Druga postna meditacija p. Roberta Pasolinija: Bratstvo. Milost in odgovornost bratskega občestva

P. Roberto Pasolini OFMCap

Bratstvo 
Milost in odgovornost bratskega občestva

V prvem postnem premišljevanju smo v stopili v srce Frančiškovega spreobrnjenja. Videli smo, kako je milost v njem izvršila resnično spremembo okusa, spremembo občutljivosti, kar je preoblikovalo način, kako je Asiški ubožec gledal na samega sebe, na druge in na stvarnost. Srečanje z gobavci, postopno oddaljevanje od svetnih želja in odločitev za ponižnost kot za konkretno obliko krstnega življenja so nam pokazali, da se spreobrnjenje ne rodi predvsem iz nekega napora volje, ampak iz odgovora Bogu, ki nas s svojo milostjo prehiteva in kliče. Gre za pot, ki je ne opravimo enkrat za vselej, ampak ki se nenehno znova začenja.

Za Frančiška pa to spreobrnjenje ni bilo osamljena izkušnja. V določenem trenutku mu je Gospod dal brate. In prav ta dar, ki je bil nepričakovan in zastonjski, hkrati pa globoko zahteven, bo v središču današnjega premišljevanja. Bratstvo ni dodatek duhovnemu življenju in ne samo ugodno okolje, v katerem lažje rastemo v milosti. To je kraj, na katerem se resnično zgodi spreobrnjenje: je najresnejši preizkusni kamen in istočasno najbolj zgovorno znamenje tega, kar evangelij lahko izvrši v našem življenju.

Pot, ki jo bomo skušali prehoditi, se deli v pet stopenj. Najprej izvor frančiškanskega bratstva kot prejetega daru. Nato realizem Svetega pisma do zanikanega bratstva s pripovedjo o Kajnu in Abelu. Nato zahteva ljubezni, ki gre preko preproste prisrčnosti. Potem kristološki temelj, brez katerega se nobena bratska vez ne more zares obdržati. In končno eshatološko obzorje, na katerem živeto bratstvo na nek način že postane predokus večnega življenja.

1. Dar bratov 
V začetku svojega spreobrnjenja je Frančišek živel sam. Potem mu je Gospod dal brate in zanj je bilo to veliko presenečenje. V Oporoki se tega spominja takole: »Ko mi je Gospod dal brate, mi ni nihče pokazal, kaj moram storiti. Toda sam Najvišji mi je razodel, da moram živeti po vzoru svetega evangelija« (Oporoka 14, FF 116).

Frančišek ni razmišljal o ustanovitvi neke redovne skupine. Prihod tovarišev Bernarda in Petra ga je prisilil, da je ponovno prisluhnil Bogu in se ponovno vprašal, kakšna je njegova volja. Vsi trije so vstopili v neko cerkev, odprli sveta besedila in v njih iskali svojo pot. Razumeli so, da morajo živeti po evangeliju: delati s svojimi rokami, v občestvu s Cerkvijo, oznanjati pokoro in izmenjavati trenutke duhovnega odmika in življenja med ljudmi.

Tako se je rodilo bratstvo. V njem so lahko bili plemiči in ljudje iz ljudstva, bogati in ubogi, kleriki in laiki. Frančišek je hotel, da med brati ne bi bilo odnosov moči in vzvišenosti, kot se je dogajalo v družbi tistega časa. Vsi naj bi nosili isto ime: manjši bratje. Oblika prvega frančiškanskega bratstva je skušala biti zvesta Jezusovemu nauku: »Eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›naš oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih« (Mt 23,8-9).

Ob branju Frančiškovih spisov takoj začutimo njegovo željo po živem, intenzivnem bratstvu, ki bi bilo polno človeške topline. Ni torej presenetljivo, da se v Vodilih pojavljajo zelo jasna in konkretna pojasnila: »Noben brat naj ne bo oblasten ali gospodovalen, zlasti ne medsebojno. Kdor koli med njimi hoče biti velik, naj postane njihov strežnik in služabnik in kdor je med njimi največji, naj bo kakor najmanjši. Nobeden izmed bratov naj ne stori ali reče česa slabega drugemu; nasprotno, v duhu ljubezni naj radovoljno služijo drug drugemu in se drug drugemu pokoravajo« (Nepotrjeno vodilo V, 9-13, FF 19-20).

