
V to eshatološko luč srečanja med končnim in neskončnim se umešča tretje znamenje: prehod skozi sveta vrata, ki smo ga mnogi opravili, ko smo molili in prosili odpuščanje zase in za naše drage. To izraža naš »da« Bogu, ki nas s svojim odpuščanjem vabi, da prestopimo prag novega življenja, ki je oživljeno z milostjo, oblikovano po evangeliju, razvneto z »ljubeznijo do bližnjega, v katerega je po definiciji vključen vsak človek, ki je potreben razumevanja, pomoči, tolažbe, žrtvovanja, čeprav nam je osebno neznan, četudi je nadležen in sovražen, vendar pa obdarjen z neprimerljivim dostojanstvom brata« (sv. Pavel VI., Homilija ob zaprtju svetega leta, 25. december 1975; prim. Katekizem katoliške Cerkve, 1826-1827). Naš »da« življenju, ki je živeto s prizadevanjem v sedanjosti in usmerjeno v večnost.
Predragi, o teh znamenjih premišljujmo v luči božiča. Sveti Leon Veliki je v prazniku Jezusovega rojstva videl oznanilo veselja za vse: »Svetnik naj se veseli – je zatrdil –, ker se približuje nagradi; grešnik naj se raduje, ker mu je ponujeno odpuščenje; pogan naj se opogumi, ker je poklican v življenje« (prvi govor ob Gospodovem rojstvu, 1).
Njegovo povabilo je danes namenjeno vsem nam, svetim po krstu, kajti Bog je postal naš tovariš na poti k resničnemu življenju; nam grešnikom, ki nam je bilo odpuščeno, da bi se lahko z njegovo milostjo ponovno dvignili in nadaljevali hojo; nam, ubogim in krhkim, kajti Gospod je prevzel našo slabotnost in jo s tem odrešil ter nam tako pokazal njeno lepoto in moč v svoji popolni človeškosti (prim. Jn 1,14).
Zato bi rad zaključil z besedami, s katerimi je sveti Pavel VI. na koncu jubileja 1975 opisal temeljno sporočilo. Vsebovano je v eni sami besedi: »ljubezen«, je dejal. In dodal: »Bog je Ljubezen! To je neizrekljivo razodetje, s katerim nam je jubilej – s svojo pedagogiko, s svojim odpustkom, s svojim odpuščanjem in navsezadnje s svojim mirom, polnim solza in veselja – , hotel napolniti duha danes in vedno naše življenje v prihodnosti: Bog je Ljubezen! Bog me ljubi! Bog me je čakal in jaz sem ga našel! Bog je usmiljenje! Bog je odpuščanje! Bog je zveličanje! Bog, da, Bog je življenje!« (Splošna avdienca, 17. december 1975). Naj nas te misli spremljalo na prehodu iz starega v novo leto, nato vedno v našem življenju.
Photogallery
