Kard. Parolin o Bližnjem vzhodu: Preventivne vojne tvegajo, da bo ves svet v plamenih

Andrea Tornielli, odgovorni urednik Dikasterija za komunikacijo

»Zmanjševanje veljavnosti mednarodnega prava je zares zaskrbljujoče: pravičnost je nadomestila sila,« je dejal kardinal Pietro Parolin za vatikanske medije. Spregovoril je o trenutni vojni na Bližnjem vzhodu in zatrdil, da se »nevarno pojavlja multipolarizem, za katerega je značilen primat moči in avtoreferencialnosti«.

Eminenca, kako doživljate te dramatične ure?

Z veliko žalostjo, saj so ljudje na Bližnjem vzhodu, vključno z že sicer krhkimi krščanskimi skupnostmi, znova padli v grozo vojne, ki brutalno terja človeška življenja, povzroča uničenje in vleče celotne narode v spiralo nasilja z negotovimi izidi. Prejšnjo nedeljo je papež pri molitvi Angelus govoril o »tragediji ogromnih razsežnosti« in nevarnosti »nepopravljivega brezna«. To so več kot zgovorne besede za opis trenutka, ki ga živimo.

Kaj menite o napadu ZDA in Izraela na Iran?

Verjamem, da je treba mir in varnost gojiti in si prizadevati z možnostmi, ki jih ponuja diplomacija, zlasti tista, ki se izvaja v multilateralnih organih, kjer imajo države možnost reševati konflikte na nekrvav in bolj pravičen način. Po drugi svetovni vojni, ki je povzročila približno 60 milijonov smrtnih žrtev, so ustanovni očetje z ustanovitvijo Organizacije združenih narodov želeli ljudem prihraniti grozote, ki so jih sami doživeli. Zato so v Ustanovni listini OZN želeli zagotoviti natančne smernice za obvladovanje konfliktov. Danes se zdi, da so bila ta prizadevanja zaman. Ne samo to, ampak – kot je papež na začetku leta spomnil diplomatski zbor – »diplomacijo, ki spodbuja dialog in išče soglasje med vsemi, nadomešča diplomacija sile, posameznikov ali skupin zaveznikov«, v prepričanju, da je mir mogoče doseči z orožjem.

Ko govorimo o vzrokih vojne, je zapleteno ugotoviti, kdo ima prav in kdo se moti. Gotovo pa je, da bo vedno povzročila žrtve in uničenje ter imela strašne posledice za civiliste. Zato Sveti sedež raje poudarja potrebo po uporabi vseh orodij, ki jih za reševanje sporov med državami ponuja diplomacija. Zgodovina nas je že naučila, da lahko le politika, s prizadevanjem za pogajanja in pozornostjo do vzpostavljanja ravnotežja interesov, poveča zaupanje med ljudstvi, spodbuja razvoj in ohranja mir.

Utemeljitev napada je bila, da se prepreči razvoj novih raket – skratka, »preventivna vojna« ...

Kot poudarja Ustanovna listina ZN, je treba uporabo sile obravnavati le kot skrajni in zelo težak ukrep, potem ko so izčrpani vsi instrumenti političnega in diplomatskega dialoga, po skrbni oceni meja nujnosti in sorazmernosti, ki temelji na strogih ocenah in utemeljenih razlogih, ter vedno v okviru večstranskega upravljanja. Če bi državam priznali pravico do »preventivne vojne« po lastnih merilih in brez nadnacionalnega pravnega okvira, bi ves svet tvegal, da se znajde v vojni. To zmanjševanje veljavnosti mednarodnega prava je zares zaskrbljujoče: pravičnost je nadomestila sila, moč prava je nadomestilo pravo moči, s prepričanjem, da je mir mogoče doseči šele po uničenju sovražnika.

Kakšno težo imajo množične ulične demonstracije v Iranu, ki so bile krvavo zatrte? Ali jih je mogoče pozabiti?

Zagotovo ne; tudi to je razlog za veliko zaskrbljenost. Želje ljudstva je treba upoštevati in jih zajamčiti v pravnem okviru družbe, ki vsakomur zagotavlja svobodno in javno izražanje svojih idej, kar velja tudi za iransko ljudstvo. Hkrati bi se lahko vprašali, ali res kdo verjame, da je rešitev mogoče doseči z izstreljevanjem raket in bomb.

Zakaj mednarodno pravo in diplomacija danes izgubljata svojo veljavo?