In še: »Kjer koli bratje so in pridejo skupaj, naj bodo domači med seboj. Brez strahu naj drug drugemu razodevajo svoje potrebe; zakaj če mati hrani in ljubi svojega telesnega sina, koliko bolj mora vsakdo ljubiti in hraniti svojega duhovnega brata« (Potrjeno vodilo VI, 7-8, FF 91-92).

V teh besedah zaznamo istega duha, ki je spodbujal prve krščanske skupnosti: »Množica teh, ki so sprejeli vero, je bila enega srca in ene duše. Nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, temveč jim je bilo vse skupno« (Apd 4,32).

Pa vendar bratstvo za Frančiška in njegove tovariše nikakor ni bila lahka izkušnja. V nekaterih odlomkih Nepotrjenega vodila lahko zaslutimo zelo konkretne napetosti in težave. Zdi se, da se Frančiškove besede rojevajo ravno iz doživetih razmer: »Vsi bratje naj skrbno pazijo, da ne bodo o nikomer govorili slabo in da se ne bodo pričkali z besedami […] Naj se ne prepirajo med seboj […] Naj se ne srdijo […] Nikar naj ne sodijo in obsojajo« (Nepotrjeno vodilo XI, 1-13, FF 36-37).

Iz teh besed razumemo, zakaj je bil Frančišek prepričan, da mora biti evangelij edino merilo življenja bratov. Bratstvo očitno ni bilo in ni kraj, na katerega se lahko zatečemo, da bi živeli v miru, kot da bi bilo dovolj že biti skupaj, da najdemo mir. Prej je to prostor, v katerem je vsak popeljan nazaj v globine svojega srca, z vsemi njegovimi sencami in odpori.

Bratje so Gospodov dar. Prav zaradi tega niso namenjeni zgolj temu, da nam pomagajo in nas podpirajo na poti: zaupani so nam, da bi se naše življenje lahko spremenilo. Po njih je naše srce poklicano, da se spreobrne, da gre - kot pravi Sveto pismo - od kamnitega srca k mesenemu srcu. Bratje nam namreč niso dani, da bi potrjevali to, kar že smo, ampak da bi nas preobrazili. V svoji raznolikosti, v njihovih omejitvah in včasih tudi v njihovih naporih postanejo konkreten prostor, v katerem Bog deluje na našo človeškost, raztaplja našo okostenelost in nas uči živeti z bolj resničnim srcem, ki je bolj sposobno ljubezni.

Celo grška beseda, ki označuje pojem brata, nakazuje na to skrivnost. Adelphós dobesedno pomeni »tisti, ki prihaja iz iste maternice«. Evangelij, ta skupna maternica ne sovpada zgolj z našo človeškostjo, svoje korenine potaplja v Boga, tistega Boga, ki ga nihče ni nikoli videl in ki ga nam je Sin razodel (prim. Jn 1,18). Prav to dela bratstvo tako dragoceno in zahtevno: drugi ni kot jaz in mi ne pripada, ampak prihaja od Boga.

2. Bratje postanemo 
Sveto pismo z velikim realizmom pripoveduje, da prepoznati drugega kot brata nikakor ni preprosto. Če se vračamo h koreninam nasilja, ki prepleta človeško zgodovino, pripoved Prve Mojzesove knjige 4 skozi boleč odnos med Kajnom in Abelom prizna, da je bratstvo naprej predvsem zanikano. Kot da bi ta pripoved odgovarjala na vprašanje preroka Malahija: »Ali nimamo vsi enega Očeta? Ali nas ni vseh ustvaril en Bog? Zakaj se torej drug drugemu izneverjamo in se onečašča zaveza naših očetov?« (Mal 2,10). Jedro tega tako trdega in tako resničnega besedila ni toliko umor, kot neuspelo bratstvo.

