Križev pot v Koloseju 2026
KRIŽEV POT
Kolosej, 3. april 2026
MEDITACIJE z besedili svetega Frančiška Asiškega
avtor: P. Francesco Patton, O.F.M., nekdanji kustos Svete dežele
Pesem
Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi: Molimo te, Kristus in te hvalimo,
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. ker si s svojim križem svet odrešil.
V/. Per lignum servi facti sumus, Po lesu smo bili usužnjeni,
et per sanctam crucem liberati sumus. in po svetem križu smo bili osvobojeni.
P. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
R/. Amen.
P. Gospod Jezus, ki je za nas prestal trpljenje na križu
in nas v velikonočni skrivnosti vključil v svoje odrešenje,
naj bo z vami vsemi.
R/. In s tvojim duhom.
Uvod
Via Dolorosa – Žalostna pot se vije po starem mestu v Jeruzalemu in nam pomaga, da vnovič prehodimo Jezusovo pot od kraja njegove obsodbe do kraja njegovega križanja in pokopa, ki je tudi kraj njegovega vstajenja.
To ni pot med pobožnim in tihim ljudstvom. Kakor v Jezusovem času se naši koraki znajdejo v kaotičnem, nemirnem in hrupnem okolju, sredi ljudi, ki si delijo vero vanj, in drugimi, ki ga zasmehujejo in žalijo. Táko je vsakdanje življenje.
Križev pot ni hoja človeka, ki živi v pobožnem svetu, v svetu abstraktne zbranosti, ampak je vaja človeka, ki ve, da je treba vero, upanje in ljubezen utelesiti v resničnem svetu, kjer je vernik nenehno izpostavljen izzivom in si mora stalno prisvajati Jezusovo ravnanje.
Sveti Frančišek Asiški, katerega osemstoletnico smrti obhajamo letos, opisuje naše krščansko življenje tako, da si sposodi besede apostola Petra; spominja nas, da smo poklicani, da »sledimo Kristusovim stopinjam, ki je svojega izdajalca poimenoval prijatelj in se je prostovoljno predal tistim, ki so ga križali« (Nepotrjeno vodilo 22; prim. 1 Pt 2,21). Ubožec nas spodbuja, naj upremo svoj pogled v Jezusa: »Vsi bratje, poglejmo pozorno dobrega pastirja, ki je prenesel trpljenje križa, da bi rešil svoje ovce« (Opomini 6).
Zato pa, ko bomo prehodili ta križev pot, sprejmimo povabilo svetega Frančiška, naj hodimo po Jezusovih stopinjah; in naj ne bo to samo neki obred ali miselna vaja, ampak naj prevzame vse naše bitje in vse naše življenje: »Darujte svoja telesa in si naložite na rame njegov sveti križ in do konca sledite njegovim presvetim zapovedim« (Molitveno bogoslužje Gospodovega trpljenja 15,13).
I. postaja
Jezusa obsodijo na smrt
V/. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi (Molimo te, Kristus, in te hvalimo),
R/. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum (ker si s svojim križem svet odrešil).
Iz evangelija po Janezu (19,9-11)
Pilat je šel spet v sodno hišo in rekel Jezusu: »Od kod si ti?« Jezus pa mu ni dal odgovora. Tedaj mu je Pilat rekel: »Z mano ne govoriš? Ne veš, da imam oblast, te oprostiti, in imam oblast, te križati?«Jezus mu je odgovoril: »Nobene oblasti bi ne imel nad menoj, če bi ti ne bilo dano od zgoraj. Zato ima tisti, ki me je tebi izročil, večji greh.«
Iz spisov svetega Frančiška Asiškega (Drugo pismo vernikom 28-29)
Tisti, ki so prejeli oblast soditi druge, naj sodijo z usmiljenjem, kakor bi sami hoteli prejeti usmiljenje od Gospoda. »Zakaj brez usmiljenja bodo sojeni, kateri ne izkazujejo usmiljenja.«
Gospod Jezus, v svojem pogovoru s Pilatom razkrinkavaš sleherno človeško domišljavost glede moči. Tudi danes so taki, ki so prepričani, da so prejeli oblast brez meja in mislijo, da jo lahko uporabljajo in zlorabljajo po mili volji. Tvoje besede rimskemu prefektu ne dopuščajo nobene dvoumnosti: »Nobene oblasti bi ne imel nad menoj, če bi ti ne bilo dano od zgoraj« (Jn 19,11).
