Prva postna meditacija p. Roberta Pasolinija: Spreobrnjenje. Hoditi za Gospodom Jezusom po poti ponižnosti.

P. Roberto Pasolini OFMCap

Spreobrnjenje 
Hoditi za Gospodom Jezusom po poti ponižnosti

Po duhovnih vajah, ki jih je vodil lik sv. Bernarda iz Clairvauxa, so se letošnja postna premišljevanja lahko navdihovala samo pri krščanski izkušnji Frančiška Asiškega. Oba svetnika nista daleč drug od drugega: Bernard umre leta 1153, Frančišek se rodi 1181, manj kot trideset let narazen. Kot bi pričevanje evangeljske hoje za Kristusom skozi stoletja prehajalo iz rok v roke, ne da bi kdaj ugasnilo.

Letos mineva osemsto let od Frančiškove smrti in sveti oče se je odločil, da obletnico obeleži z novim posebnim jubilejem, ko je povabil vso Cerkev, naj se ponovno pusti dotakniti Božji milosti preko pričevanja Asiškega ubožca. Frančišek ni samo svetnik, ki se ga je treba spominjati ali občudovati: je mož, prežet z ognjem evangelija in je sposoben v vsakem od nas ponovno zanetiti hrepenenje po novem življenju v Duhu.

Da bi ponovno prehodili njegovo duhovno pot, se prvo premišljevanje zadrži pri njegovem spreobrnjenju in se razvija v petih prehodih: sprememba okusa, ki jo milost izvrši v občutljivosti; sprememba, ki jo je povzročil greh in potreba po korenitem ozdravljenju; ponižnost kot pravo merilo človeške veličine; odločitev, da postanemo manjši kot prava oblika krstnega življenja; končno nenehna narava spreobrnjenja, ki se ne zgodi enkrat za vselej, ampak se stalno začenja.

1. Sprememba okusa 
Kaj mislimo, ko govorimo o spreobrnjenju? Vprašanje zasluži, da si ga zastavimo pošteno, ker je možnih odgovorov veliko in niso vsi enako zvesti evangeliju. Tradicionalna kateheza ga opisuje kot vrnitev k Bogu po oddaljitvi od greha. Moralna teologija poudarja njegovo razsežnost spremembe v vedenju. Asketsko izročilo vztraja pri nujnosti spokornih praks, ki disciplinirajo telo in voljo. Sveto pismo uporablja pojem, ki povzema in presega vse te perspektive: metánoia, sprememba uma, srca, globokega načina, na katerega dojemamo resničnost. Ne gre za preprost popravek smeri, ampak za preobrazbo gledanja. Ne le za revizijo vedenja, ampak za revolucijo občutljivosti.

Kdo ima prav? Do določene mere vsi. Vendar pa obstaja red, ki ga moramo spoštovati. Razumevanje, kjer se spreobrnjenje zares začne, kaj je njegov neposreden vir, ni teoretično vprašanje. To je najbolj konkreten problem, kar jih je. Če zgrešimo izhodišče, tvegamo, da bomo gradili na krhkih temeljih.

Vemo, da je evangeljsko spreobrnjenje predvsem Božja pobuda, pri kateri je človek poklican, da sodeluje z vso svojo svobodo. Ni ne čista pasivnost in ne čista osvojitev. Je odgovor, najprimernejši odgovor, ki ga nek človek lahko da milosti, ki ga prehiteva in ga kliče. Spreobrnjenje se zgodi v najbolj intimni točki naše narave, kjer v nas vtisnjena Božja podoba čaka na prebujenje. Kot bi nekaj, kar je dolgo ostalo molčeče, nenadoma spet začelo drhteti.