Vse bistvo te izvorne rane je v problemu pogleda. Pripoved Prve Mojzesove knjige pravi preprosto, da Bog z naklonjenostjo gleda na Abelovo daritev, ne pa na Kajnovo. Besedilo je zelo trezno in ne pojasnjuje razloga; zato so se skozi stoletja množili poskusi interpretacije. Eden najbolj verjetnih izhaja ravno iz podrobnosti v pripovedi:  Abel daruje prvorojence svoje črede, medtem ko Kajn prinese samo nekaj sadov zemlje. Zdi se, da Abel v dar vključi tudi sebe, saj daruje to, kar je najbolj njegovo in najbolj dragoceno; za Kajna pa se zdi, da se omeji na to, da zgolj nekaj da. Razlike torej ne prestavlja toliko kakovost daritve, pač pa dejstvo, da tisto, kar se daruje, v resnici predstavlja lastno življenje. Zato Bog ne sprejme Kajnovega daru: ne zato, da bi ga obsodil, ampak da bi ga izzval. Sprejetje tega dejanja bi pomenilo pustiti ga v prepričanju, da v resnici nima nič dobrega, kar bi daroval. Zdi pa se, da mu Bog hoče pomagati, da bi verjel, da tudi njegovo življenje lahko postane dar.

Kajn pa Božjega dejanja ne razlaga tako. Ne odgovori na njegovo besedo in ne govori z Abelom. Pripoved postane vedno bolj jedrnata, vse do tragičnega dejanja: Kajn se znese nad svojim bratom in ga ubije. To ni samo nasilno dejanje, ampak je znamenje odnosa, ki je postal neznosen. Po zločinu ga prevzame občutek krivde. Bog tedaj na presenetljiv način ponovno poseže: ne izbriše Kajna, ampak ga zaščiti tako, da položi nanj znamenje, da bi ga nihče ne ubil. Tudi po storjenem zlu ga Bog ne zapusti.

Ta pripoved nas postavi pred vprašanje, ki se mu ne moremo izogniti: kdo je Kajn v nas? Najbolj naravna skušnjava je, da se poistovetimo z Abelom: z nedolžno žrtvijo, nerazumljenim pravičnim, s tistim, ki da vse in v zameno ne prejme ničesar. Gre za pomirjajoče, celo spodbudno stališče. Vendar nas Sveto pismo ne pusti v tem udobju. Od nas zahteva bolj pošten in težji korak: da prepoznamo, da Kajnova zgodba zadeva nas osebno.

V vsakem od nas je ista možnost, da postanemo togi, se zapremo vase, pustimo, da zamera postane oddaljenost in da se oddaljenost spremeni v obliko nasilja. Ne nujno fizičnega, pač pa stvarnega: trdovratna tišina, beseda, ki rani, kot zid zgrajena brezbrižnost. Pogosto tudi mi izgovarjamo besedo »brat« in govorimo o »bratstvu« bolj z ustnicami kot s srcem. Uporabljamo jih v govorih, v besedilih, v pripovedih o sebi, kako težko pa jih uresničimo v svojih dnevnih odločitvah.

Kajnov odziv izhaja iz nečesa zelo preprostega: iz navzočnosti drugega. Abel ne stori nič zoper njega. Živi, daruje Bogu to, kar ima in je deležen naklonjenosti. A prav to je dovolj, da vznemiri Kajna, ker ga drugi spominja na resnico, ki jo težko sprejme: da nismo sami in da nismo vse. Ko se nam ne uspe sprijazniti s to resničnostjo, lahko navzočnost drugega postane neznosna.

Dar bratstva začne postajati resničen, ko nehamo kazati s prstom na drugega in začnemo priznavati, da smo morda predvsem mi sami odgovorni za zlo. Ta odločilen korak v procesu spreobrnjenja na poseben način velja za nas, kristjane. Svetu bi se radi predstavili kot tisti, ki so problem bratstva že rešili: kot dobri, ki pomagajo drugim, kot priče ljubezni, ki vedno deluje. Na srečo pa zadeve niso točno take.

Evangelij odpre drugačen, veliko bolj osvobajajoč pogled. Ljudje, ki jim zares uspe delati dobro, niso »dobri«, ampak tisti, ki so imeli pogum priznati svojo senco. Ne tisti, ki so si oblikovali dobro podobo, ampak tisti, ki so videli lastno možno nasilnost in jo izročili Bogu ter odkrili, da je njegov obraz počasen za jezo in velik v usmiljenju. Pristno bratstvo se ne rojeva iz tistega, ki ni nikoli nikogar ranil, ampak iz tistega, ki je priznal, da je tega lahko sposoben in se odloči, da tega ne bo več storil. Tega nas uči izkustvo usmiljenja: kdor ve, da mu je bilo odpuščeno, se nauči ne vračati zla.

