Kard. Parolin: Po zgledu Petrovih naslednikov spodbujati »veliko noč miru«
Edoardo Giribaldi – Vatikan
Papeži za mir
»Pacem in terris«, »Nikoli več vojne«, »svetovna vojna po kosih«, ki ji je treba nasprotovati z razumom in voljo, da bi razdeljenosti razrešili »kot človeška bitja in ne kot zveri, četudi opremljene s hipertehnološkim orožjem«. To so besede, ki so jih uporabili sveti Janez XXIII., sveti Pavel VI., papež Frančišek in Leon XIV., tem pa se pridružujejo dejanja, ki imajo enako težo: pismo, ki ga je Janez Pavel I. poslal predsedniku Združenih držav Amerike, Jimmyju Carterju, v podporo mirovnim pogajanjem v Camp Davidu med Izraelom in Egiptom leta 1978; zgodovinsko obhajanje dneva molitve za mir v Assisiju 27. oktobra 1986, ko so se na željo Janeza Pavla II. prvič zbrali voditelji vseh velikih svetovnih verstev, in ga je 25 let kasneje ponovil Benedikt XVI. Lahko bi rekli, da gre za pravo »štafeto«, ki kaže, da vsak izmed pontifikatov, ki so se zvrstili po drugem vatikanskem koncilu, predstavlja posamezen kamenček v gradnji »mozaika« mednarodne skupnosti, za katero je danes bolj kot kdaj koli prej potrebno vztrajati s spodbujanjem »velike noči miru«. To je tudi naslov nove knjige Antonia Preziosija, novinarja in direktorja informativne oddaje drugega programa italijanske televizije Rai (Tg2).
Enotnost človeštva je pomembnejša od posameznih držav
Iz tega naslova je v svojem govoru izhajal tudi državni tajnik Pietro Parolin. Najprej je navedel citate papežev, omenjenih v knjigi, začenši z Leonom XIV., ki je med sveto mašo s kardinali ob začetku izrednega konzistorija 26. junija letos dejal: »Vojna nikoli ni vredna človeka in je Bog nikoli ne blagoslavlja, saj nas je Stvarnik obdaril z razumom in voljo, da spore rešujemo kot človeška bitja in ne kot zveri, četudi opremljene s hipertehnološkim orožjem. Enotnost človeške družine je pomembnejša od posameznih ljudstev in držav.«
Krik proti zlu in šepet miru
Po Parolinovih besedah je Preziosijeva knjiga po eni strani »ponižna vaja v poslušanju nauka«, hkrati pa je tudi izjemno aktualna v tem zgodovinskem trenutku, ko je »na mednarodni ravni še posebej zaskrbljujoča šibkost mulitlateralizma«, kot je 9. januarja letos poudaril sveti oče v govoru članom diplomatskega zbora, akreditiranega pri Svetem sedežu. Od tu izhaja potreba po »veliki noči miru«, ki, kot je na začetku tega leta spomnil papež v svoji poslanici za svetovni dan miru, diha večnost, saj »medtem ko zlu kričimo "dovolj", miru šepetamo "za vedno"«.
Niceja in jubilej, koraki ekumenizma
V nadaljevanju je državni tajnik izpostavil Preziosijevo pripravljenost, da bi poglobil »potrpežljivo in kompleksno pot ekumenizma« kot ključnega dejavnika za »preprečevanje tega, kar danes ovira dialog« ter »omogočanje prizadevanj, da bi »diplomacija lahko bila usmerjena v reševanje številnih vojnih front, ki so odprte po vsem svetu«. V svojem delu omenja nicejski koncil leta 325, ki je ponovno postal zelo aktualen ob papeževem obisku Turčije 1700 let kasneje, ter različne korake na poti ekumenizma vse do prihajajočega izrednega jubileja leta 2033.
Od Pacem in terris do »Nikoli več vojne«
Zatem je kardinal ob pogledu na pontifikate po drugem vatikanskem koncilu spomnil, da je okrožnica Pacem in terris iz leta 1963 na novo oblikovala sam pojem harmonije v luči razuma in ne »sile orožja«. Po njegovih besedah je ta dokument »mejnik« za vsakega moškega in žensko dobre volje ter »duhovno oporoko« svetega Janeza XXIII. Drugi pomenljiv poziv pa so bile besede svetega Pavla VI. v palači Združenih narodov v New Yorku 4. oktobra 1965: »Nikoli več vojne!« Ta poziv je podkrepil objem s pravoslavnim patriarhom Atenagoro v Jeruzalemu in je bil tako nujen, da se je nadaljeval tudi v kratkem pontifikatu Janeza Pavla I., ki je potrdil zavezanost Cerkve ekumenizmu, dialogu med verstvi in miru na svetu.
