Obredi velikega petka. Pasolini: Partitura križa ali spevi Gospodovega služabnika

P. Roberto Pasolini

Partitura križa 
ali spevi Gospodovega služabnika
Veliki petek 2026

Bratje in sestre, na ta sveti dan nas bogoslužje vabi k zrenju Gospodovega trpljenja. Ob tej skrivnosti smrti in poveličanja je naravno, da se v tišini zberemo v molitvi. Kristusov križ pa tvega, da ostane nerazumljiv, če ga gledamo kot osamljen dogodek, kot nepričakovano in nerazložljivo dogajanje. V resnici je to vrhunec neke poti: izpolnitev življenja, v katerem se je Jezus naučil poslušati in sprejemati glas Očeta ter se pustil voditi do največje ljubezni. V dneh velikega tedna nam je liturgija ponudila poslušanje tako imenovanih »spevov« Gospodovega služabnika. To so pesniška besedila, v katerih je prerok Izaija orisal podobo skrivnostnega služabnika, skozi katerega Bog uspe rešiti svet pred zlom in grehom. Krščansko izročilo je v teh spevih prepoznala presenetljivo predznamenje tiste dramatične melodije, ki je zaznamovala Jezusove korake, in ga umestila kot tistega človeka »bolestnega, ki dobro pozna trpljenje«, ki »se je slekel do smrti« in »je nosil grehe mnogih«: po njegovih ranah »smo bili ozdravljeni« (Iz 53,3.5.12).

V prvem spevu je Služabnik predstavljen kot nekdo, ki ga je Gospod poklical, da izpolni natančno in ambiciozno poslanstvo: odpreti »slepim oči« in »iz zapora izpustiti ujetnike, iz temnice tiste, ki živijo v temi« (Iz 42,6–7). To je naloga v znamenju življenja, namenjena tistim, ki jih tlačijo trpljenje, krivica in greh. Vendar pa jo mora Služabnik opraviti z izjemno nežnostjo, po natančni in nekonvencionalni metodi: »Ne bo vpil, ne bo dal slišati svojega glasu po ulicah. Nalomljenega trsta ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasnil« (Iz 42,2–3). Brez agresivnosti, brez zatekanja k sili, brez skušnjave, da bi vse uničil in začel znova. Služabnik mora biti iskalec življenja sredi teme zla. Ni lahko sprejeti takšno poslanstvo. Vsi smo v skušnjavi, da bi silili dogodke, da bi uporabili nekaj nasilja, misleč, da se brez trdnosti stvari nikoli ne rešijo. Gospodov služabnik se ne bo smel prepustiti temu nagonu. Ohraniti bo moral krotkost kot edino moč za soočanje s temo zla, zaščititi vsak preostanek dobrega in ponuditi kisik plamenom, ki so na tem, da ugasnejo.

V drugem spevu se nekaj prelomi. Potem ko je poskušal izpolniti svojo poslanstvo, Služabnik občuti grenko spoznanje, da so bili vsi njegovi poskusi, da bi delal dobro, zaman: »Zaman in brez smisla sem izčrpal svoje moči« (Izaija 49,4). Dobro, ki je bilo posejano, se ne zdi, da bi vzklilo, vse se zdi zastalo in blokirano. To je kriza, ki prej ali slej doleti vsakogar, ki se je odločil slediti Gospodu: občutek, da se vrtiš v prazno, da ne prideš nikamor, da ostajaš zvest nečemu, kar ne prinaša nobenega sadu. V resnici je to le vtis. Z besedo »zaman« prerok ne pravi, da je Služabnik deloval zaman, ampak le, da izida njegovega dela ni mogoče preveriti. S tem, ko je prinesel luč v temo, je Gospodov Služabnik vstopil v prostor, kjer stvari ni več mogoče razumeti po naših merilih, ampak sledijo načrtu, pogosto paradoksalnemu, odrešitve, ki prihaja od Boga.

