Pridiga kardinala Michaela Czernyja na otvoritveni maši Nairobi

Dogodek, ki združuje približno 140 škofov iz devetih škofovskih konferenc članic (Sudan, Južni Sudan, Etiopija, Eritreja, Uganda, Kenija, Tanzanija, Malavi in ​​Zambija ter pridruženi regiji Džibuti in Somalija), ima letošnjo temo »Sinodalna pot AMECEA z mladimi: gradnja mostov občestva, upanja, pravičnosti in dobrega vodenja«.

Kardinal Michael Czerny DJ

21. plenarno zasedanje AMECEA – otvoritvena maša 
16. nedelja med letom 
Mz 12,13. 16–19; Ps 86; Rim 8,26–27; Mt 13,24–43
Homilija 
Nairobi, 19. julij 2026 
Dragi bratje in sestre, današnji evangelij se osredotoča na resničnost nebeškega kraljestva. Jezus pripoveduje tri prilike: o pšenici in ljuljki, gorčičnem zrnu in kvasu, ki jasno ločujejo kraljestvo njegovega Očeta od vseh drugih oblik človeške organizacije in vladanja. Če ga pogledamo natančneje, spoznamo, da nam kraljestvo sploh ni tuje ali oddaljeno, je zelo blizu, že med nami,  vendar zahteva naše zavedanje in predvsem konkretno udeležbo.

Papež Leon XIV. v svoji okrožnici Magnifica Humanitas piše: »To je blagoslov, ki ga prosimo od Boga, in naloga, ki je pred nami, da smo […] služabniki prihajajočega kraljestva« (MH 16). Kaj je torej to kraljestvo, ki prihaja? In kako smo lahko njegovi »služabniki«, kot spodbuja sveti oče?

Naj začnem z evangeljsko prispodobo: »Nebeško kraljestvo,« pravi Jezus, »je podobno gorčičnemu zrnu« (Mt 13,31). Papež Leon pojasnjuje: »Krščanska perspektiva … ni omejena na obsodbo zla. Zgodovino gledamo v luči križanega in vstalega Gospoda, ki mu je Oče dal »vso oblast v nebesih in na zemlji« (Mt 28,18). Sedanjosti ne smatramo za vnaprej določeno usodo, temveč za priložnost za osebno in kolektivno spreobrnjenje. Poleg tega verujemo v moč kraljestva, ki raste iz drobnega gorčičnega zrna, [in] ki, ko je enkrat posejano, vzklije in raste (prim. Mr 4,26–32). Medtem ko je okoli nas hrup zmede, dobrota tiho raste iz zemlje. Z besedami preroka Izaija: »Glej, delam nekaj novega; zdaj vzhaja, ali ne vidite?« (Iz 43,19) (MH 210).

S temi besedami nam papež Leon pomaga dojeti pomen evangeljske prilike o gorčičnem zrnu. Kliče nas, da živimo globoko upanje, ki je sposobno izzvati najbolj negativne – čeprav na videz realistične – razlage resničnosti, da bi lahko z zaupanjem zaznali moč drobnega semena, ki je kljub številnim stiskam sposobno »vzkliti in rasti«. Sveti oče nas svari pred lažnim realizmom, ki je pasivnost in resignacija. Namesto tega poudarja pogumno obsojanje zla. Kot kristjani smo poklicani, da se ne ustavimo zgolj pri obsojanju – kar je potrebno, a nezadostno – ampak da si prizadevamo prepoznati in slediti novim potem, ki jih Gospod že odpira pred nami. Zato je naša današnja prisotnost tukaj seme, polno upanja! Predvsem se obračam na mlade in se sklicujem na besede papeža Frančiška: »Prosim, ne pustite se oropati upanja!« (Homilija, 24. marec 2013). V srcu nosimo privlačnost evangeljske podobe semena. Prosimo Gospoda, naj nam pomaga, da se vedno bolj učimo graditi »mostove upanja«, da bomo lahko molili in delali: »Pridi tvoje kraljestvo!«

V današnjem evangeliju Jezus govori tudi o svojem kraljestvu s priliko o pšenici in ljuljki. »Nebeško kraljestvo,« je rekel Gospod, »je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi. Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel.« (Mt 13,24–25). Ta druga podoba je še posebej zanimiva. Bodite pozorni na odnos posestnika, ki je, ko je bil opozorjen na nepričakovan pojav ljuljke na svoji njivi, naročil svojim kmetom, naj počakajo do žetve, da ga ločijo od pšenice, ne da bi vztrajali pri takojšnjem izkoreninjenju zla iz te zemlje. To je potrpežljiv, preudaren in z vero poln odnos. Kmet ne izgubi izpred oči jasnega nasprotja med dobrim ter zlim in potrebe po zaščiti dobrega pred zlom. Toda da bi ponovno vzpostavil pravičnost, se ne vda skušnjavi hitrih, površnih in nagonsko kaznovalnih ukrepov, saj tvega uničenje dobrega, ki kjer koli že mukotrpno, čeprav nevidno, kali.

