Kardinal Parolin: Po zgledu svete Agate ostanimo ukoreninjeni v Gospodu

Vatican News

Kardinal se je med homilijo navezal na Psalm 1, ki so ga molili med bdenjem, ter ga povezal z življenjem svete Agate. Zaustavil se je pri podobi človeka, ki najde resnično srečo, ker je ukoreninjen v Bogu.

Bog ne začne z zahtevo, ampak z obljubo sreče

Poudaril je, da je pomenljivo, da se knjiga Psalmov ne začne z zapovedjo, prepovedjo ali grožnjo, ampak se začne prav z blagrom: »Blagor človeku«. »Prva beseda svetopisemske molitve je obljuba: obljuba sreče. Bog ne začne s tem, da od človeka nekaj zahteva, ampak mu predvsem kaže pot, ki vodi v polnost življenja; tisto srečo in tisto polnost življenja, ki jo vsak izmed nas in morda vsi ljudje, čeprav nevede, iščejo v svojem življenju. Iščemo življenje v polnosti, iščemo resnično in pristno srečo,« je dejal državni tajnik ter dodal, da ta sreča ne sovpada s tisto, ki jo svet pogosto predlaga.

Glas Boga in drugi glasovi

»Psalm pred nas postavlja dve poti, dva načina življenja, dve usmeritvi srca. Ne želi preprosto razdeliti ljudi na dobre in slabe, ampak nas vabi, da bi prepoznali boj, s katerim se spopada vsak v življenju: na eni strani je glas Boga, ki vodi v življenje; na drugi strani pa številni glasovi, ki nas lahko oddaljijo od njega.«
Zatem je kardinal Parolin nadaljeval z razmišljanjem o tem, kako Psalm zelo globoko opisuje pot zla. »Najprej človek prisluhne glasu, potem se pusti voditi tisti logiki, nazadnje pa se ustavi na tisti poti, dokler ne postane dom. Pogosto se zlo ne pojavi s hrupnimi dejanji, ampak z majhnimi koraki, z navadami, ki počasi spreminjajo naše srce in naš način razmišljanja. Že sveti Pavel je dejal: "Vidim dobro, pa mu ne sledim, marveč delam zlo, ki ga nočem." A žal se postopoma približujemo zlu, če nismo posebej pazljivi. Zato se človek navadi živeti brez Boga, kakor da Bog ne bi bil potreben. In kakor veste, je to stanje številnih naših sodobnikov. Ni več potrebe, da bi zanikali Boga, ampak živimo, kakor da Bog ne bi obstajal. Življenje zastavimo tako, kakor da nam On ne bi govoril; kakor da On ne bi prišel, da se sreča z nami; kakor da nam ne bi pokazal poti k sreči. Po mojem mnenju je to drama. In sicer je prava drama zato, ker je še težje premakniti takšne ljudi kot tiste, ki se Bogu odkrito upirajo.«

Božja beseda ni breme, ampak izvir

»Pravični pa je tisti, ki najde svoje veselje v Gospodovi postavi. Ni popoln človek, ampak je človek, ki ve, kje naj zajame svoje življenje. Božja beseda ni breme, ampak izvir; ni omejitev svobode, ampak pot, ki vodi v resnično svobodo. Zato Psalm pravi, da jo pravični premišljuje podnevi in ponoči: dopusti, da Gospodova Beseda vstopi v njegovo življenje, razsvetli njegove odločitve, prečisti njegove želje in oblikuje njegovo srce.«

Po Psalmih tudi Bog govori nam

To je po besedah državnega tajnika globok pomen molitve Psalmov. »Ko jih molimo, nismo samo mi tisti, ki govorimo Bogu; Bog sam je tisti, ki prek teh besed govori nam. Sveto pismo postane ogledalo, v katerem prepoznamo svoje življenje, in glas, ki nas sprašuje: Po kateri poti hodim?« Ob tem je kardinal Parolin zbrane povabil, naj si zastavijo prav to vprašanje: »Po kateri poti hodim? Katere besede usmerjajo moje srce? Kje iščem svojo srečo?«

Drevo kljub težavam obrodi sad, ker ima globoke korenine

Zatem se je zaustavil ob podobi v Psalmu, ki je po njegovem mnenju najlepša – to je drevesu, zasajenim ob vodnih strugah –, in jo povezal z življenjem svete Agate: »Drevo obrodi sad ne zato, ker nikoli ne naleti na težave, ampak zato, ker ima globoke korenine, ki dosežejo izvir. Tudi kadar pride suša, vročina ali veter, ostane živo, ker njegova moč ni odvisna od okoliščin, ampak od vode, ki ga napaja.
In ta lepa podoba razsvetljuje tudi življenje svete Agate. Njena moč ni izvirala zgolj iz človeškega značaja ali poguma, ampak iz globoke korenine. In ta korenina je bilo njeno občestvo s Kristusom. Zato ni dopustila, da bi jo zlomilo nasilje, grožnje ali obljube oblasti. Njeno življenje je bilo utemeljeno na večji gotovosti: pripadnosti Gospodu.«

Vera preizkušenj ne odpravi, ampak v njih daje moč

»Po tolikih stoletjih Agatino pričevanje še vedno nagovarja Cerkev. Ne ohranjamo samo spomina na mlado ženo iz preteklosti, ampak obhajamo rodovitnost življenja, ki je ostalo združeno z Bogom. Kdor je ukoreninjen v Gospodu, gre lahko tudi skozi najtežje preizkušnje in ne izgubi upanja ter še vedno obrodi sad,« je poudaril državni tajnik ter spomnil na obljubo, s katero se zaključi prebrani Psalm: »Gospod pozna pot pravičnih.« »Ne pravi, da bo pravičnemu prizaneseno s trpljenjem. Agata sama nam kaže, da vera preizkušenj ne odpravi, ampak podarja navzočnost in novo moč za njihovo premagovanje. Gospod pozna pot svojih otrok, spremlja njihove korake in tudi rane spreminja v kraj milosti.«

Kakor sveta Agata, ostanimo trdni v Gospodu

Ob koncu homilije je kardinal navzoče povabil, naj ohranijo v sebi podobo drevesa in skupaj prosijo Gospoda, da bi bili »moški in ženske z globokimi koreninami; da ne bi pustili, da bi nas odnesel »veter strahov, modnih trendov in iluzij, ampak da bi v Gospodovi Besedi našli izvir svojega življenja.
Tako kot sveta Agata smo tudi mi poklicani, da ostanemo trdni v Gospodu, kajti življenje, ukoreninjeno v njem, ne uvene, ampak skozi čas še naprej prinaša sadove življenja, sadove upanja, sadove resnične sreče,« je sklenil homilijo kardinal Parolin.