Četrta postna meditacija p. Roberta Pasolinija: Svoboda Božjih otrok. Popolno veselje in smrt kot sestra

P. Roberto Pasolini OFMCap

Svoboda Božjih otrok 
Popolno veselje in smrt kot sestra

V teh postnih premišljevanjih v letu, ko Cerkev obhaja osemsto letnico smrti sv. Frančiška Asiškega, smo se odločili, da bomo pustili ubožcu, da nas spremlja na poti spreobrnjenja k evangeliju. V prvih dveh meditacijah smo premišljevali o Frančišku v napetosti med veličino njegove poklicanosti in krhkosti njegove človeškosti: spreobrnjenje kot pot ponižnosti in bratstvo kot konkreten kraj, na katerem se to spreobrnjenje uresniči in dobi obliko. V tretji meditaciji smo se zadržali pri nalogi poslanstva: svet, v katerem je Frančišek evangelij oznanjal ne z močjo besed ali učinkovitostjo strategij, ampak z razoroženim uboštvom in podarjenim življenjem. V tej četrti in zadnji meditaciji poskušajmo pogledati najbolj zrel sad njegove izkušnje: svobodo Božjih otrok. Ne tistih, ki se izmikajo tveganju in teži življenja, ampak tistih, ki so se postopoma in po mnogih preizkušnjah naučili, da nas nič – niti zavrnitev, bolezen ali smrt – ne more ločiti od Božje ljubezni.

1. Popolno veselje

Sv. Frančišek je živel izkustvo velike duhovne silovitosti, ki pa ni daleč od naše človeškosti. Svet ni postal zato, ker je delal izredne stvari, ampak ker se je naučil pustiti Bogu, da ga vodi znotraj konkretnosti in uboštva njegovega bivanja. Zato ga duhovno izročilo opredeljuje kot alter Christus, to je človeka, ki je razpoložljivo sprejemal Svetega Duha in postal podoben učlovečenemu Božjemu Sinu. Spreobrnjenja, ozdravljenja in znamenja, ki so se zgodila na njegovem romanju po tem svetu, niso nič drugega kot odsev polne in učinkovite potopitve v milost novega življenja v Kristusu. Tomaž Čelanski pravi, da Frančišek proti koncu svojih dni »ni bil toliko človek, ki je molil, temveč se je ves spremenil v živo molitev« (Tomaž Čelanski, Življenjepis sv. Frančiška 95; FF 682). To ne pomeni, da je Svetnik vse svoje življenje recitiral molitvene obrazce, ampak da je ves njegov način življenja postal kot nenehna molitev, se pravi da je izražal trden, globok in pristen odnos z Bogom.

V zadnjih letih pa je Božja modrost vero sv. Frančiška postavila na preizkušnjo. Viri pripovedujejo, da je šel Frančišek skozi »veliko skušnjavo«, skozi dolgo in globoko krizo, ki ga je zajela »znotraj in zunaj, duha in telo«, tako da je »bežal od družbe bratov, ker jim, premagan od tega mučenja, ni mogel pokazati svoje običajne vedrine« (Asiški zbornik, 63; FF 1591).

Red manjših bratov je rasel in se preoblikoval in Frančišek v njem težko prepozna duha, ki je razvnemal njegove začetke. Pri Porcijunkuli se je čutil porinjenega ob stran, skoraj nekoristnega, celo obravnavan kot »idiot«. V tem dramatičnem in nemirnem času Frančišek odpre svoje srce prijatelju in tovarišu bratu Leonu. Ko sta skupaj pri Sveti Mariji Angelski, Frančišek glasno predela svojo bolečino tako, da pove priliko. Brata Leona prosi, naj našteje nekaj lepih stvari, ki bi lahko bile v čast njemu in Cerkvi: številni poklici svetih bratov, velik uspeh v pridiganju, ozdravljenja, čudeži, spoštovanje drugih. Potem mu reče, naj piše: »v vseh teh stvareh ni pravega veselja«. Na tej točki ga tovariš zmeden vpraša: no, torej, »kaj pa je pravo veselje?«

