Dokument Mednarodne teološke komisije: »Quo vadis, humanitas? – Kam greš, človeštvo?«

Predstavitev dokumenta 
QUO VADIS, HUMANITAS? 
Epohalni izziv krščanske antropologije 
v dobi umetne inteligence in posthumanizma

Spričo edinstvenega tehnološkega pospeška skuša teologija začrtati meje prihodnosti človeštva. Med sanjami o tehnološki nesmrtnosti in nevarnostjo kulturne amnezije novi dokument Mednarodne teološke komisije (MTK) predlaga »poklicno ali responzorično antropologijo« za rešitev celostne človeškosti.

»Kaj je človek?« Morda vprašanje iz Ps 8 ni bilo nikoli tako aktualno in istočasno tako dramatično. Mednarodna teološka komisija je odobrila dokument z naslovom Quo vadis, humanitas?, ki se ponuja, da spremlja našo plovbo skozi nemirne vode 21. stoletja. Šestdeset let po Gaudium et spes se teologija ne omejuje na opazovanje tehnološkega razvoja, ampak izprašuje samo naravo človeškega bitja spričo scenarijev, ki so do pred nekaj leti pripadali znanstveni fantastiki. S tem v zvezi aktualno odmeva trditev 2. vatikanskega koncila: »Samo v skrivnosti učlovečene Besede res v jasni luči zasije skrivnost človeka« (Gaudium et spes, 22)

1. Ambivalenca tehnološkega razvoja: med veličino in krhkostjo 
Izhodišče analize je ugotovitev protislovja: človeštvo danes doživlja tehnološki zagon, ki povzdiguje njegove skoraj božanske zmožnosti, in vendar se ni nikoli tako zavedalo svoje krhkosti. Pandemija Covid-19, vojne na tolikih krajih sveta in podnebna kriza so razkrile omejitev, ki je tehnika ne more izbrisati.

Dokument opozarja: te ambivalence ni mogoče poenostaviti. Povzdigovati le moč in se slepo zanašati na iskanje novih tehnoloških sredstev pomeni cenzurirati resničnost omejitev; po drugi strani pa vdati se končnosti pomeni pozabiti na našo duhovno naravo, ki je vedno odprta za onstran. Biti ljudje je zastonjski dar in naloga, ki iz človeškega življenja dela pustolovščino, ki se odigrava v svobodi in v odnosih z drugimi brati in sestrami.

2. Kritično mnenje o »novih mitih«: transhumanizem in posthumanizem 
Ena osrednjih tem dokumenta je kritična presoja dveh miselnih tokov, ki začenjata oblikovati kolektivne predstave.

Transhumanizem. To gibanje, ki velja za izraz »eksistencialne domneve« in ga ne smemo zamenjati s pravo vrednostjo tehnologije na mnogih družbenih področjih, si prizadeva uporabiti tehnoznanost za premagovanje bioloških omejitev, kot sta staranje in smrt. To so sanje o »nad-človeku«, ki se na novo projektira, da bi postal imanentno nesmrten.

Posthumanizem. v tem primeru je teološka kritika bolj korenita. Posthumanizem postavlja pod vprašanj samo specifičnost človeškega bitja, spodbuja idejo kiborga in briše mejo med človekom in strojem. Opisan je kot »beg«, ki ga narekuje pretiran pesimizem do človeške narave, kakršna je.

Teologija tem vizijam ugovarja z Dantejevim pojmom »transumanar«: to je preseganje človeškega, ki ni sad izboljševalnih tehnik, ampak je zgodovinsko potovanje z darom milosti  v združenju z Bogom in v dobro vseh bratov in sester.

3. Umetna inteligenca: ne samo orodje, ampak okolje 
Dokument analizira vpliv digitalne revolucije, ki jo vodi umetna inteligenca (UI). UI ni več samo orodje v rokah človeškega bitja, ampak je postala pravo »življenjsko okolje«, ki pogojuje naš način mišljenja in vzpostavljanja odnosov.

Posledice so globoke na štirih ravneh: 
1. Odnos z okoljem: širjenje umetnega (plastika, cement, biotehnologije) tvega ustvarjanje iluzije brezpogojne svobode, ki odvezuje od naravnih zakonov. 
2. Odnos z drugimi: digitalnost spreminja dojemanje skupnosti in pogosto zamenjuje izkušnjo globokih odnosov z zgolj »globalno povezanostjo«. 
3. Odnos s seboj: »intelektualne tehnologije« oblikujejo samorazumevanje subjekta, ki tvega, da bo samega sebe videl kot skupek podatkov, ki jih je treba optimizirati. 
4. Odnos z Bogom: Ko je svet skrčen na obdelovalno materijo, se izgubi vrednost narave kot znamenja Stvarnika, poklicanost k presežnosti pa nadomesti tehnološki presežek.