Besede in dejanja enosti
V nadaljevanju je državni tajnik spregovoril o bogati zapuščini svetega Janeza Pavla II. Poleg dneva molitve za mir v Assisiju je bila izredno pomembna okrožnica Ut unum sint iz leta 1995, iskren poziv krščanskim skupnostim, da bi opustile »razdeljenosti, da bi iskale in ponovno našle enost, k čemur nas priganjajo tudi grenke izkušnje razdeljenosti«. Prav tako ne smemo pozabiti niti na moč gest, kot je dejstvo, da je bil Janez Pavel II. prvi papež, ki je 13. aprila 1986 vstopil v sinagogo v Rimu, ter 6. maja 2001 v mošejo Omajadov v Damasku. Benedikt XVI. je 27. oktobra 2011 zgodovinsko srečanje za mir, ki ga je želel njegov predhodnik, razširil tako, da je vključil predstavnike sveta kulture in neverujoče. Vendar je tudi on storil pomenljive geste: molitev v Modri mošeji v Carigradu 30. novembra 2006 (ki jo je 29. novembra lani obiskal tudi Leon XIV.) ter prizadevanje za spodbujanje dialoga z islamom z ustanovitvijo Katoliško-muslimanskega foruma.
Predaja štafete
S papežem Frančiškom pridemo do izraza »svetovna vojna po kosih«, ki ga je skoval on sam. Nenehno si je prizadeval za dialog med verstvi in za gradnjo miru, kar je v skladu z okrožnico Fratelli tutti, kjer je odločno obsodil »vsako obliko nasilja v imenu vere«. Njegov naslednik je mir in dialog postavil za ključni besedi svojega pontifikata že v prvem nagovoru, ko je govoril o »neoboroženem in razorožujočem miru«. Skupno prizadevanje celotne Cerkve, ki ga je potrdil tudi Leon XIV. »v vseh svojih govorih, dokumentih in potovanjih«. Med potovanjem v Afriko aprila letos je opozoril tudi na »vojne, ki so jih mediji pozabili«. In prav med srečanjem z novinarji, kot je bilo 16. marca letos za člane uredništva Tg2, informativne oddaje drugega programa italijanske televizije Rai, je sveti oče poudaril potrebo po poročanju o vojnah skozi oči žrtev in vseh tistih, ki zaradi njih trpijo.
»Sanje« za jubilej leta 2033
Zatem se je kardinal Parolin zaustavil ob t.i. »naključju po Božji previdnosti«, ki ponuja izhodišče za »razmislek o nujnosti prizadevanj za premagovanje vseh zgodovinskih težav, ki so oteževale proces ekumenskega zbliževanja med krščanskimi veroizpovedmi«: sočasno praznovanje velike noči 20. aprila 2025. Kot piše Preziosi, ne gre za preprosto »tehnično podrobnost«, temveč za spodbudo k iskanju »premagovanja davnih zgodovinskih razdeljenosti«. Jubilej leta 2033 lahko vidimo kot cilj, v okviru katerega bo mogoče uresničiti »sanje« o skupnem obhajanju vstajenja dva tisoč let po tem dogodku.
Ozdravljenje tam, kjer so rane
Nadalje je državni tajnik spomnil na besede, ki jih je papež Leon XIV. namenil udeležencem ekumenskega tedna v Stockholmu 22. avgusta lani: »Kristusovi učenci so poklicani, da postanejo tvorci sprave: da soočijo razdeljenosti s pogumom, ravnodušnost s sočutjem, da prinašajo ozdravljenje tja, kjer je prišlo do ran.« Ob zaključku svojega govora je kardinal Parolin dejal, da ga pogosto vprašajo, če je mir mogoč. Po njegovih besedah je odgovor, kar zadeva diplomacijo, pritrdilen in ga najdemo v humanitarnem prizadevanju ter v premagovanju konfliktov: »Tedaj bo mogoče graditi mir,« je sklenil svoje razmišljanje Parolin.
Tajani o papeževem obisku v Vallepietri
Podpredsednik vlade Tajani pa je v svojem govoru spomnil na včerajšnji obisk Leona XIV. v svetišču Svete Trojice v Vallepietri: »V tej majhni cerkvi je freska, ki prikazuje Sveto Trojico na način, ki za krščansko cerkev ni pravoveren. No, in papež je šel tja, tudi to je dejanje miru«. Po Tajanijevih besedah mora vsak kristjan delati za občestvo med ljudstvi, saj je le-to odvisno od »človekove svobode, kot nas je spomnil sv. Avguštin«. »Prepogosto«, je dodal, »se ubija v imenu Boga; toda kdor strelja v imenu Boga, strelja na Boga«.