Frančišek odgovori takole: »Vračam se iz Perugie in pozno ponoči pridem sem in je to pozimi, ko je pot blatna in je tako mrzlo, da kaplje hladne vode zmrzujejo na koncih tunike in stalno tolčejo po golenih, tako da kri teče iz ran. Ves blaten, premražen in ozebel pridem do vrat. Po dolgem trkanju in klicanju pride brat in vpraša: 'Kdo je?' Odgovorim: 'Brat Frančišek.' In on pravi: 'Pojdi, zdaj ni primerna ura, da prihajaš; ne boš vstopil.' In če bi ob mojih ponovnih prošnjah odvrnil: 'Poberi se, ti si preprostež in nevednež. Nikakor ne prideš k nam. Toliko nas je in takšni smo, da te ne potrebujemo.' Jaz pa – recimo - še vedno stojim pred vrati in moledujem: 'Iz ljubezni do Boga me za to noč sprejmite.' In oni bi odgovoril: 'Ne bom tega storil. Pojdi h križarjem in tam prosi.' Rečem ti, da je v tem resnično veselje in resnična krepost ter zveličanje duše, če bi ostal potrpežljiv in se ne bi vznemirjal.« (O resničnem veselju; FF 278).

Pripoved ima preprosto in modro zgradbo. Potem ko je naštel, kaj se ne ujema z resničnim veseljem, pride do ključne točke: pristno veselje se pokaže, kadar ne zavrnitev, ponižanje in nerazumevanje ne morejo vzeti miru.

Resnično veselje ne sovpada s tistim občutkom, ki ga doživljamo, kadar stvari potekajo dobro in je naše življenje deležno priznanja in tolažbe, ampak je v načinu, kako se odzovemo v nasprotnih okoliščinah, ko smo zavrnjeni in izključeni. Seveda ne gre za to, da bi postali neobčutljivi za bolečino. Frančišek ne išče omamljenega srca, odkrije pa, da ima tudi v največjem trpljenju lahko svobodno srce. Sreča ni v tem, da se zavarujemo pred resničnostjo, ampak da se jo naučimo sprejeti tudi takrat, kadar rani, ne da bi nas premagala. Tam krščansko življenje postane konkretno in mi se naučimo varovati veselje, ki ni odvisno od tega, kako potekajo stvari, ampak da se odločimo, kako jih bomo živeli.

Tudi apostol Jakob pravi: »Za čisto veselje imejte, moji bratje, kadar pridete v razne preizkušnje, saj veste, da preizkušenost vaše vere rojeva stanovitnost. Stanovitnost pa naj spremlja popolno delo, da boste popolni in celoviti in vam ne bo ničesar manjkalo« (Jakob 1,2-4).

Odgovor, ki ga nakazuje Frančišek, ni beg pred zlom, ne njegovo zanikanje ali vračanje. Je nekaj globljega: vsrkati ga, ne da bi pustili, da se od nas širi k drugim. Zavrniti, da bi postali to, kar nas je ranilo. Ta pot je zahtevna, vendar je osvobajajoča. Ker se zlo, kadar ga sprejmemo, vedno dotakne nečesa živega v nas. In prav tam, v tej ranljivi točki, se lahko rodi popolno veselje: ne kot odsotnost ran, ampak kot svoboda, da ne pustimo, da bi nas one definirale. To je svoboda, ki ne izbriše bolečine, ji pa prepreči, da bi imela zadnjo besedo.