Frančišek Asiški, ki je preprosto skušal hoditi po tvojih stopinjah, nas spominja, da bo morala vsaka oblast dati pred Bogom odgovor o tem, kako je opravljala prejeto nalogo: oblast soditi, pa tudi oblast sprožiti vojno ali jo končati, oblast vzgajati k nasilju ali k miru, oblast podžigati hrepenenje po maščevanju ali po spravi, oblast uporabljati ekonomijo za zatiranje ljudstev ali za osvobajanje iz bede, oblast poteptati človeško dostojanstvo ali varovati ga, oblast spodbujati in braniti življenje ali pa zavračati in zadušiti ga.
Tudi vsak od nas je poklican, da odgovarja za oblast, ki jo izvaja v vsakdanjem življenju. Ti, Jezus, nam praviš: »Dobro uporabi oblast, ki ti je dana, in se spominjaj, da vse, karkoli storiš nekemu človeku, zlasti malemu in krhkemu, storiš meni. In meni boš moral nekega dne dajati odgovor za to.«
Molimo in recimo: Spomni me, Jezus.
Da se ti poistovetiš z vsakim obsojencem: |
Spomni me, Jezus. |
Da se ne smem prepustiti, da bi me vodili predsodki: |
Spomni me, Jezus. |
Da je resnična oblast oblast ljubezni: |
Spomni me, Jezus. |
Da je usmiljenje močnejše od sodbe: |
Spomni me, Jezus. |
Da se je treba odločiti za dobro, tudi ko to nekaj stane: |
Spomni me, Jezus. |
Oče naš …
Stabat Mater dolorosa / iuxta crucem lacrimosa, / dum pendebat Filius.
Mati žalostna je stala / zraven križa se jokala, / ko na njem je visel Sin.
II. postaja
V/. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi (
Molimo te, Kristus, in te hvalimo),
R/. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum (
ker si s svojim križem svet odrešil).
Iz evangelija po Janezu (19,14-17)
Bil pa je dan pripravljanja na veliko noč, okrog šeste ure. In Pilat je rekel Judom: »Glejte, vaš kralj!«Oni pa so zavpili: »Proč z njim, proč z njim, križaj ga!« Pilat jim je rekel: »Vašega kralja naj križam?« Véliki duhovniki so odgovorili: »Nimamo kralja razen cesarja!«Tedaj jim ga je izročil, da bi bil križan. Vzeli so torej Jezusa. Nesel si je križ in šel ven proti kraju, imenovanemu Kraj lobanje, ki se po hebrejsko imenuje Golgota.
Iz spisov svetega Frančiška Asiškega (Opomin 5,7-8)
Tudi če bi bil lepši in bogatejši od vseh in bi delal čudovite reči, tako da bi hude duhove izganjal, bi bilo vse to proti tebi in bi nič od tega ne pripadalo tebi ter bi se s tem prav nič ne mogel ponašati. Pač pa se lahko hvalimo s svojimi slabostmi in s tem, da vsak dan nosimo sveti križ našega Gospoda Jezusa Kristusa.
Beseda »križ« prebudi v nas prej odpor kot pa hrepenenje. Lažje se v nas porodi skušnjava, da bi mu pobegnili, kot pa koprnenje, da bi ga objeli.
Jezus, prepričan sem, da je bilo to tako tudi takrat, ko so naložili križ na tvoje rame. Saj si v Getsemaniju prosil Očeta, naj gre ta kelih mimo tebe, čeprav si z vsem svojim bitjem hotel izpolniti njegovo voljo. Križ je bil najstrašnejše in najbolj boleče mučilo, pridržano za sužnje, nepoboljšljive zločince in od Boga preklete.