Tukaj se izkušnja Frančiška Asiškega izkaže dragocena. V svoji Oporoki, ki jo je narekoval nekaj mesecev pred smrtjo, piše takole: »Gospod je tako dal meni, bratu Frančišku, da sem začel delati pokoro. Ko sem namreč bil še v grehih, se mi je zdelo zelo zoprno videti gobavce. Gospod pa me je sam pripeljal mednje in bil sem usmiljen z njimi. In ko sem se oddaljil od njih, se mi je to, kar se mi je zdelo zoprno, spremenilo v sladkost za dušo in telo« (Oporoka, Fonti Francescane 110).

Ko se Frančišek spominja bistvenih stopenj svoje poti, najprej potrdi, da je bila pobuda v celoti Gospodova. Bog mu je dal, da je začel delati pokoro, da se je torej podal na pot spreobrnjenja. »Delati pokoro«, o čemer govori Frančišek, ne smemo razumeti kot neko asketsko vajo, s katero bi zaslužil milost novega odnosa z Bogom. Prej namiguje na popolno spremembo občutljivosti, na nov način gledanja nase, na druge in na stvarnost v luči evangelija.

Ta sprememba se začne na zelo konkreten način, ko začne biti usmiljen z drugimi. To je središče njegove pripovedi. V tem srečanju z gobavci mladi Frančišek doživi dokončno preobrat okusa: nepričakovano sladkost odkrije ravno tam, kjer je ni iskal in kjer niti ni pričakoval, da jo bo našel.

V trenutku, ko se je Frančišek prvič zastonjsko podaril najrevnejšim v družbi in je prvič pozabil sam nase, je našel odgovor na tisto nelagodje, ki je bilo v njegovem srcu, tista grenkoba življenja, ki je bilo polno mnogih stvari, a še vedno prazno svoje bistvene vrednosti. To srečanje je v njem povzročilo notranji potres, saj kar se mu je prej zdelo grenko, je postalo sladko.

To je jedro spreobrnjenja: ne predvsem dejanje volje, temveč notranja preobrazba, skrivnostna sprememba občutljivosti. Ta sprememba ne odpravi naše udeležbe, ampak jo naredi bolj resnično, bolj svobodno, bolj veselo. Napor ne izgine, ampak se spremeni v znamenje. Spreobrnjenje ni več poskus popravljanja življenja z lastnimi močmi, ampak odgovor na milost, ki je na novo določila merila našega načina zaznavanja, presoje in hrepenenja.

Pomislimo raje, kaj se zgodi, če tega prehoda ni. Če bi bili vsak dan prisiljeni jesti jedi, katerih okusa nismo nikoli cenili, bi to lahko storili samo iz discipline za nekaj časa, vendar brez veselja in z vedno večjim naporom. Če bi nekdo gojil neko strast, ne da bi kdaj okusil notranji užitek in odmev, bi jo kmalu začel doživljati kot breme. Če bi se znašli v položaju, da z nekom gradimo življenje, ne da bi kdaj doživeli resnično ljubezen, bi bil ta odnos v nevarnosti, da postane oblika prisile. In če bi nek redovnik oblekel habit, če bi opravljal dejanja in izgovarjal besede v imenu nekega Boga, ki bi ga poznal samo po pripovedovanju, ne da bi imel resnično osebno izkušnjo z njim, bi na koncu doživljal globoko notranje nelagodje, ki bi lahko vplivalo tudi na ljudi, ki bi mu bili zaupani.

 To so težke razmere, ki jih je težko prenašati dlje časa. Nekaj podobnega se zgodi, kadar je spreobrnjenje slabo zasnovano: ko zahtevamo od sebe - ali celo od drugih - da se oprimemo neke morale, ne da bi prej okusili sladkost novega življenja v Kristusu.

»Delati pokoro«, o čemer govori Frančišek, ni program prostovoljne strogosti, ampak začetek boja za obrambo in zaščito zaklada novega okusa stvari, ki smo ga končno pridobili. Pomeni zvesto negovati seme novega življenja, ki ga je Bog uspel položiti v zemljo našega srca.

Se nadaljuje...