2. Polnost življenja

Ta sposobnost, da odkrijemo, da smo veseli tudi sredi stisk, ni cilj, ki bi bil pridržan samo nekaterim privilegiranim, ki so prejeli dar posebne domačnosti z Bogom. V evangeliju Jezus pokaže, da ta način življenja – svobodni celo spričo sovraštva in preganjanja – je izpolnjena oblika novega življenja v njegovem imenu. Zato se je na začetku svojega javnega delovanja povzpel na goro in izrekel blagre. Ne postave, ampak obljubo. Ne program moralnega izpopolnjevanja, ampak razkritje sreče, ki že deluje sredi resničnosti.

Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo. Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali. Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo. Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli. Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali. Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovali se bodo Božji otroci. Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse hudo zoper vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami (Mt 5,1-12).

Te besede, ki jih znamo skoraj na pamet, so srce evangelija, ker dokončno razstavijo utvaro, da je sreča odvisna od ciljev in uspehov, ki jih v življenju lahko dosežemo, morda celo zasledujemo. Jezus nakazuje najbolj neprijetne in težke razmere, v katerih se lahko znajdemo, in pravi, da se ravno tam skriva skrivnostna polnost življenja. Blagri ne vabijo k begu od resničnosti in tudi ne, naj srečo odložimo v neko daljno prihodnost. Zahtevajo, da čim globlje živimo to, kar doživljamo, tudi kadar se to zdi krhko in nepopolno. Sporočajo, da gre pot do polnega življenja skozi naše konkretne izkušnje, skozi to, kar smo in skozi kar gremo. Ni na nas, da zgradimo ali osvojimo srečo: blagor je obljuba, ki je že položena v naše življenje kot Očetov dar. Gre za to, da se ga naučimo prepoznati in sprejeti.

Vendar moramo poudariti odločilen vidik. Blagri ne govorijo samo o jutrišnjem dnevu, v katerem nas bo Bog nagradil: pravijo, da je to življenje, takšno kot je, že prostor, kjer lahko okušamo polnost življenja. In to postane mogoče, ker se te besede rojevajo iz točno določenega pogleda: iz Jezusovega pogleda, ki nam razodeva to, kar smo v Božjih očeh. Jezus opazuje moške in ženske, zaznamovane z naporom, revščino, bolečino, iskanjem. In nad njimi izreče besede blagoslova. To je, kot bi dejal: v tem, kar ste, in v tem, kar skušate živeti, je že polnost, ki je namenjena, da dozori in se izpolni.

Blagri ne začrtujejo junaške poti, ampak nas usposobijo, da ponudimo ponižno privolitev v to, kar nam je dano živeti, tudi kadar nas to stane napora, osamljenosti in preganjanja. Potrjujejo, da resničnost, takšna kot je, lahko postane prostor sreče. To pomeni, da življenja ne smemo odlagati in ne idealizirati, ampak ga sprejeti v njegovi tragični in vzvišeni konkretnosti. Evangeljsko veselje ne odpravlja ran, ampak gre skoznje in jih preobrazi, ko nas odpira največji ljubezni, ljubezni, ki odpušča. Prav v tem sprejemanju stvarnosti se odpre nova svoboda, ki ni več odvisna od zunanjih pogojev.

To je srce blagrov. In to je Frančišek zaslutil na koncu svojega človeškega in krščanskega izkustva, ko je bratu Leonu v priliki razkril prostor, kjer prebiva najbolj pristno veselje.

3. Posledice ljubezni

V zgodovini krščanske duhovnosti so bili mistični pojavi, v katerih skrivnost Kristusovega trpljenja odseva v telesu vernika, pogosto napačno razumljeni, včasih so se jih bali, drugič skrčeni na dogodke, ki jih je treba uvrstiti med nerazložljive čudeže. Najbolj pretanjena nevarnost je, da jim pustimo, da nas vodijo k izkrivljeni podobi Boga: kot da bi potreboval našo bolečino za potešitev ali poveličanje, kot da bi Kristusovi žrtvi še nekaj manjkalo, kot da še vedno živimo v starodavni logiki dolga in pokore.