In vendar si ga objel in nosil na svojih ramenih; potem pa si pustil, da te je on nosil. Ne, ker bi bil lep ali privlačen, ampak iz ljubezni do nas. Ko si dvignil breme njegove teže, si vedel, da si z nas odmaknil pezo zla, ki nas pritiska k tlom, in si si naložil greh, ki uničuje naše življenje. Ko si objel križ in si ga naložil na rame, si objel našo krhkost in si se obremenil z našo človeškostjo. Nase si vzel naše suženjstvo, naše zločine in tudi naše prekletstvo.
Reši nas, Jezus, strahu pred križem. Daj nam milost, da ti bomo sledili po tvoji lastni poti in da se ne bomo hvalili razen s tvojim križem.
Molimo in recimo: Reši nas, o Gospod.
Hlepenja po človeški slavi: |
Reši nas, o Gospod. |
Skušnjave, da bi prezrli trpečega človeka: |
Reši nas, o Gospod. |
Skrbi samo zase: |
Reši nas, o Gospod. |
Strahu pred zavzemanjem za zvestobo: |
Reši nas, o Gospod. |
Strahu pred križem in zavračanja križa: |
Reši nas, o Gospod. |
Pater noster …
Cuius animam gementem, / contristatam et dolentem / pertransivit gladius.
V grenko žalost zatopljena / je nje duša prebodena / z mečem silnih bolečin.
III. postaja
Jezus, tvoje življenje je bilo eno samo poniževanje in spuščanje. Čeprav si bil Bog, si se razgalil, da si postal človek. Bil si bogat, pa si postal ubog. In ko si prišel do konca svojega poslanstva, medtem ko si nosil breme vsega človeštva, si padel na ostro kamenje Žalostne poti, poti, po kateri so hodili na smrt obsojeni vpričo Jeruzalemčanov, ki so se zbrali kot za predstavo.
To je predokus še globljega ponižanja, spusta v predpekel, padca v skrivnost smrti, kamor vsi pademo ob koncu tega zemeljskega življenja. Tvoj padec v zemljo je padec pšeničnega zrna, ki je pripravljeno umreti, da bi obrodilo sad.
Pomagaj tudi nam, da bomo ostali spodaj, pri nogah drugih, raje kot pa da bi se trudili stati zgoraj in jim gospodovati. Pomagaj nam, da se naučimo poti ponižnosti tudi iz izkustva svojih padcev in ponižanj in da bi znali v miru prenašati žalitve in krivice, ki nas zadenejo.
Daj, da bomo čutili tvojo bližino zlasti in predvsem tedaj, ko padamo, takšno bližino, da bomo zaznali, kako nas ti dvigaš in vračaš nazaj na pot. In daj, da se tudi mi naučimo izročati se zemlji kakor pšenično zrno, vedoč, da je smrt po tvoji zaslugi maternica večnega življenja.
Molimo in recimo: Dvigni nas, Jezus.
Kadar pademo zaradi svoje krhkosti: |
Dvigni nas, Jezus. |
Kadar pademo, ker nas je nekdo pahnil: |
Dvigni nas, Jezus. |
Kadar pademo zaradi napačnih odločitev: |
Dvigni nas, Jezus. |
Kadar pademo v obup: |
Dvigni nas, Jezus. |
Ko pademo v skrivnost smrti: |
Dvigni nas, Jezus. |
IV. postaja
Normalno je, da je mati navzoča ob začetku našega življenja. Ni pa normalno, da ob nas stoji mati, ko je čas smrti; to pomeni, da nam je bilo življenje odvzeto – zaradi bolezni, nesreče, nasilja, obupa. Marija, žena, iz katere si se ti, Jezus, rodil, stoji ob tebi na tvoji poti proti Kalvariji in stoji s teboj pod križem.
Ti ji naročaš, naj še rojeva in naj bo odslej še mati ljubljenega učenca, vsakega od nas, vse Cerkve, tega novega človeštva, ki se rojeva prav v tistem trenutku, ko ti daješ življenje in umiraš. V najslovesnejši uri svojega poslanstva in preden si vse privedel do dovršitve, jo prosiš predvsem to, naj sprejme vsakega od nas; in šele potem prosiš nas, naj sprejmemo njo. Kajti Mati je vedno prva. Na svatbi v Kani je prehitela celo tebe.