Na primer, takole razmišlja papež Leon o mednarodnem ravnovesju moči v okrožnici Magnifica Humanitas: »V mednarodnih odnosih je dialog nenadomestljivo diplomatsko orodje za preprečevanje konfliktov in obnovo zaupanja. Soočeni z impulzivnimi sporočili, agresivno retoriko in politiko moči, ki so značilne za naš čas, je 'poklic diplomacije spodbujati dialog z vsemi stranmi, vključno s tistimi sogovorniki, ki veljajo za manj »priročne« ali niso upravičeni do pogajanj.« Zato je treba uporabiti vsak kanček ponižnosti in potrpežljivosti, da bi negovali tudi najmanjše znake dobre volje med stranmi v konfliktu, da bi pospešili proces miru (MH 224).

Dragi prijatelji, takšen preudaren in potrpežljiv pristop, značilen za Božje kraljestvo, bi moral nas, Jezusove učence, voditi k razvijanju vsakodnevne diplomacije, gradnji mostov med seboj in z vsemi, tako znotraj Cerkve kot v družbi! »Svet,« potrjuje papež Benedikt XVI., »je odrešen z Božjo potrpežljivostjo. Uničuje pa ga človeška nepotrpežljivost« (Homilija 24. april 2005).

Potrpežljivost nas sili, da gradimo vedno trdnejše »mostove občestva, upanja, pravičnosti in dobrega vodenja«, kot to počne ta skupščina. Preveč enostavno se je ujeti v prenagljene in nepravične sodbe. Namesto tega občudujmo in posnemajmo Tistega, ki je »gospodar moči«, a sodi »milo« in vlada »z veliko prizanesljivostjo«, kot v današnjem prvem berilu (Mdr 12,18).

Končno, tretja prilika primerja nebeško kraljestvo »kvasu, ki ga je vzela žena in ga umesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo« (Mt 13,33). Ta podoba jasno spodbuja tiho, temeljito in resnično učinkovito delo spreminjanja situacij trpljenja in krivice. Ne gre za to, da bi se bahavo razkazovali, temveč za to, da živimo vsakdanje življenje in tiho spreminjamo svet od znotraj, v globoki skupnosti z Bogom in z drugimi.

To, pravi sveti Pavel, je delo Duha, ki deluje tiho in učinkovito od znotraj, nam pomaga v naši šibkosti in prosi za nas z »neizrekljivimi vzdihi« (Rim 8,26). In to je »močno in skrivnostno delovanje Svetega Duha«, kot pravi papež Leon v okrožnici Magnifica Humanitas (MH 2). Tako smo kristjani, ki živimo v svetu, poklicani, da ga spreminjamo in preoblikujemo na način Svetega Duha, »od znotraj«! »Pod vodstvom Svetega Duha,« nas spominja papež Leon, »se Cerkev pusti razsvetliti Božji Besedi, razbira znamenja časov in ustvarjalno išče nove poti, da bi odnosi med ljudmi in narodi postali vedno bolj usklajeni z zahtevami Božjega kraljestva« (MH 91).

Tukaj je torej tretja naloga, ki nam je zaupana: graditi pristne »mostove občestva«. To ne pomeni posnemanje ali asimilacije svetovnih navad na slepo srečo, razvodenitev naše krščanske identitete ali omilitve zahtev evangelija. Gre za to, da smo v svetu kot spreminjajoča se vitalnost, kot kvas. Kajti Sveti Duh nas pripelje v intimno občestvo z Bogom in posledično ustvarja resnično občestvo med nami in sega do »drugega«. Tako resnično sodelujemo pri gradnji Kraljestva in izpolnjujemo svojo vlogo »kvasa« v zelo različnih kontekstih, v katerih živimo.

Zaključne vrstice Magnifica Humanitas pravijo, da »z isto vero kot Marija postanimo 'tkalci upanja' v našem svetu, si podeljujmo to kar smo in kaj imamo«, zlasti za in z mladimi, »da bi Jezusova navzočnost rasla med nami in da bi njegovo Kraljestvo dobilo obličje« (MH 245). To je milost gradnje mostov občestva, upanja, pravičnosti in dobrega vodenja, za katero molimo med to sveto evharistijo, kot za dar z neba. Amen.