Vrt ob samostanu Mater Ecclesiae v Vatikanskih vrtovih je postal 100% ekološki
Vatican News
Osemsto let kasneje se to poslanstvo nadaljuje ob samostanu Mater Ecclesiae, ki je bil zgrajen med letoma 1992 in 1994 na željo papeža Janeza Pavla II. Sveti oče je namreč želel, da bi v srcu Cerkve živela kontemplativna redovna skupnost, ki bi se posvečala molitvi za papeža. Prav redovnice so bile tiste, ki so prvotno obdelovale to zemljo. Kot je za vatikanski časopis l’Osservatore Romano avgusta leta 2009 dejala opatinja benediktink Maria Sofia Cichetti, tedanja prednica samostana, je »obdelovanje zemlje molitev z rokami«. Med istimi gredicami se je med letoma 2013 in 2022 rad sprehajal tudi zaslužni papež Benedikt XVI.
Danes za to površino skrbi vatikanska služba za vrtove in okolje, ki jo vodi Stefano Giampaolo. Za obdelovanje štirih teras, ki skupno merijo skoraj 400 m², je zadolžen Gilberto Bianchi, izkušen vrtnar, ki je spoznal tri papeže. Pri delu mu pomaga skupina mladih sodelavcev, katerim postopoma predaja svoje dragoceno znanje in izkušnje. Nekaterih pridelkov z vrta so deležne tudi redovnice v bližnjem samostanu. Kot zanimivost naj povemo, da še danes vrt zalivajo ročno.
Kaj pravzaprav pomeni »ekološko« pridelovanje
Letos je prišlo do prelomnega trenutka, saj je pridelovanje na vrtu postalo stoodstotno ekološko. Na ta vidik so bili sicer pozorni tudi v preteklosti, ko so bili pridelki namenjeni papeški kuhinji, posebna spodbuda pri tem pa je bila v zadnjih letih okrožnica Laudato si’. O tem prehodu priča tudi vrsta gnojila: nekoč so uporabljali gnoj iz papeških vil v Castel Gandolfu, danes pa samo certificirano peletirano gnojilo, ki ga izbirajo sproti glede na obdobje in rastlino. Tudi sadike prihajajo od zunaj in so že obdelane v skladu z naravnimi merili: delajo s kupljenimi sadikami, da bi omejili tveganje širjenja bolezni rastlin, ki bi ogrozile celoten pridelek. Lastna semenska greda in rastlinjak za bonsaje pa sta med projekti, ki so že v fazi načrtovanja.
Zgodovinski agrumi in marmelade redovnic
Pridelki se razlikujejo glede na letne čase, med drugim gojijo tudi perujsko vrsto čilija, agrume in buče, letos pa so na željo redovnic posadili tudi kivije.
Posebnost agrumov je ta, da gre za drevesa, stara približno sto petdeset let, na katera so v preteklosti cepili različne sorte, ki jih danes na trgu ni več mogoče najti. Agrumov ne škropijo, tako da jih je mogoče jesti celo z lupino; sestre iz njih izdelujejo marmelado, kandirane lupine in piškote – deloma za goste, deloma pa tudi za prodajo.
Pridelki za nekatere karitativne ustanove
V preteklosti so s pridelki s tega zemljišča oskrbovali tudi nekatere karitativne ustanove kot je Dom »Marijin dar«, ki ga v neposredni bližini Vatikana vodijo misijonarke ljubezni. Gre za pobudo, s katero so pred kratkim ponovno začeli z novim zanosom in predanostjo.
Skrb za stvarstvo
V skladu z okrožnico Laudato si’ papeža Frančiška cilj pridelave ni čim večja proizvodnja, temveč spoštovanje ritma posamezne rastline in zemlje. To je »skrb za stvarstvo«, na katero je spomnil tudi papež Leon XIV. v govoru italijanskim agronomom in gozdarjem, ko jih je povabil, naj svoje delo razumejo kot »konkretno obliko dejavne ljubezni do naše matere zemlje in prihodnjih generacij«, saj zemlja »ni lastnina, ampak dar«; tisti, ki jo obdelujejo »s spoštovanjem in modrostjo, sodelujejo pri Božjem stvariteljskem delu«.