O Marija, nameni vsakemu od nas nežen pogled, še posebej pa tolikim, premnogim materam, ki danes – kakor ti – vidijo svoje otroke aretirane, mučene, obsojene, ubite. Nameni nežen pogled materam, ki jih sredi noči prebudi srce parajoča novica, tistim materam, ki po bolnicah bedijo ob umirajočem otroku. In daj nam materinsko srce, da bomo razumeli in podelili trpljenje bližnjega in da se bomo tudi na ta način naučili, kaj pomeni ljubiti.
Molimo in recimo: Potolaži jih, o Mati.
Matere, ki so izgubile svoje otroke: |
Potolaži jih, o Mati. |
Sirote, zlasti sirote zaradi vojne: |
Potolaži jih, o Mati. |
Begunce, razseljene in prebežnike: |
Potolaži jih, o Mati. |
Tiste, ki jih mučijo in so po krivici obsojeni: |
Potolaži jih, o Mati. |
Obupane, ki so izgubili smisel življenja: |
Potolaži jih, o Mati. |
Tiste, ki umirajo osamljeni: |
Potolaži jih, o Mati. |
V. postaja
Simon iz Cirene ni bil prostovoljec. Ni prostovoljno poskrbel zate, Jezus, da bi ti pomagal nositi križ. Verjetno je komajda vedel, kdo si. In vendar se je s tem, ko ti je pomagal nositi križ, v njem nekaj spremenilo, tako da je sinovoma Aleksandru in Rufu posredoval globok pomen te poti, ki jo je prehodil s teboj; in sta postala priči tvoje velike noči v prvi krščanski skupnosti.
Tudi danes se veliko ljudi odloči, da naredijo kaj dobrega za druge na vseh koncih sveta. Obstaja na tisoče prostovoljcev, ki v skrajnih okoliščinah tvegajo življenje, da bi pomagali tistim, ki potrebujejo hrano, pouk, zdravstveno oskrbo, pravico. Mnogi od njih sploh ne verujejo vate in ti vendar – čeprav nezavedno – še vedno pomagajo nositi križ; in medtem ko skrbijo za druge ljudi iz mesa in kosti, v resnici vnovič poskrbijo zate.
Gospod, daj, da se bomo tudi mi naučili darovati bližnjemu takšno podporo, kakor bi jo želeli zase, če bi se znašli v podobnih okoliščinah. Pomagaj nam, da bomo empatični in sočutni, ne v besedah, ampak z dejanji in v resnici.
Molimo in recimo: Naj bomo pozorni, Gospod.
Na ljudi, ki jih srečujemo: |
Naj bomo pozorni, Gospod. |
Na uboge, trpeče in izrinjene: |
Naj bomo pozorni, Gospod. |
Na tiste, ki ostajajo sami in nihče ne skrbi zanje: |
Naj bomo pozorni, Gospod. |
Na tiste, ki zaostajajo in padajo: |
Naj bomo pozorni, Gospod. |
Na tiste, ki jih nihče ne posluša: |
Naj bomo pozorni, Gospod. |
VI. postaja
On, ki so ga psalmi opevali kot »najlepšega med človeškimi sinovi« (Ps 45,3), ima zdaj poteze trpečega služabnika, ki ga je prerokoval Izaija, ki »ni imel podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti, ne zunanjosti, da bi si ga želeli« (Iz 53,2).
Veronika je čuvarka tvoje podobe, Jezus. Lahko jo je dobila po zaslugi tistega ljubečega dejanja, ko je obrisala tvoje s krvjo in prahom prekrito obličje. Veronika nam ne predaja spomina na pozirani portret, ampak na moža bolečin, ki nas je ozdravil prav s svojimi lastnimi ranami.
Jezus, pomagaj nam, da bomo gojili hrepenenje po pogledu na tvoje obličje. Daj nam milost, ki si jo naklonil apostolom, da so te videli sijajnega in preobraženega. A pomagaj nam predvsem, da bomo imeli Veronikino pozorno oko, ki te prepoznava tudi v razobličeni lepoti. In usposobi nas, da bomo danes obrisali tvoje obličje, ki je še vedno prekrito s prahom in krvjo, zasramovano z vsakim dejanjem, ki tepta dostojanstvo kateregakoli človeka.