Zmanjšuje se zavedanje, da skupno dobro dejansko koristi vsem – torej, da je dobro drugih dobro tudi zame – in da se pravičnost, blaginja in varnost dosegajo v obsegu, v katerem imajo korist vsi. To načelo je temelj multilateralnega sistema ali drznega načrta, kot je načrt Evropske unije. To zavedanje je zbledelo in spodbudilo naraščajočo lakoto po lastnem interesu.

To ima še eno posledico: sistem multilateralne diplomacije v odnosih med državami doživlja globoko krizo, med drugim zaradi nezaupanja držav do pravnih omejitev, ki omejujejo njihovo delovanje. Ta odnos predstavlja drugo plat volje do moči: željo po svobodnem delovanju, po vsiljevanju lastnega reda drugim, s tem pa zaobide dramatično, a plemenito politično delo, ki ga sestavljajo razprave, pogajanja, ugodnosti in koncesije. Nevarno se uveljavlja multipolarizem, za katerega je značilna prevlada moči in avtoreferencialnosti. Žal so pod vprašaj postavljena načela, kot so samoodločba ljudstev, teritorialna suverenost in pravila, ki urejajo samo vojno (ius in bello). Celoten aparat, ki ga je zgradilo mednarodno pravo na področjih, kot so razorožitev, razvojno sodelovanje, spoštovanje temeljnih pravic, intelektualna lastnina ter trgovina in tranzit, je pod vprašajem in se ga postopoma postavlja na stran. Predvsem pa se zdi, da je prišlo do izgube zavedanja o tem, kar je Immanuel Kant zapisal leta 1795: »Kršitev zakona, ki se zgodi na enem delu Zemlje, se čuti povsod.« Z določenega vidika pa je še bolj problematično sklicevanje na mednarodno pravo zaradi lastne koristi.

Na kaj s tem mislite?

Govorim o dejstvu, da obstajajo primeri, ko je mednarodna skupnost ogorčena in ukrepa, in primeri, ko tega ne stori ali pa ukrepa toliko manj, kar daje vtis, da obstajajo kršitve zakona, ki jih je treba sankcionirati, in kršitve, ki jih je treba tolerirati, civilne žrtve, ki jih je treba obžalovati, in druge, ki jih je treba obravnavati kot »kolateralno škodo«. Ni smrtnih žrtev prvega in drugega razreda, niti ni ljudi, ki bi imeli večjo pravico do življenja kot drugi samo zato, ker so se rodili na eni celini in ne na drugi ali v določeni državi. Rad bi poudaril pomen mednarodnega humanitarnega prava, katerega spoštovanje ne more biti odvisno od okoliščin ali vojaških in strateških interesov. Sveti sedež odločno poudarja svoje obsojanje vsakršne oblike vpletanja civilistov in civilnih objektov, kot so stanovanja, šole, bolnišnice in bogoslužni prostori, v vojaške operacije ter poziva k stalnemu varovanju načela nedotakljivosti človekovega dostojanstva in svetosti življenja.

Kako vidite potek te nove krize v bližnji prihodnosti?

Upam in molim, da se bo poziv k odgovornosti, ki ga je papež Leon XIV. izrekel prejšnjo nedeljo, upošteval in da bo dosegel tiste, ki sprejemajo odločitve. Upam, da se bo oborožen spopad kmalu končal in se bomo vrnili k pogajanjem. Pomena pogajanj ne smemo spodkopati: bistveno je, da jim omogočimo potreben čas, da dosežejo konkretne rezultate, pri čemer moramo delati s potrpežljivostjo in odločnostjo. Poleg tega moramo priznati, da se je mednarodni red globoko spremenil od tistega, ki je bil zasnovan pred osemdesetimi leti z ustanovitvijo OZN. Brez nostalgije po preteklosti se je treba upreti vsakršni delegitimizaciji mednarodnih institucij in spodbujati utrjevanje nadnacionalnih norm, ki državam pomagajo mirno reševati spore z diplomacijo in politiko.

Kakšno upanje ostaja ob vsem tem?

Kristjani upajo, ker zaupajo v Boga, ki je postal človek, ki je v Getsemaniju Petru ukazal, naj pospravi meč, in ki je na križu iz prve roke izkusil grozo slepega in nesmiselnega nasilja. Upajo tudi zato, ker se kljub vojnam, uničenju, negotovosti in razširjenemu občutku obupa iz mnogih delov sveta še naprej slišijo glasovi, ki pozivajo k miru in pravičnosti. Naši ljudje prosijo za mir! Ta poziv bi moral pretresti vlade in vse, ki delujejo v mednarodnih odnosih, ter jih spodbuditi, da podvojijo svoja prizadevanja za mir.