V tretjem spevu se pojavi novo presenečenje: služabnik opazi, da prav tisti, ki bi jim rad pomagal, reagirajo s sovražnostjo, jezo in celo nasiljem. Tisti, ki živijo v temi, namreč svetlobe ne sprejmejo vedno: včasih jo zavrnejo in poskušajo ustaviti. Zakaj se to dogaja? Ker svetloba ne poudarja le tega, kar je lepo, ampak tudi tisto, kar bi raje skrili: naše rane, naše laži, našo dvoumnost. In to je strašljivo. Tako na koncu zavrnemo tistega, ki prinaša svetlobo, le da se ne bi morali soočiti s tem, kar ta svetloba razkriva. Toda služabnik se ne umakne. Nadaljuje pot, ki mu jo je nakazal Gospod, ne da bi bežal: »Svoj hrbet sem izpostavil njim, ki so me bíli, svoje lice njim, ki so mi pulili brado. Svojega obraza nisem skrival pred sramotenjem in pljunki.« (Iz 50,6).

V četrtem spevu se zgodi nekaj pretresljivega. Nasilje, ki se zgrne nad služabnika, je tako močno, da mu iznakaže obraz, tako da postane neprepoznaven, skoraj kot človeška razvalina. Toda ravno na tej poti se je naučil, da ne vrača prejetega zla. Ko nas doleti zlo je v nas nagon, da se odzovemo tako, da ga vrnemo, da poravnamo račune. Služabnik pa se tej logiki ne podredi: vse sprejme, ne da bi vrnil nasilje. Zlo pride do njega in tam se ustavi: »Nosil je grehe mnogih in prosil za hudodelce« (Iz 53,12).

Bratje in sestre, Jezus ni le poslušal teh spevov. Razumel jih je in jih intenzivno živel, s popolnim zaupanjem v Očetovo voljo, dokler ni svojega križanja spremenil v dogodek odrešenja. Svet pred zlom pozna le dve poti: predati se ali ga vrniti. To vidimo vsak dan: v vojnah, v razdeljenosti, v ranah, ki zaznamujejo odnose. Zlo še naprej kroži, ker vedno najde nekoga, ki ga je pripravljen vrniti in pomnožiti. Jezus je pretrgal to verigo, ne da bi se vsilil z višjo silo, ampak tako, da je sprejel, kar se mu je dogajalo, in v tem prepoznal »partituro« ljubezni in služenja, zaupano njegovemu življenju. Te partiture ni izvedel mehanično: jo je naredil za svojo, tako da je prerokove besede prevedel v konkretna dejanja, v odpuščanje, v molk, ki je poln sočutja. Tako se je na poti križa naučil najtežje poslušnosti: tiste ljubezni do drugega, tudi ko se drugi kaže kot sovražnik.

Živimo v svetu, v katerem Božji glas ne usmerja več, kakor nekoč, skupne poti človeštva. Ne zato, ker bi izginil, ampak zato, ker je pogosto postal le eden od mnogih glasov, prekrit z drugimi besedami, ki obljubljajo varnost, napredek, blaginjo. To so danes smernice, ki vodijo številne odločitve in določajo smer skupnega življenja. Kljub temu pa svet ostaja kraj, kjer je trpljenje in umiranje, pogosto brez krivde in brez razloga. Vojne se ne ustavijo, krivice se množijo, najbolj ranljivi pa za to plačujejo ceno. Kakor da manjka beseda, ki bi lahko združila pot človeštva, spev, ki bi znal usmerjati naše korake k pravičnejšemu in bolj bratskemu svetu. Ravno v tem dogajanju lahko opazimo nekaj presenetljivega: tiho množico ljudi, ki se odločijo prisluhniti drugačnemu glasu. Nekateri jo jasno prepoznajo kot Božjo voljo; drugi jo čutijo kot globok in neizogiben klic lastne vesti. To je glas, ki ne kriči, se ne vsiljuje s silo, ne obljublja bližnjic. Je diskreten in vztrajen spev, ki vabi k ljubezni, k obstanku, k temu, da ne vračamo zla, ki smo ga prejeli.