Molimo in recimo: Pomagaj nam, da te prepoznamo, Jezus.
Ko je tvoje obličje iznakaženo: |
Pomagaj nam, da te prepoznamo, Jezus. |
V vsakem človeku, obsojenem zaradi predsodkov: |
Pomagaj nam, da te prepoznamo, Jezus. |
V ubogem, ki je prikrajšan za svoje dostojanstvo: |
Pomagaj nam, da te prepoznamo, Jezus. |
V usužnjenih ženah, ki so žrtve trgovine z ljudmi: |
Pomagaj nam, da te prepoznamo, Jezus. |
V otrocih, ki so jim ukradli otroštvo in jim pokvarili prihodnost: |
Pomagaj nam, da te prepoznamo, Jezus. |
VII. postaja
(
Nepotrjeno vodilo 5,13-14)
Vse tvoje življenje, Jezus, je bilo eno samo sklanjanje in samoponižanje. Ko si učencem pri zadnji večerji umil noge, si jim zapustil zgled, nauk in prerokbo: zgled služenja, nauk bratske ljubezni in prerokbo o darovanju življenja. Frančiška Asiškega se je tako globoko dotaknilo to tvoje ponižanje, da ga je želel priporočiti tudi nam, da bi drug drugemu umivali noge, to je, da bi bili vedno pripravljeni služiti svojim bratom. In hotel je, da mu prav ta evangelij preberejo zvečer 3. oktobra pred osmimi stoletji, malo preden je umrl.
Ko si nas ljubil do konca, tako da si dal svoje življenje za nas, si s tem oznanil prerokbo svojega vstajenja, ker je tako velika ljubezen močnejša od smrti. Tako velika ljubezen razodeva poslednji smisel ljubezni: da nas ponese v samo Božje življenje.
Jezus, ko padaš, to storiš zato, da bi nas dvignil iz naših padcev. Ko padaš, to storiš zato, da bi dvignil tiste, ki jih je k tlom potlačila krivica, laž, vsakršno izkoriščanje in vsakovrstno nasilje, revščina, ki jo povzroča ekonomija, ki teži samo k osebnemu dobičku namesto k skupnemu dobremu. Ko padaš, to storiš zato, da bi dvignil tudi mene.
Molimo in recimo: Dvigni nas, Gospod.
Ko nas stiskajo naše napake: |
Dvigni nas, Gospod. |
Ko nas pritiska teža odgovornosti: |
Dvigni nas, Gospod. |
Kadar pademo v depresijo: |
Dvigni nas, Gospod. |
Ko ne izpolnimo svojih odločitev: |
Dvigni nas, Gospod. |
Ko nas pahne po tleh naša odvisnost: |
Dvigni nas, Gospod. |
VIII. postaja
Jezus, žene so vedno hodile za teboj in ti stregle, od začetka tvojega oznanjevanja. Tudi zdaj so tu, tudi pod križem. Kjer je trpljenje ali potreba, tam so žene: v bolnišnicah in v domovih za ostarele, v terapevtskih skupnostih in sprejemnih centrih, v družinskih zavetiščih za najbolj krhke mladoletnike, v najbolj izgubljenih misijonskih zakotjih, kjer ustanavljajo šole in zdravstvene domove, na vojnih področjih, da pomagajo ranjencem in tolažijo preživele.
Žene so te jemale zares. Zares so vzele tudi te tvoje trde besede; že stoletja jokajo nad seboj in nad svojimi otroki, ki so jih odvedli med protesti, ki jih je nesočutna politika pregnala proč, ki so doživeli brodolom v obupanih potovanjih upanja, ki jih je pokosila smrt v vojnih območjih, ki so jih uničili v koncentracijskih taboriščih.
Žene še vedno jokajo. Daj vsakemu od nas, Gospod, sočutno srce, materinsko srce in sposobnost, da trpljenje drugega občutimo kot svoje. Daj nam še solzá, Gospod, da ne bomo raztapljali svoje vesti v meglah brezbrižnosti in da bomo še ostali ljudje.
Molimo in recimo: Daj nam solzá, Gospod.
