Trienale umetnosti katoliških univerz. Ponovno spodbuditi empatijo

Vatican News

Ustvarjanje, znanstveno raziskovanje, dialog

Gre za skupinski projekt, posvečen umetniškemu ustvarjanju, znanstvenemu raziskovanju in dialogu, ki ga bodo odprli 27. avgusta v Braziliji, na Papeški katoliški univerzi v Riu de Janeiru. Predvidene so razstave, publikacije in javni programi o nekaterih najbolj perečih vprašanjih našega časa. Potekal bo v različnih državah v letu 2026–2027, vrhunec pa bo v Benetkah. Splošno kuratorstvo tega projekta, s katerim želijo spodbujati »miselne dinamike v prid miru, duhovnemu napredku in bratstvu«, je zaupano profesorju Nunu Crespu.

Sodelujoče univerze; »Vaje v empatiji«

Poleg Papeške katoliške univerze v Riu de Janeiru bodo v Trienale vključene Papeška katoliška univerza v Čilu (od 3. septembra do 22. novembra), Papeška univerza Javeriana v Kolumbiji (od 9. septembra do novembra), Boston College v ZDA (od 23. septembra do decembra), Katoliška univerza na Portugalskem (Lizbona, od 12. oktobra do polovice decembra) ter Katoliška univerza v Angoli (Luanda, od konca oktobra do 20. decembra). Prvi Trienale umetnosti katoliških univerz bo potekal pod naslovom Exercises in Empathy (Vaje v empatiji). To bo priložnost za razmislek o medčloveških odnosih, vlogi univerzitetnega izobraževanja ter pojmu empatije, ki ga v svoji okrožnici Magnifica humanitas omeni tudi papež Leon XIV.

De Mendonça: Univerza istvarja skupnost okoli resnice

Prefekt Dikasterija za kulturo in vzgojo kardinal Tolentino de Mendonça je v predstavitvi projekta zapisal, da empatija ni samo retorični okras, temveč »strukturno načelo: šele izhajajoč iz sposobnosti, da se vživimo v izkušnjo drugega in vstopimo v njegov pogled, lahko univerza izpolni svoje najbolj naravno poslanstvo: to je ustvarjati skupnost okoli resnice«. Ob tem je spomnil na apostolsko konstitucijo Ex Corde Ecclesiae (1990), v kateri je sveti Janez Pavel II. zapisal, da so »katoliške univerze nastale "iz srca Cerkve", kot skupnost profesorjev in študentov, ki se posvečajo skupnemu iskanju resnice in so trdno odprti za celotno človeško znanje. Prav tu začne igrati vlogo empatija kot odločna naravnanost, ki omogoča združevanje natančnega znanstvenega dela z nenehno skrbjo za osebo«.

Ne samo posredovanje vsebin, ampak ljubezen

V nadaljevanju svoje predstavitve prefekt navede citat Hannah Arendt, ki je v svojem eseju »Kriza v vzgoji« (1954) zapisala: »Vzgoja je točka, na kateri se odločimo, če svet ljubimo dovolj, da zanj prevzamemo odgovornost«. Po kardinalovih besedah to spoznanje v katoliških univerzah odmeva na poseben način: »Pri vzgoji in izobraževanju namreč ne gre samo za posredovanje vsebin, temveč je dejanje ljubezni tistih, ki se čutijo odgovorne za sedanjost in prihodnost sveta ter s sočutjem iščejo odgovore na njegove potrebe.«

Zakaj je empatija ključnega pomena za univerze

Trienale umetnosti katoliških univerz si poleg tega prizadeva vzpostaviti mrežo med katoliškimi univerzami, razpršenimi na različnih geografskih območjih, ter se soočiti z izzivom priznanja skupne identitete, ki bogati te odnose. »Skupaj tvorimo sistem – ne zvezo interesov, temveč živo, razvejano telo, h kateremu vsaka ustanova prispeva s svojo pobudo, svojim jezikom in svojim zgodovinskim kontekstom,« izpostavi prefekt in nadaljuje z besedami: »To zbliževanje vizij in prizadevanj je že samo v sebi dejanje institucionalne empatije. Papež Leon XIV. spodbuja univerze, naj empatijo spremenijo v sredstvo svojega vsakdanjega življenja. Kot je poudaril v okrožnici Magnifica Humanitas, je empatija ključna za to, da znanja lahko "interpretirajo kompleksnost" (MH, 137). Prav tako je to tisto, kar omogoča univerzitetni skupnosti, da ima družbeni in kulturni vpliv ter prispeva k "razločevanju pri odločitvah, ki zadevajo življenje" (MH, 72). Ni naključje, da se ti dve razsežnosti – sposobnost soočanja s kompleksnostjo in sposobnost etičnega razločevanja – zdita povezani; samo univerza, ki je sposobna empatije, lahko preoblikuje razdrobljenost specializiranega znanja v modrost, usmerjeno v dobro konkretnih oseb in družb.«

Empatija, kulturna reševalna operacija

»V krhkem in razdrobljenem kontekstu sedanjosti – beremo v nadaljevanju prefektovega sporočila –, ki ga zaznamujejo naraščajoče polarizacije in vedno bolj sofisticirane oblike komunikacije, ki paradoksalno bolj ločujejo kot združujejo, se empatija kaže kot nujna kulturna reševalna operacija. Je vedno bolj nepogrešljivo sredstvo za izgradnjo in podelitev znanja, za vzpostavljanje vzajemnosti, za ponovno oživitev praks sodelovanja, in to ne le v izključnem okviru osebnih odnosov, ampak tudi, ali predvsem, v polifoničnem in obsežnem prepletu skupnostnega življenja«.

Empatija in ponižnost

De Mendonça navede tudi besede Edith Stein, ki je glede empatije dejala, da »nikoli ne doživljamo bolečine ali veselja drugega tako, kot ju doživlja on sam; doživljamo ju kot nekaj, kar pripada drugemu. Prav ta temeljna ponižnost – dejstvo, da empatija nikoli ne izniči drugačnosti drugega, je ne vključi banalno v mojo lastno izkušnjo – je tista, ki empatijo naredi za dejanje spoštljivega spoznavanja in ne za obliko relativizma ali prisvajanja. Potrpežljivo udejanjanje te bližine, v kateri je mogoče drugega resnično priznati kot drugega, je pomembno spoznanje za naš čas, ki ga zaznamujejo nove oblike kulturnega nerazumevanja ali algoritmične depersonalizacije.

Trienale želi biti »šola« empatije

Tako želi Trienale, ki ga spodbuja Dikasterij za vzgojo in izobraževanje, ustvariti povezave ne le med znanji, temveč tudi med ljudmi, institucijami in kulturami; želi biti »šola« empatije.