Ko je Pacelli branil kard. Mundeleina, ki je napadel Hitlerja

Andrea Tornielli – Vatikan

Med najpomembnejšimi dogodki obdobja, ki ga je Eugenio Pacelli preživel ob Piju XI. kot državni tajnik, je zagotovo obramba kardinala, nadškofa Čikaga, Georgea Williama Mundeleina, ki je 18. maja 1937 v govoru za zaprtimi vrati izrekel zelo ostre besede proti Adolfu Hitlerju: »Morda me boste vprašali, kako je mogoče, da se narod s šestinšestdesetimi milijoni ljudmi, in to inteligentnih ljudi, želi podrediti tujcu, avstrijskemu tapetniku, in to slabiču, kot so mi povedali, in nekaj sodelavcem, kot sta Goebbels in Göring, ki odločata o vsaki potezi nemškega ljudstva.«

Kardinal je celo polemično namignil, da so bili možgani šestinšestdesetim milijonom Nemcev odstranjeni brez njihove vednosti. Bila je to zelo odločna izjava, ki jo je brez kakršne koli diplomatske zaskrbljenosti podal klerik, ki je živel tisoče kilometrov stran od Evrope. Njegove besede so se pojavile na naslovnicah vseh ameriških časopisov.

Nemški protest in Pacellijev odgovor

24. maja je nemški veleposlanik von Bergen zaprosil za srečanje s kardinalom državnim tajnikom. Izročil mu je list papirja z glavo nemškega veleposlaništva, brez datuma in podpisa, ki je vseboval oster protest berlinske vlade zaradi besed čikaškega nadškofa. Pacelli je odgovoril ustno, a je istega dne von Bergnu poslal prepis tega, kar je povedal tisto jutro: »Na pravkar posredovano sporočilo o govoru njegove eminence kardinala Mundeleina, si dovolim odgovoriti z ugotovitvijo in protivprašanjem.

1) Nisem vajen izražati svojega mnenja o govorih, za katere – kot v tem primeru – še ni neizpodbitno zanesljivega besedila.

2) Tudi če bi bilo takšno besedilo že na voljo, ne bi mogel zavzeti stališča do sporočila, ki mi je bilo posredovano, dokler ne bi prejel jasnega, dokončnega in zadovoljivega odgovora na naslednje vprašanje: kaj je nemška vlada storila in kaj namerava storiti v prihodnosti proti nizkotnim žalitvam in sramotenju, proti žaljivim obrekovanjem, ki se dnevno ponavljajo v nemških časopisih in periodičnih publikacijah, pa tudi v govorih celo uglednih osebnosti, proti Cerkvi, cerkvenim ustanovam, papežu, kardinalom, škofom, duhovnikom in tako naprej? Da bi olajšal breme Vaši ekscelenci, bom na prvi del vprašanja odgovoril sam: nemška vlada – kljub vsem protestom – proti vsemu temu ni storila ničesar. Nasprotno, sama nosi odgovornost, saj državni in strankarski uradi, zlasti pa ministrstvo za propagando, v veliki meri organizirajo in usmerjajo takšno stališče v publikacijah in govorih ali pa ga na vse načine spodbujajo in promovirajo. Na drugi del protivprašanja glede prihodnosti lahko odgovori le nemška vlada. Sveti sedež, kot sem rekel, pričakuje jasen, dokončen in zadovoljiv odgovor glede te zadeve.«

Pritisk Nemčije

Pritožba je bila tako odločno zavrnjena: Sveti sedež je od vlade rajha zahteval poročilo o številnih neodgovorjenih pritožbah glede kršitev konkordata. 29. maja je odpravnik poslov nemškega veleposlaništva Fritz von Menshausen Pacelliju izročil novo grozilno noto, katere namen je bil doseči javno zavrnitev Mundeleina s strani Vatikana. »Nemška vlada,« piše v dokumentu, »je prisiljena ugotoviti, da Sveti sedež dopušča, da ti nedopustni javni napadi enega svojih najvišjih dostojanstvenikov na osebo vodje nemške države vztrajajo brez popravkov, in jih s tem dejansko prikriva pred očmi sveta.«

Poročilo državnega tajnika

Ta zadnja formalna pritožba ni mogla ostati brez odgovora. Papež Pij XI. je zato sklical sestanek kardinalov članov Kongregacije za izredne cerkvene zadeve, ki je bil 20. junija 1937 ob 11.00 v Castel Gandolfu, in mu je osebno predsedoval papež. Uvodni govor je bil zaupan kardinalu Pacelliju.

Tukaj je prepis njegovih besed: »Sveti sedež sam ne more popraviti ali obžalovati govora njegove eminence Mundeleina. To bi bilo dejanje šibkosti, ki bi naredilo še bolj prevzetne voditelje nacionalsocializma in samega Hitlerja, ki v svoji samoprevari verjame, da se mora ves svet takoj prikloniti pred njim. Vsekakor je bil del govora kardinala Mundeleina, ki se je nanašal na besede proti vodji nemške države, ponesrečen. On sam bi lahko podal neko javno pojasnilo. Ker pa je nemška vlada objavila veleposlanikovo noto Svetemu sedežu z dne 29. maja, bi javnost zlahka pomislila, da je bila izjava kardinala Mundeleina podana po navodilih in predlogu Svetega sedeža, za katerega bi se tako zdelo, da se je dokončno vdal vladnim ukazom.«

Zgovorno besedilo

Odlomek je zelo zgovoren in ponovno poudarja Pacellijeve misli o Hitlerju. Očitna je tudi kardinalova spretnost pri predstavitvi vprašanja papežu in drugim sodelavcem državnega tajništva, kar zagotavlja, da čikaškemu nadškofu ni treba preklicati niti ene besede od tega, kar je povedal. Pij XI. se je strinjal in podprl Pacellijevo mnenje ter ga imenoval »naš kardinal državni tajnik, za katerega pohvale niso dovolj«.

V odgovoru, ki ga je Pacelli štiri dni po srečanju kardinalov posredoval nemškemu veleposlaništvu, je bilo navedeno, da Mundelein ni niti zastopal niti govoril v imenu Svetega sedeža in da njegov govor ni bil javen. Poleg tega je bilo navedeno, da je čikaški nadškof svoboden državljan, ki je uveljavil pravico, ki mu jo zagotavlja ustava njegove države, da izrazi svoje mnenje o osebah in dogodkih v Nemčiji, ki so bili žaljivi za papeža in Cerkev. Vatikan ni zavrnil razprave o primeru Mundelein, vendar je ponovil, da so za to potrebni enaki pogoji in da mora zato vlada rajha zagotoviti ustrezna pojasnila in odgovore na številne pritožbe, ki jih je Sveti sedež zaman vložil. Nemška reakcija tako ni dosegla ničesar. V resnici je Pij XI. 17. julija 1937, ko je pozdravil skupino romarjev iz Čikaga, pohvalil ameriško mesto in »njihovega veličastnega kardinala nadškofa, tako skrbnega in gorečega pri zagovarjanju pravic Boga in Cerkve za zdravje duš«.