Vemo, da stvari niso takšne. Bog od nas ne potrebuje ničesar, razen da sprejmemo dar Kristusove žrtve in se preko njenega postopnega sprejemanja naučimo živeti ljubezen v njeni polnosti. Ko se Bog dotakne človeka v globini, mu torej ne dodaja bolečine, ampak preoblikuje in preobraža tisto, ki je že navzoča v njegovi zgodovini, tako da postane znamenje in posledica ljubezni.

S to zavestjo se lahko približamo dogodku Frančiškovih stigem, ki se je zgodil na gori La Verni med poletjem in jesenjo leta 1224, dve leti pred njegovo smrtjo, v času med praznikoma Vnebovzetja in sv. Mihaela. Viri pripovedujejo, da je imel ob koncu posta v čast nadangelu, Frančišek videnje križanega Serafa in da so od tega srečanja njegovo telo zaznamovali žeblji na rokah in nogah ter rana na boku (prim. Tomaž Čelanski, Življenjepis sv. Frančiška, 94-95: FF 485-486). Toda da bi razumeli, kaj se je zgodilo na La Verni, moramo pogledati, v kakšnem stanju je Frančišek prišel tja. Rane so že bile v njem, še preden so postale vidne. Telo je bilo preizkušeno, oči zaznamovane od bolezni, ki ga je vodila v slepoto. Dušo je prevzemala »velika skušnjava«. Red je čezmerno rastel in prevzemal oblike, ki jih on ni več prepoznal, in bratje, ki jih je rodil, so se oddaljili od njegove evangeljske korenitosti. Počutil se je odrinjenega, da ga dojemajo kot breme. Na goro se ni povzpel kot zmagovalec, ampak kot ranjen človek.

Prav tukaj mistična izkušnja pokaže svoj pravi pomen. Bog ne poseže z dodajanjem novih raztrganin, ampak preobrazi tiste, ki so že v njegovem življenju. Frančiškovo trpljenje – neuspeh njegovih projektov, nerazumevanje bratov, osamljenost tistega, ki se je predal brez pridržkov – neha biti breme, ki ga zadržuje v sebi in postanejo prostor odnosa. Kar se je zdelo, da ga ločuje od drugih, se je spremenilo v to, kar ga združuje s Kristusom, posledično pa ga spravlja z brati. Besede, ki jih apostol Pavel zapiše na koncu osmega poglavja Pisma Rimljanom ustrezno izražajo ta ključni prehod v življenju sv. Frančiška: »Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? […] Prepričan sem, da nas ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu« (Rim 8,35.38-39).

Stigme niso čudež, ki bi ga opazovali od daleč in ne privilegij za nekaj izbranih. So vidno znamenje notranje preobrazbe: so točka, na kateri se rane ne zaprejo v neobčutljivost, ampak se odprejo za odnos. To je dar La Verne: človekovi porazi – neuspehi, bolezni, razočaranja v odnosih – lahko postanejo kraji, na katerih se naša človeškost spremeni. Bolečina ne izgine, vendar nima več zadnje besede. Frančišek sestopi z gore z zaznamovanim telesom in svobodnim srcem. Sposoben je potrpežljivo gledati brate in jih imeti rad prav v njihovih omejitvah. Iz smrti je prešel v življenje.

Ta zgodba, ki se po osemsto letih še vedno pripoveduje, je vesela novica, ker zadeva vsakega izmed nas. Bolečine življenja v nas puščajo znamenja, ki jih ne razumemo vedno in jih pogosto le s težavo sprejemamo. To so rane, ki so odprte za dve možnosti: lahko se zaprejo v zamero in beg, ali pa postanejo prostor rasti in svobode.

V kolikor nam uspe sprejeti naše rane, odkrijemo, da jih Kristusov Duh lahko preobrazi, da dobijo prenovljeno simbolično vrednost. Ostanejo rane, vendar postanejo znamenje globlje pripadnosti, ki potrjuje, da smo postali udje Kristusovega telesa. Tedaj Pavlove besede postanejo razumljive in pomenljive tudi za nas: »Zanaprej naj mi nihče ne povzroča težav; jaz namreč nosim Jezusova znamenja na svojem telesu« (Gal 6,17). Trpljenje ne izgine, nima pa več moči, da bi nas zaprlo. V dnu srca odkrijemo, da imamo mir, ki nam ga nihče ne more vzeti.