Da bi jokali nad vojnimi grozotami: |
Daj nam solzá, Gospod. |
Da bi jokali nad poboji in genocidi: |
Daj nam solzá, Gospod. |
Da bi jokali z materami in ženami: |
Daj nam solzá, Gospod. |
Da bi jokali nad cinizmom prevzetnih: |
Daj nam solzá, Gospod. |
Da bi jokali nad svojo brezbrižnostjo: |
Daj nam solzá, Gospod. |
IX. postaja
Ti, ki si »se za nas rodil na poti« (Mol. bogoslužje Gosp. trpljenja 15,7), zdaj tretjič padeš na žalostni poti, ki te vodi na Kalvarijo.
Tvoj trojni padec nas spominja, da ni našega padca, kjer nam ne bi bil ti blizu. Da, saj si z nami v vsaki naši slabosti in moreš in hočeš nas dvigniti, ker hočeš, da vsak izmed nas dospe s teboj do Očeta in najde življenje, tisto pravo, tisto večno, ki nam ga nič in nihče ne bo več mogel iztrgati.
Na poti po tvojih stopinjah ni pomembno, kolikokrat pademo, pomembno je samo, da si ti zraven in si nas pripravljen še enkrat dvigniti, neštetokrat, ker so tvoja ljubezen, tvoje odpuščanje, tvoje usmiljenje neskončno večji od naše krhkosti.
Podpiraj nas v naši šibki veri in daj nam milost, da bomo verjeli, da nas lahko spet dvigneš.
Molimo in recimo: Uporabi nas, Jezus.
Da dvignemo vse, ki padajo: |
Uporabi nas, Jezus. |
Da dvignemo tiste, ki obležijo na tleh: |
Uporabi nas, Jezus. |
Da dvignemo najbolj krhke: |
Uporabi nas, Jezus. |
Da dvignemo tiste, za katere mislimo, »da so si zaslužili«: |
Uporabi nas, Jezus. |
Da dvignemo tiste, ki se zdijo nepopravljivi: |
Uporabi nas, Jezus. |
X. postaja
Jezus, ti sam si se odločil, da boš odložil Božjo slavo, da bi si nadel »resnično meso naše človeškosti in krhkosti« (sv. Frančišek, Drugo pismo vsem vernikom 4). Zdaj pa ti s telesa trgajo obleko v krutem poskusu, da bi te ponižali in ti odvzeli celo tvoje človeško dostojanstvo.
Ta poskus se nenehno ponavlja tudi v naših dneh. To izvajajo avtoritarni režimi, ko prisilijo zapornike, da so na pol goli v praznih celicah ali na dvoriščih. To izvajajo mučitelji, ki se ne omejujejo na trganje obleke, ampak trgajo tudi kožo in meso. To izvajajo tisti, ki dovoljujejo in uporabljajo preiskovalne metode, ki ne spoštujejo človekovega dostojanstva. To izvajajo posiljevalci in zlorabljalci, ki ravnajo z žrtvami kot s stvarmi. To izvaja industrija zabave, ki kaže goloto, da bi si pridobila kakšnega gledalca več. To izvaja svet informiranja, ko razgalja ljudi pred javnim mnenjem. In včasih delamo to tudi mi s svojo radovednostjo, ki ne spoštuje ne sramežljivosti ne intimnosti ne zadržanosti drugih.
Spomni nas, Gospod, da se vsakič, ko ne priznavamo dostojanstva drugega, zamegli naše dostojanstvo; in vsakič, ko odobravamo ali izvajamo nečloveško ravnanje do kateregakoli človeka, mi sami postajamo manj človeški.
Molimo in recimo: Obleci nas, Jezus.
V svojo neizmerno ponižnost: |
Obleci nas, Jezus. |
V spoštovanje vsakega človeškega bitja: |
Obleci nas, Jezus. |
V čustva sočutja: |
Obleci nas, Jezus. |
V obnovljeni čut za sramežljivost: |
Obleci nas, Jezus. |
V moč za obrambo dostojanstva vsakega človeka: |
Obleci nas, Jezus. |
XI. postaja
Ti, križani kralj, nas spominjaš, da se moramo, če hočemo biti deležni tvojega kraljevanja, tudi mi naučiti odpuščati zaradi tvoje ljubezni in v miru prenašati težave življenja, ker ne zmaguje ljubezen z močjo, ampak moč ljubezni.