3. Bolj ljubiti
Priznanje, da v nas prebiva tudi možnost Kajna, ni konec poti, ampak začetek. Takoj se pojavi zelo konkretno vprašanje: kako se v vsakdanjem življenju kaže to pomanjkanje bratstva? Ne vedno - celo skoraj nikoli - v skrajnih oblikah fizičnega nasilja. Pogosteje privzame bolj prefinjene, a nič manj boleče oblike. Druge lahko odrinemo na rob, se ne menimo za to, kar govorijo, jemljemo pomen njihovim dejanjem. Včasih skušamo celo skrčiti njihov prostor poleg nas, kot bi bila njihova prisotnost problem, ki ga moramo nadzorovati.

Frančiškansko izročilo ohranja pismo, ki ga je Frančišek pisal svojemu ministru med letoma 1221 in 1223, ko je red hitro rasel in so se začele pojavljati neizogibne napetosti bratskega življenja. Prejemnik je utrujen in malodušen brat minister: nekateri bratje se slabo obnašajo in čuti, da mu to preprečuje, da bi dobro živel svoj odnos z Bogom. Zato misli, da bi bila rešitev morda v tem, da bi odšel, da bi se morda umaknil v samotišče, da bi našel malo miru.

Frančišek mu odgovori na presenetljiv način. Ne reče mu, naj opomni brate in tudi ne, naj odide. Mu pa predlaga, naj ta napor gleda kot kraj, kjer mora resnično hoditi za Kristusom. Zato ga spodbuja, naj tudi ovire in žalitve obravnava kot milostne priložnosti: »Rečem ti, kolikor morem, glede tvoje duše, da moraš imeti za milost vse tisto, kar te ovira pri ljubezni do Gospoda Boga in kdorkoli bi ti postavljal ovire, najsi bodo to bratje ali drugi, četudi bi te pretepali. Tako želi in nič drugega. Ljubi tiste, ki tako ravnajo s teboj; in ne želi nič drugega od njih, razen tega, kar ti je Gospod dal. Ljubi jih v tem in jih ne sili, naj bodo boljši  kristjani. Vse to naj ti več velja, kakor puščavništvo« (Pismo ministru, FF 234).

Pod tem vidikom bratstvo ni problem, ki ga je treba prenašati, ampak kraj, kjer se potrjuje resnica našega duhovnega življenja. Frančišek gre celo tako daleč, da pravi, da je odločilno znamenje evangelija usmiljenje do brata, ki greši: »Po tem hočem spoznati, ali ljubiš Gospoda in mene, njegovega in tvojega služabnika, če boš delal tole: da bi ne bilo nikoli nobenega brata na svetu, ki bi se pregrešil, kolikor bi se največ pregrešiti mogel, pa bi potem, ko bi se ozrl v tvoje oči in iskal v njih usmiljenje, odšel, ne da bi se ga ti usmilil; in tudi če ne bi iskal usmiljenja, ga ti vprašaj, če želi usmiljenje. In če bi pozneje tisočkrat grešil pred tvojimi očmi, ga ljubi bolj kot mene […] in vedno imej do takih bratov usmiljenje« (FF 235).

Kar je minister doživljal kot oviro, ta postane v Frančiškovih očeh najbolj resničen kraj srečanja z Bogom. Bratski odnosi, zaznamovani s težavami, niso nezgode na poti, ampak konkretna pot, po kateri se učimo logike evangelija.

Zelo podobno dinamiko najdemo tudi v kratkem Pismu apostola Pavla Filemonu. Apostol piše kristjanu Filemonu v zvezi z njegovim sužnjem Onezimom. Onezim je po sporu z gospodarjem pobegnil in našel zatočišče pri Pavlu, ki je bil v tistem trenutku v ječi. Pavel ga sprejme, mu oznani evangelij in ga vodi k veri. Potem sprejme pogumno odločitev: namesto da bi ga zadržal zase, ga pošlje njegovemu gospodarju. A to stori tako, da vrnitev pospremi s prošnjo, ki spremeni vse. Piše namreč, da mora Onezima sprejeti »ne več kot sužnja, ampak več kot sužnja, kot brata, nadvse ljubega najprej meni« (Flm 1,16).

V tem zelo kratkem novozaveznem besedilu napravi globok vtis predvsem način, kako Pavel predstavi svojo prošnjo. Ima avtoriteto, da bi jo lahko uveljavil, vendar se odloči, da tega ne bo storil. Raje se sklicuje na Filemonovo svobodo in ga prosi, »v imenu ljubezni«, naj sam naredi pravi korak. Pavel se ne spušča v teoretično razpravo o suženjstvu. Stori nekaj bolj radikalnega: v ta odnos uvede novo logiko. V luči evangelija se lahko tudi odnos, ki je zaznamovan z močjo, spremeni v bratski odnos.

