Libanon. Beatifikacija patriarha Hoyeka: Življenje za Boga, ljudstvo in domovino

Vatican News

Ena najsvetlejših osebnosti v zgodovini Libanona

Beatifikacije so se udeležili tudi libanonski predsednik Joseph Aoun in drugi najvišji predstavniki države. Kardinal Rai je med homilijo novega blaženega predstavil kot eno najsvetlejših osebnosti v zgodovini Libanona. Izpostavil je poziv k svetosti kot služenju ter poudaril prispevek patriarha Hoyeka k izgradnji vključujoče države, ki spoštuje vse njene člane.
Uvodoma je patriarh Rai izpostavil, da namen slovesnosti ni povzdigniti človeka v zemeljsko slavo, ampak pričevati o slavi, ki jo je Bog dopolnil v novem blaženem. »Svetost namreč ni čast, ki jo podeljuje zemlja, temveč dar, ki ga Bog podeli tistim, ki so do konca zvesto živeli po evangeliju. To je eden tistih dni, ki bodo z zlatimi in svetlimi črkami zapisani v letopis Cerkve in katerega odmev bo za vedno ostal v spominu Libanona.«

Beatifikacija pred rezidenco, ki jo je zgradil Hoyek

Ob tem je spomnil, da beatifikacija poteka pred rezidenco patriarhata, ki jo je leta 1905 dal zgraditi blaženi patriarh Hoyek. Na tem kraju, ki je poznal »njegove korake, poslušal njegove molitve, bil priča njegovim solzam in je spremljal njegov neutrudni boj, smo danes zbrani, da z radostjo in veseljem razglasimo, da ga je Cerkev povzdignila na čast oltarja, potem ko so ga verniki že dolgo časa priznavali za očeta, pastirja, priprošnjika in človeka, ki ga je podarila Božja previdnost,« je poudaril kardinal Rai.

Bog je bil središče njegovega življenja

Homilijo je nadaljeval z besedami, da so v zgodovini Cerkve obstajali številni veliki možje, v zgodovini Libanona pa številne ugledne osebnosti. »Patriarh Elias Boutros Hoyek je v svoji osebi združil čuječnost pastirja, modrost voditelja, srce očeta in vero svetnika.
Bil je predvsem Božji človek; Bog je bil središče njegovega življenja, cilj njegovega poslanstva in vir njegove moči. Živel je, ne da bi kadar koli iskal lastno slavo, temveč izključno Božjo slavo in dobro človeka, prežet je bil z brezmejnim usmiljenjem. Vsaka odločitev, ki jo je sprejel, je bila sad molitve; vsako stališče, ki ga je zavzel, je izhajalo iz vesti, ki jo je osvetljevala vera ter je bila utemeljena na poštenosti, pravičnosti in ponižnosti.«

Patriarh ubogih in zatiranih

»Prav tako pa je bil tudi človek Božje previdnosti. Trdno je verjel, da Bog vodi Cerkev in ljudstva; zato ni nikoli poznal obupa, niti v najtežjih preizkušnjah. Ko je leta 1916 Libanon prizadela lakota, ni ostal opazovalec trpljenja svojega ljudstva: lačnim in potrebnim je odprl vrata patriarhalnih rezidenc v Dimaneju in Bkerkeju ter samostanov, pri čemer je šel celo tako daleč, da je zastavil del premoženja patriarhata. Ko so ga vprašali, kdo bo povrnil te stroške, je odgovoril z zaupanjem vernika: "Bog bo poskrbel." Zato so ga imenovali patriarh ubogih in zatiranih.«

Graditelj Velikega Libanona

V nadaljevanju homilije je kardinal Rai spregovoril o odločilni vlogi, ki jo je imel blaženi Hoyek v procesu nastanka libanonske države. »Bil je človek vizije in naroda. Libanon je bil zanj poslanstvo še prej kot država in prepričan je bil, da je človek njegovo najdragocenejše bogastvo. Ko prva libanonska delegacija na mirovni konferenci v Parizu ni dosegla želenega rezultata, so mu Libanonci vseh veroizpovedi 15. julija 1919 zaupali vodenje druge delegacije. Nato je poslal še tretjo delegacijo, ki jo je vodil njegov generalni vikar, msgr. Abdallah Khoury. Tako je na mirovni konferenci v Parizu zagovarjal zadevo Libanona, branil pravico svojega naroda do svobode in dostojanstva ter dosegel vrnitev ozemelj, ki mu jih je odvzelo Osmansko cesarstvo. Zato si je prislužil naziv patriarha Velikega Libanona in ga štejejo med tiste, ki so prispevali k nastanku moderne libanonske države.
Leta 1926 je patriarh odobril ustavo in opredelil njeno filozofijo, in sicer harmonijo v raznolikosti ter potrebo po varovanju identitet in posebnosti vseh komponent Libanona.«

Prizadevanje za prenovo Cerkve

Patriarh Hoyek si je prav tako neutrudno prizadeval za duhovno, vzgojno in socialno prenovo Cerkve. »Leta 1895 je ustanovil kongregacijo maronitskih sester Svete družine. Spodbujal je šole, podpiral misijone in dela usmiljenja, saj v Cerkvi ni videl institucije, namenjene ohranjanju preteklosti, temveč mater, ki je poklicana graditi prihodnost.
Poleg tega je leta 1890 ustanovil patriarhalno prokuro v Parizu, leto kasneje Maronitski kolegij v Rimu (1891), patriarhalni vikariat v Egiptu, ki je kasneje postal samostojna eparhija, ter leta 1893 patriarhalni vikariat v Jeruzalemu.« V času, ko je vodil maronitsko Cerkev, so bili za blažene razglašeni trije mučenci, začeli pa so se tudi trije novi postopki za beatifikacijo, med drugim tudi za Šarbela Makhloufa.«

Ljubezen do Marije

Ob koncu homilije pa je kardinal Rai izpostavil globoko marijansko pobožnost patriarha Hoyeka. Po njegovih besedah je Devico Marijo ljubil »z ljubeznijo, ki jo ima sin do svoje matere. Leta 1905 je v Harisi začel graditi svetišče Marije, Kraljice Libanona, ki je bilo slovesno odprto leta 1907, da bi bilo svetilnik molitve in upanja za vse Libanonce. Njegovo ime je poleg tega povezano s hvalnico "O Marija, Kraljica gora in morij", ki je postala molitev, s katero se generacije Libanoncev obračajo k svoji nebeški Materi.«

Svetla stran v zgodovini Cerkve

»Takšen je bil patriarh Hoyek: pastir, ki je molil, oče, ki je ljubil, modri graditelj in voditelj, sposoben gledati onkraj svojega časa. Zato je postal šola vere, svetla stran v zgodovini Cerkve in živa vest v zgodovini Libanona,« je dejal kardinal Rai ter homilijo sklenil z naslednjimi besedami:
»Ko ga Cerkev danes povzdiguje na čast oltarja, pred svetom razglaša, da je življenje, živeto za Boga v službi človeka in v ljubezni do domovine, vredno predstaviti kot zgled generacijam in kot luč, ki lahko kaže pot vsem tistim, ki želijo iz vere narediti moč za izgradnjo človeka in naroda. Velik je Bog v svojih svetnikih! Amen!«