Molimo in recimo: Nauči nas ljubiti.
Ko smo žrtve krivice: |
Nauči nas ljubiti. |
Ko si želimo maščevanja: |
Nauči nas ljubiti. |
Ko nas mami skušnjava nasilja: |
Nauči nas ljubiti. |
Ko se nam odpuščanje zdi nemogoče: |
Nauči nas ljubiti. |
Ko se počutimo kot na križu: |
Nauči nas ljubiti. |
XII. postaja
»Dopolnjeno je.« To ne pomeni, da je vsega konec, ampak da je razlog, zaradi katerega si ti, Jezus, postal eden od nas, dospel do svoje izpolnitve; izpolnil si poslanstvo, ki ti ga je zaupal Oče, in se zdaj lahko vrneš k njemu in s seboj poneseš še nas.
Odslej vemo, da se s tem, ko se ti pustimo pritegniti, ko dvigamo svoj pogled k tebi, znajdemo pred njim, ki nam nudi spravo, ki briše naš »dolg«, ki nas uvaja v svetišče, ki je Božje življenje samo. Znajdemo se pred njim, ki s tem, da udejanji smisel svojega učlovečenja, daje nam možnost, da udejanjimo najgloblji smisel svojega življenja: da postanemo Božji otroci, da smo Božja mojstrovina.
Gospod, pomagaj nam, da bomo sprejeli dar Svetega Duha, ki si ga izlil na nas že ob uri svoje smrti na križu in daj, da bomo mogli tudi mi s teboj prestopiti s tega sveta k Očetu.
Molimo in recimo: Daj nam svojega Duha, Gospod.
Da bomo postali nove ustvarjenine in bomo živeli v Bogu: |
Daj nam svojega Duha, Gospod. |
Da bomo izkusili, kako je naš dolg izbrisan: |
Daj nam svojega Duha, Gospod. |
Da bomo mogli moliti »Aba, Oče«: |
Daj nam svojega Duha, Gospod. |
Da bomo vsakega človeka sprejeli kot brata ali sestro: |
Daj nam svojega Duha, Gospod. |
Da bomo odkrili poslednji smisel življenja: |
Daj nam svojega Duha, Gospod. |
XIII. postaja
Jezus je ravnokar umrl in njegova smrt že daje prve sadove. Jožef iz Arimateje in Nikodem, ki sta bila Jezusova učenca, a naskrivaj, ker sta se bala izpostavljati se, zdaj zbereta pogum, da stopita k Pilatu in prosita za njegovo telo. Opravita dejanje človekoljubnega sočutja, da snameta obsojenca s križa in ga dostojno in častno pokopljeta.
Nikoli ne bi smelo biti nevrnjenih in nepokopanih trupel. Nikoli ne bi matere in sorodniki in prijatelji obsojenih smeli biti prisiljeni v poniževanje pred oblastmi, da bi dosegli vrnitev izmaličenih posmrtnih ostankov svojih bližnjih. Tudi telo umrlega ohranja človekovo dostojanstvo in ne sme biti oskrunjeno, prikrito, uničeno, nevrnjeno ali ostati brez rednega pokopa. Ne le truplo poštenjaka, ampak celo truplo zločinca si zasluži spoštovanje.
O Jezus, ti si bil po krivici ujet, mučen, sojen, obsojen in umorjen, a tvoje telo je bilo vrnjeno in počaščeno; daj, da bo naš čas, ki je izgubil spoštovanje do živih, ohranil vsaj spoštovanje do mrtvih.
Molimo in recimo: Nauči nas sočutja.