Zato je kratko Pismo Filemonu v krščanskem izročilu postalo zelo konkreten zgled, kako se odnosi lahko obnovijo, ko stavimo na največjo ljubezen. V primerih, ko se odnosi pokvarijo in je skupnost ranjena, evangelij ne svetuje, naj branimo svoje pravice, ampak naj iščemo najboljše in vedno možno dobro: tisto, ki omogoči, da v drugem ne prepoznamo več nasprotnika ali dolžnika, ampak brata, ki ga Gospod ljubi.

4. Iz smrti v življenje 
Toda ali je res mogoče, da se v izkustvu bratske ljubezni prisilimo k temu »več«? Ali je v našem dosegu evangeljska zahteva, za katero se včasih zdi, da je daleč od resničnega življenja? Mi, kristjani – in mi, redovniki še posebej – pogosto živimo v okoljih, kjer se vse zdi urejeno in prisrčno: ni kričanja, ni prepirov, prijazno se pozdravljamo, vzdržujemo formalno pravilne odnose. In vendar vemo, da se s to zunanjo mirnostjo ne ujemajo nujno resnični in globoki odnosi. Vsem nam se namreč skozi leta v srcu nakopiči breme slabo izrečenih besed, prenagljenih sodb, slabih pogledov, ranjenih ali preprosto zapuščenih odnosov, da sčasoma zbledijo.

Zakaj se torej moramo vrniti na to krhko področje in poskusiti začeti znova? Frančiškov odgovor je odločno preprost: ker naši odnosi temeljijo na vezi ljubezni. Ne na simpatiji ali naklonjenosti, ampak na dejstvu, da nas je Bog izvolil in nas poklical, da skupaj živimo v Cerkvi kot bratje in sestre.

Ko Frančišek vztraja, da bi se morali »duhovni« bratje imeti bolj radi kot tisti po krvi, ne poduhovlja resničnosti in se ne sklicuje na lepa čustva. Pravi, da je med brati v veri treba imeti pogum, da gremo onkraj površinskosti v odnosih: treba se je spoprijeti s spori, sprejeti razlike in ne pobegniti, ko se odnosi zapletejo. To postane mogoče le tako, da se spomnimo, od kod izhaja naša vez in kdo ima moč, da jo lahko zagotovi.

To je nekaj, kar Jezus sam pokaže v prizoru, o katerem pripoveduje Markov evangelij. Nekega dne pridejo njegova mati in njegovi bratje in ga zunaj iščejo. Nekdo mu o tem poroča, medtem ko sam sedi sredi množice. Jezus tedaj pogleda ljudi, ki so okoli njega, in vpraša: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« Nato se ozre na tiste, ki sedijo v krogu okoli njega in pravi: »Glejte, to so moja mati in moji bratje! Kdor namreč izpolnjuje Božjo voljo, ta je moj brat in sestra in mati« (Mr 3,33-35).

Ne gre za zavračanje naravne družine in ne za gesto čustvene oddaljenosti. Jezus razodeva nekaj globljega: obstaja vez, ki je močnejša od krvi, trdnejša od sorodstva, pristnejša od naših simpatij. To je vez, ki se rojeva iz skupnega izpolnjevanja Očetove volje. Ni odvisna od tega, kar nam je bilo usojeno – rojstvo, izvor, značaj – ampak od skupne odločitve: živeti v poslušanju Božje Besede. V tem smislu Jezus ne odpravi družine: postavi jo na nov temelj, ki je odnos z njim in poslušanje njegove besede.

To ima za življenje Cerkve zelo konkretne posledice. Neka krščanska skupnost – redovniško bratstvo, župnija, duhovniški zbor – ni predvsem človeška skupnost, ki se je zbrala po naklonjenosti ali zaradi skupnih idealov. To je zbor, ki ga je sklical Božji glas, ki nas prehiteva in omogoča naše biti skupaj. Zato bratstvo ni nekaj, kar gradimo sami: to je dar, ki ga prejemamo od zgoraj.