Nekateri se odločijo prisluhniti temu spevu. To so moški in ženske, ki hodijo – včasih celo nevede – po isti poti kot Gospodov služabnik. Ne počnejo nič izjemnega. Preprosto vsak dan vstanejo in poskušajo iz svojega življenja narediti nekaj, kar ne služi le njim, ampak tudi drugim. Nosijo bremena, ki si jih niso izbrali, sprejemajo rane, ne da bi otopeli, ne nehajo iskati dobrega, tudi ko se zdi to brezupno. Ne povzročajo hrupa, ne zasedajo odra, ampak ohranjajo odprto možnost za drugačen svet. Zahvaljujoč njim, zlo nima zadnje besede in zgodovina se ne končuje v nasilju. Ta množica ljudi priča, da pesmi tistega služabnika, v katerem se Bog veseli, še naprej odmevajo v človeškem srcu in čakajo le na nekoga, ki jih je pripravljen prenesti v konkretno partituro lastnega življenja, tudi ko to pomeni nositi križ.

Kmalu bomo Gospodov križ častili z gestami, tišino in molitvijo. To bo posebna priložnost, da spoznamo Božjo skrivnost in se spravimo z nemočjo in močjo njegove ljubezni do nas in do vseh. Če ne želimo tvegati, da bi bogoslužje zreducirali na formalno zunanjost, se lahko odločimo, vsaj v globini srca, da odložimo orožje, ki ga še vedno držimo v rokah. Morda se nam ne zdi tako nevarno kot tisto, ki ga imajo na voljo svetovni voditelji. Toda je tudi to orodje smrti, ker zadostuje, da oslabi, rani in izprazni naše vsakodnevne odnose smisla in ljubezni.

Tako kot včeraj kakor tudi danes, svet potrebuje odrešitev: pred nasiljem zla, pred krivico, ki ubija, pred razdeljenostjo, ki ponižuje. Toda ta odrešitev ne bo prišla od zgoraj, niti je ne bodo mogle zagotoviti politične, gospodarske ali vojaške odločitve. Svet nenehno rešujejo tisti, ki so pripravljeni sprejeti speve Gospodovega služabnika kot način svojega življenja. To je storil Gospod Jezus: resno je vzel Očetovo voljo in jo sprejel kot partituro, ki jo je treba izvesti do konca, »z vpitjem in solzami« (Heb 5,7–8). Zato se je v odločilnem trenutku, ko so ga aretirali, odločil, da se izroči, in ni okleval, ko je izjavil: »Jaz sem« (Jn 18,5), da bi prostovoljno vstopil v svoje trpljenje iz ljubezni.

Tudi nam je nocoj izročena partitura križa. Lahko jo prostovoljno sprejmemo, če se strinjamo, da ni nobenih težkih okoliščin, s katerimi se ne bi bilo mogoče spopasti, nobenega krivca, na katerega bi bilo treba kazati s prstom, nobenega sovražnika, ki bi nam lahko preprečil, da bi ljubili in služili. Namesto tega smo tukaj mi, ki se odločimo, da ne bomo vračali zla, da bomo ostali potrpežljivi v stiskah, da bomo verjeli v dobro tudi takrat, ko se zdi, da temna noč vse pogoltne in tako lahko postanemo tisti služabniki, ki jih Gospod potrebuje, da prinesejo odrešitev svetu.

V času, kakor je naš, ki ga tako razdirajo sovraštvo in nasilje, ko se celo Božje ime uporablja za opravičevanje vojn in smrtnih odločitev, smo kristjani poklicani, da se brez strahu, pravzaprav s polnim »zaupanjem« (Heb 4,16), približamo Gospodovemu križu in v njem prepoznamo prestol, na katerem se naučimo vladati tako, da svoje življenje postavimo v službo drugim. Če bomo znali trdno vztrajati v »izpovedi naše vere« (Heb 4,14), bodo naši dnevi znali dati glas spevom veselja in trpljenja, tisti skrivnostni partituri križa, v kateri so prepoznavne note največje ljubezni.
P. Roberto Pasolini 
pridigar Papeške hiše