4. Tveganje kulturne amnezije in »Urbana doba« 
 Signal za nevarnost se nanaša na izgubo čuta za zgodovino. Digitalna kultura teži k razkrajanju spomina in življenje spreminja v »vase zaprto sedanjost«. Brez spomina ljudje izgubijo svojo identiteto in postanejo predmet neomejenih eksperimentov.

Temu se pridružuje še izziv velemest. Živimo v »urbani dobi«, kjer več od polovice svetovnega prebivalstva živi v mestih, ki so pogosto brezdušna in pomenijo dokončen prehod od podeželske v medijsko in informacijsko kulturo.

5. Teološki predlog: človeška identiteta, razumljena kot »poklicna antropologija« 
Kar človeštvo resnično potrebuje, ni razvojni preskok, ampak odnos, ki rešuje in daje smisel polni uresničitvi vsakega človeka. Odrešenje v Kristusu ne nadomešča človeka: spoštuje ga in ga spreminja, ko ga sprejema, očiščuje in na novo ustvarja. Ne gre za pospeševanje razvoja proti novim oblikam življenja, ampak za spremljanje poti ljudstev s ponujanjem obzorja in smisla, ki vsakemu omogoči, da odkrije svoj poklic kot Božji sin ali hči v vesoljnem bratstvu in v sozvočju z naravo. Nasprotno pa se obljube transhumanizma in posthumanizma, ki skušajo poenostaviti napetosti človeškega izkustva, če dobro pogledamo izkažejo za razčlovečujoče.

Kot odgovor na te izzive dokument pozitivno predlaga spremembo vzorca: poudariti responzorialni, dialoški značaj človeške izkušnje z drugimi in Bogom v kontekstu situacijskega antropocentrizma. Prav v moči dialoga med človekom in Bogom vse od stvarjenja naprej, ljudje niso poklicani k izvajanju absolutnega gospodovanja nad svetom, ampak k priznavanju središčne vrednosti človeškega bitja kot »odgovornega oskrbnika«, vključenega v koncert vseh drugih ustvarjenin.

Nosilne kategorije te vizije so: 
Celostni razvoj: Razvoj »celotnega človeka in za vse ljudi«, ki se izogne povzdigovanju zgolj tehnološke znanosti kot prevladujoče oblika bivanja. 
Poklic: Človeška identiteta ni nekaj, kar gradimo sami (zgrajena identiteta), ampak je odgovor na Božji klic (prejeta identiteta), zaradi česar smo protagonisti, ki smo odgovorni zase, za druge in za vesolje (proaktivna identiteta). 
Dramatičen položaj: Identiteta je zapleten proces, ki gre skozi svobodo, zgodovino in tudi trpljenje, zavrača tehnološke bližnjice in se ogiba globokemu primerjanju s polarnimi napetostmi, ki so značilne za človeško življenje.

Zaključek: resnična humanizacija 
Za zaključek dokument poudari upanje, povezano s skrivnostjo vstalega Kristusa in z likom Marije, na katero gleda kot na vzorec človeškega bitja, ki svoje polnosti ne uresničuje s pomočjo samo-opolnomočenja, ampak s svobodnim sprejemanjem Božjega daru.

Izziv, ki ga zastavlja MTK, je jasen: prihodnost človeštva se ne odloča v bioinženirskih laboratorijih, ampak v sposobnosti živeti napetosti sedanjosti, ne da bi izgubili občutek za mejo in za odprtost za Skrivnost. »Resnična humanizacija« sovpada s pripravljenostjo, da pustimo, da nas »pobožanstvi« Ljubezen, ki nas predhaja in nas naredi za protagoniste novega človeštva.

Končno se pogled usmeri k najbolj ubogim in nezaščitenim, k tistim, ki so izpostavljeni največjim tveganjem zaradi vedno večje tehnološke moči in prometejskih sanj transhumanizma in posthumanizma. Ti so v nevarnosti, da postanejo »kolateralna škoda«, ki jo neusmiljeno pospravijo.