Toda prav zaradi tega ga je treba gojiti in varovati z nenehnim vračanjem k izviru Duha in živega odnosa s Kristusom. Ko se ta izvir skali – ko molitev postane rutina, ko se nas Beseda ne dotakne več, ko obhajamo zakramente, ne da bi pri tem sodelovalo srce – se začnejo tudi bratski odnosi počasi prazniti. Ostanejo oblike: pozdrav, nasmeh, olikanost. Vsebina pa oslabi ali se izgubi. Tega življenja ni mogoče obnoviti z odnosnimi tehnikami ali s preprostim naporom dobre volje. Ponovno ga odkrijemo samo tako, da se vrnemo in pustimo, da nas doseže Kristusov pogled.

Apostol Janez to pove z razorožujočo preprostostjo: »Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker ljubimo brate« (1 Jn 3,14). Trditev je močna. Janez ne pravi, da ljubimo brate, ker smo prešli iz smrti v življenje, kot da bi novo življenje samodejno rojevalo takšno ljubezen. Trdi skoraj nasprotno: ravno v ljubezni do svojih bratov lahko preverimo, da Kristusova velika noč resnično deluje v nas.

Živeto bratstvo tako postane kraj, kjer krst pokaže, če v resnici rodi sadove. Tam novo življenje, prejeto v Duhu, neha biti oddaljena obljuba in postane konkretna resničnost: skupna zgodovina, popravljeni odnosi, obnovljena potrpežljivost.

Merilo je preprosto in ne dopušča izgovorov: velika noč je začela delovati v nas v trenutku, ko odkrijemo, da lahko sprejemamo druge tudi takrat, kadar nas prizadenejo, kadar nas razočarajo, kadar se obnašajo kot nasprotniki. Ne zato, ker smo postali močnejši ali bolj krepostni, ampak ker je v nas nekaj že umrlo in je nekaj novega začelo živeti.

5. Večno življenje
Velika noč je merilo za preverjanje naših bratskih odnosov: iz načina, kako ravnamo z brati, se vidi, če smo v resnici prešli iz smrti v življenje. Pogosto si vstajenje našega življenja v Kristusu predstavljamo kot dogodek, ki zadeva samo prihodnost. V resnici se začenja že zdaj in se oblikuje v načinu, kako živimo odnose in se učimo ljubiti.

Nek odlomek Frančiškovega Nepotrjenega vodila zelo dobro osvetljuje to točko. Mi težimo za tem, da brata, ki nas je prizadel ali spravil v krizo, vidimo kot oviro, kot nekoga, ki je predaleč od našega načina mišljenja, pa vse do tega, da ga dojemamo kot sovražnika. Frančišek pa obrne pogled: ravno ta človek lahko postane mesto, po katerem nas Bog odpira za večno življenje: »Imejmo v mislih, bratje, kaj pravi Gospod: 'Ljubite svoje sovražnike in dobro delajte njim, ki vas sovražijo. Saj je tudi naš Gospod Jezus Kristus, po čigar stopinjah moramo hoditi, svojega izdajalca imenoval prijatelja in se svojim krvnikom prostovoljno izročil. Naši prijatelji so torej vsi tisti, ki nam po krivici prizadevajo nadloge in stiske, sramotenja in krivice, bolečine in muke, mučeništvo in smrt. Močno jih moramo ljubiti, saj nam z vsem, kar nam storijo, pripravljajo večno življenje'« (FNpVod, XXII).

Ta Frančiškov uvod je presenetljiv, saj preobrne naš spontan način razmišljanja. Mi si prestavljamo, da je pot k Bogu odvisna predvsem od dobrega, ki ga uspemo narediti drugim. Frančišek pa nas povabi, naj na stvari gledamo drugače: včasih se naše spreobrnjenje rodi ravno iz tega, kar nam storijo drugi, tudi kadar nas prizadenejo ali nas postavijo na preizkušnjo. To je beseda, ki jo težko sprejmemo, vendar je zelo realistična. Bratskega življenja ne sestavljajo samo dobra dejanja in lahki trenutki. Sestavljeno je tudi iz nerazumevanja, ran, naporov. Najboljše priložnosti za dostop do večnega življenja najdemo ravno takrat, ko smo ranjeni. V teh trenutkih se lahko odpovemo nasilju in se namesto tega odločimo za pot odpuščanja, ko dovolimo Božji ljubezni, da se razodene in izpolni v nas.

