Kijevski višji nadškof Svjatoslav Ševčuk: Odpuščanje in sprava za ozdravitev spomina evropskih ljudstev
Roberto Paglialonga - Dopisnik iz Kijeva
Prav tako v »kontekstu vojne odkrivamo moč molitve«. Danes je bolj kot kdaj koli prej potrebno »odpuščanje, podeljeno in prejeto, da bi ozdravilo zgodovinski spomin evropskih ljudstev«. Vatikanski mediji so zbrali besede poglavarja Ukrajinske grkokatoliške Cerkve, njegove blaženosti Svjatoslava Ševčuka, ob robu njegovega srečanja z nadškofom Paulom Richardom Gallagherjem, drugi dan njegovega poslanstva v Ukrajini, in z apostolskim nuncijem v državi Visvaldasom Kulbokasom. Posebni odposlanec papeža Leona XIV. za slovesnosti ob 35. obletnici ponovnega odprtja objektov Katoliške Cerkve latinskega obreda, ki bodo v nedeljo potekale v svetišču na gori Karmel v Berdičevu, je v petek zvečer prispel v Kijev po postanku v cerkvi sv. Janeza Pavla II. v Rivnem, na pol poti med Lvovom in prestolnico.
Vaša blaženost, kako pomembna je skupna molitev in bližina svetega očeta prek njegovih predstavnikov tukaj v tem času, nadškofa Gallagherja kot posebnega odposlanca za slovesnosti v svetišču v Berdičevu in pred nekaj dnevi kardinala Zuppija?
V vojnih časih ponovno odkrivamo pomen in moč molitve. Skupna molitev pomeni najti prostor, ki celi rane: molitev je balzam, zdravilna milost Svetega Duha, ki prežema srce trpečega človeka. Skupna molitev pomeni podelitev darov. Jezus sam je rekel: »Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz med njimi.« Toda skupna molitev s posebnima odposlancema svetega očeta je molitev znotraj vesoljne Cerkve, je molitev s samim svetim očetom. To je občutek, da nas boža Oče. Zato je prisotnost kardinala Zuppija in nadškofa Gallagherja za nas vidno znamenje vesoljne in katoliške Cerkve, ki nas objema in moli za nas.
Kako je v kontekstu vojne v Ukrajini sodelovanje med različnimi katoliškimi skupnostmi v imenu trpečega prebivalstva?
V Ukrajini se soočamo z istimi tragedijami, istimi izzivi, tako pastoralnimi kot humanitarnimi, ne le med katoličani, ampak tudi z našimi pravoslavnimi brati, protestanti, Judi in muslimani, ki so del Vse-ukrajinskega sveta Cerkva, ki trenutno praznuje trideseto obletnico. Sodelovanje dobesedno pomeni reševanje življenj in včasih krščanska karitativnost resnično presega veroizpovedne ali obredne meje. Skupaj, katoličani bizantinskega in latinskega obreda – kot je dejal Janez Pavel II. – znamo pričati o pristnosti katoliške ljubezni, ki objema, zdravi, rešuje in služi vsem.
Katere so primarne potrebe prebivalstva v času, ko se bombardiranje in vojna stopnjujeta?
Potreb je veliko. Po podatkih uradov Združenih narodov danes v Ukrajini 5 milijonov ljudi doživlja humanitarno krizo, le 2 milijona pa lahko dobi pomoč s sredstvi, ki jih zagotavljajo te mednarodne organizacije. Toda kot mi je nekoč povedal župan mesta Kijev, od Cerkve bolj kot oblačila, kruh in hrano potrebujemo besedo upanja. Torej je ta trenutek velikega trpljenja za milijone Ukrajincev trenutek nove evangelizacije, je trenutek, kairos velikega spreobrnjenja, saj gre za lakoto in žejo po Bogu. Samo Kristusova Cerkev je sposobna ozdraviti te rane in se odzvati, dati kruh življenja, evharistijo, Božjo Besedo tistim, ki so lačni in žejni Boga.
Na srečanju z nadškofom Gallagherjem ste se dotaknili teme sprave in odpuščanja. Kako smo lahko nosilci in promotorji teh dveh velikih darov v tako zahtevnih mednarodnih razmerah?
V zadnjih mesecih v Ukrajini obeležujemo 25. obletnico zgodovinskega obiska Janeza Pavla II. Kot sestavni del svojega petrinskega poslanstva za Evropo se je videl kot služabnika sprave med ljudstvi celine. In sam je dejal, da je njegova dolžnost celiti zgodovinski spomin evropskih ljudstev, zlasti ko gre za rane, ki še danes po drugi svetovni vojni globoko tiščijo v naših srcih. Tem starodavnim ranam se zdaj dodajajo še rane te bogokletne vojne, ki jo preživljamo v Ukrajini. Toda kakšno zdravilo nam je dal papež Janez Pavel II.? Povedal nam je, da je ta balzam za celjenje spomina odpuščanje, podeljeno in prejeto. Vsi smo grešniki, vsi se zavedamo, da smo užalili svoje sosede. Vedno imajo ljudstva, ki mejijo, negativen spomin na včasih bolečo preteklost. Vendar ne smemo biti sužnji tega. To je preteklost, ki je ne moremo ponoviti. Lahko pa z odpuščanjem zgradimo boljšo prihodnost. Zato je dar odpuščanja, tako podeljenega kot prejetega, zdravilo, ki celi zgodovinski spomin evropskih ljudstev.