Da bi čutili trpljenje zapornikov: |
Nauči nas sočutja. |
Da bi bili solidarni s političnimi zaporniki: |
Nauči nas sočutja. |
Da bi razumeli sorodnike talcev: |
Nauči nas sočutja. |
da bi objokovali mrtve pod ruševinami: |
Nauči nas sočutja. |
Da bi imeli spoštovanje do vseh umrlih: |
Nauči nas sočutja. |
XIV. postaja
Vse se je začelo v nekem vrtu, v Edenu, ki sta ga prastarša prejela v dar in varstvo in od koder sta bila izgnana, ker nista zaupala Bogu. Vse se znova pričenja v nekem vrtu, kjer je bil Jezus pokopan in kjer je vstal. To je kraj, kjer se stara ustvarjenina, krhka in umrljiva, preobrazi v novo ustvarjenino, ki je soudeležena pri življenju Boga. Ta kraj so vrata, skozi katera se je Jezus spustil v predpekel in vstopil v raj, nič več zemeljski in začasni, ampak nebeški in dokončni. To je kraj poslednjega dejanja sočutja in zadnjih solza, potočenih nad telesom mrtvega Jezusa. Je kraj prvega srečanja z njim kot Vstalim in odslej na veke živim, ki ga lahko prepoznamo samo, kadar nas pokliče po imenu in nam odpre oči, ki ga nikakor ne moremo zadržati. To je kraj, kjer Marija iz Magdale prejme naročilo, naj oznani, da je smrt premagana, ker je zdaj Jezus iz Nazareta vstal, ker je Gospod, je Živi, ki ne more več umreti.
Odtlej smo tudi mi – po zaslugi krsta – pokopani skupaj z Jezusom v tem istem vrtu z gotovim upanjem, da bo on, ki je obudil od mrtvih Kristusa, podaril življenje tudi našim umrljivim telesom, in to z močjo svojega Duha, ki prebiva v nas. Zahvaljujemo se ti, Gospod, ker si položil zanesljiv temelj za naše upanje v večno življenje.
Molimo in recimo: Pridi, Gospod Jezus.
Da boš še naprej hodil z nami po vrtu: |
Pridi, Gospod Jezus. |
Da boš obrisal solze z naših oči: |
Pridi, Gospod Jezus. |
Da nam boš dal gotovo upanje: |
Pridi, Gospod Jezus. |
Da boš odvalil kamen, ki pritiska na naše srce: |
Pridi, Gospod Jezus. |
Da nam boš dal pokukati v raj: |
Pridi, Gospod Jezus. |
SVETI OČE: Zaključni nagovor in blagoslov
Ob koncu tega križevega pota vzemimo za svojo molitev, s katero nas sveti Frančišek vabi, naj živimo svoje življenje kot pot napredujočega poglabljanja v odnos ljubezni, ki povezuje Očeta, Sina in Svetega Duha.
Vsemogočni, večni, pravični in usmiljeni Bog, daj nam ubogim, da bomo zaradi tebe delali, kar vemo, da hočeš, in vedno hoteli, kar je tebi všeč; da bomo notranje očiščeni, notranje razsvetljeni in vžgani z ognjem Svetega Duha mogli hoditi po stopinjah tvojega ljubljenega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, in bomo le po tvoji milosti mogli priti k tebi, Najvišji; ti, ki v popolni Trojici nedeljivo Eden živiš in kraljuješ v slavi, vsemogočni Bog, na vse veke vekov. Amen. (Pismo vsemu redu 50-52)
Zaključimo s starodavnim svetopisemskim blagoslovom (prim. 4 Mz 6,24-26), s katerim je sveti Frančišek navadno blagoslavljal brate in vse ljudi, tako da je to postal tudi »njegov« blagoslov (Blagoslov bratu Leonu).
Pesem
Himna (izbor 4 kitic iz nje) je delo Venancija Fortunata, škofa iz Poitiersa, za procesijo z relikvijo sv. Križa leta 570, s kraljico Radegundo. Prve tri besede in ritem je povzel Tomaž Akvinski v himni za praznik RTK: Jezik moj skrivnost opevaj.
Ilustracije so vzete iz 14 slik križevega pota, ki jih je ustvaril Venturino Venturi (1918–2002), toskanski kipar in slikar, rojen v Loro Ciuffenni (Arezzo).
Molitev in meditacije, obogatene z nekaterimi zapisi svetega Frančiška – ob osemstoletnici njegove smrti – bodo prebrali Orazio Coclite, Vittoria Belvedere, Giusy Buscemi (miss Italia 2012) in Barbara Capponi.
Tudi letos bo prisoten zbor iz Sikstinske kapele pod vodstvom monsignorja Marcosa Pavana.