To močno razširi naš pogled. V vsakdanjem življenju so napori bratstva lahko obremenjujoči. Razdalje med nami, besede, ki ranijo, nerazumevanja, ki ostajajo, lahko postanejo boleče. Ravno zaradi tega ne smemo nikoli izgubiti obzorja. Ko izgubimo upanje na večno življenje, določeni napori postanejo popolnoma nespremenljivi.

Tema bratstva ne zadeva samo življenja Cerkve, dotika se najglobljih želja človeštva. V vseh časih in v vseh kulturah so ljudje sanjali o končno spravljenem sožitju. To hrepenenje prežema ljudstva in presega jezike, kulture in verska izročila. Pesniki, glasbeniki, umetniki so si zamišljali svet, v katerem se ljudje v resnici lahko prepoznajo kot bratje in sestre med seboj. Tudi veliko ideologij in ekonomskih modelov je skušalo zgraditi to vesoljno sozvočje, a so pri tem odkrili, kako težko jo je uresničiti za vse in povsod.

Mi, ki verujemo v Božjega Sina, ki je postal človek, varujemo v srcu preprosto in ponižno prepričanje: vesoljno bratstvo je mogoče samo takrat, ko človek ponovno odkrije svojo odprtost za presežno. Kot je omenil papež Frančišek v svoji okrožnici Fratelli tutti: Verniki verjamemo, da brez odprtosti do Očeta vseh ni trdnih in trajnih razlogov za poziv k bratstvu. Prepričani smo, da »le z zavestjo otrok, ki niso sirote, lahko med seboj živimo v miru«. Saj »zdrava pamet lahko dojame enakost med ljudmi in vzpostavi med njimi neko državljansko sožitje, ne more pa utemeljiti bratstva (Papež Frančišek, Vsi smo bratje 272).

Ko prepoznamo Boga kot Očeta vseh, se naučimo na vsakega človeka gledati z dostojanstvom, ki ga nobena kulturna, socialna ali verska razlika ne more izbrisati. Vera nas ne ločuje od drugih: pač pa nas opozarja, da nihče ne more biti izključen iz našega srca, ker nihče ni odsoten iz srca nebeškega Očeta. Zato v teh postnih dneh, ko zgodovino sveta še naprej prežemajo delitve, vojne in spopadi, se mi, kristjani, ne moremo omejiti na govorjenje o bratstvu kot idealu, ki ga je treba doseči. Poklicani smo, da ga sprejmemo kot dar in hkrati da ga prevzamemo kot zelo resno in nujno odgovornost.

Ta obveznost se vedno začne blizu: pri ljudeh, ki delijo z nami naše vsakdanje življenje. Tudi v Cerkvi razlike v občutljivosti, pogledih ali slogu postanejo razlog za nasprotovanja in oddaljenost, tako daleč da povzročijo resnično polarizacijo. To so zamenja, kako težko je resnično sprejeti izziv bratstva. Evangeljska pot pa od nas zahteva, da naredimo drugačen korak: da v drugih – tudi če so drugačni, težki ali daleč od naše občutljivosti – prepoznamo brate in sestre, ki so nam bili zaupani. In da jim skušamo prisluhniti, razumeti njihove razloge in jih iskreno in prisrčno spoštovati.

To lahko storimo brez vsakega strahu, celo skrajno svobodno, ker vemo, da smo s Kristusom že prešli iz smrti v življenje. Njegovo vstajenje ne odpravlja napora odnosov, osvobaja pa nas suma, da je ta napor nekoristen. Zato lahko delo za bratstvo sprejmemo na nov način: z milino, spoštovanjem in zaupanjem, da vsako dejanje resnične bratske ljubezni – tudi najbolj skrito – že pripada večnemu življenju.

Vsemogočni, večni, pravični in usmiljeni Bog; daj nam, bednim, da bomo po tvoji ljubezni delali, kar vemo, da hočeš, in vedno hoteli, kar je tebi všeč, da bomo notranje očiščeni, notranje razsvetljeni in vžgani z ognjem Svetega Duha, hodili po stopinjah tvojega ljubljenega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, in s pomočjo tvoje milosti prišli k tebi, Najvišji, ki v popolni Trojici nedeljivo eden živiš in kraljuješ v slavi vsemogočni Bog, na vse veke vekov. Amen.

p. Roberto Pasolini, OFM Cap. 
Pridigar papeške hiše