4. Sestra smrt

Obstaja starodavni pregovor indijanskega izročila, ki človeško življenje primerja štirim letnim časom: pomlad za učenje, poletje za poučevanje, jesen za umik v gozd in premišljevanje, zima za učenje beračenja. Frančišek je šel skozi vse. V nemirni mladosti v Assisiju se je učil, poučeval je v letih pridiganja in ustanavljanja reda, umaknil se je v samoto La Verne in njenih samotišč. V zimi življenja pa, v mesecih pred smrtjo, je naredil najtežjo gesto: uči se beračiti. Ne kruh – za tega je vedno znal prositi. Uči se beračiti za tolažbo, bližino, nežnost. Učil se je sprejemati.

V zadnjih mesecih je Frančišek sprejel gostoljubje palače asiškega škofa. To je podrobnost, ki nas pretrese. Ta mož, ki je iz uboštva naredil zaščitni znak svojega življenja, ki se je ves slekel pred očetom in škofom, sedaj sprejme, da ga zdravijo na varnem kraju. Ne gre za protislovje. Gre za doslednost tistega, ki se je naučil, da je tudi sprejemanje dejanje ponižnosti. Uboštvo začetkov pušča prostor nečemu bolj pristnemu: uboštvu tistega, ki ve, da potrebuje druge tako za življenje kot za smrt.

V bivališču, kjer so ga gostili, Frančišek prosi brate, naj pojajo hvalnice Bogu, da bi olajšali njegovo bolečino. Pripravil jih je, da so peli tudi ponoči. In ko ga je brat Elija opozoril, da bi to veselje lahko presenetilo tiste, ki so vedeli, da je blizu smrti, je Frančišek odgovoril: »Brat, pusti, da se sredi svojih bolečin veselim v Gospodu in v njegovih hvalnicah, saj sem z milostjo Svetega Duha tako tesno združen z mojim Gospodom, da se po njegovem usmiljenju lahko veselim Najvišjega!« (Asiški zbornik 99: FF 1637).

Ko mu je potem zdravnik rekel, da je smrt čisto blizu, je hotel z gotovostjo vedeti: »Povej mi resnico, kaj predvidevaš? Ne boj se, ker po Božji milosti nisem strahopetec, ki se boji smrti« (Asiški zbornik 100: FF 1638). Na novico se je odzval z razorožujočo besedo: »Dobrodošla, moja sestra smrt!« Prav tako je poimenoval smrt, ko je svoji Hvalnici stvarstva dodal še zadnjo kitico: »Hvaljen, moj Gospod, / v naši sestri smrti, / ki ji nihče v življenju ne uide« (Sončna pesem 27-29; FF 263).

Ta beseda – sestra – ni tolažilna metafora. To je sad dolge poti sprave. Kot pravi Pismo Hebrejcem, nas hudič vse življenje drži v sužnosti zaradi strahu pred smrtjo (prim. Heb 2,15). Zaradi tega ji vsi skušamo uiti in ji na vsak način pobegniti, dokler nam je to mogoče.

Ko pa Kristusovi ljubezni uspe v nas oblikovati novo življenje, se ta strah počasi razkroji in smrt spremeni obraz, ko se spremeni v zadnjo in dokončno priložnost za spreobrnjenje: v trenutku, ko izpustimo vse, kar nas še zadržuje in se brez zadržkov prepustimo pravičnemu in usmiljenemu Očetovemu pogledu.

Frančišek, ki se je zavedal, da je smrt blizu, je hotel zapustiti škofovo palačo in se dal prenesti v Porciunkulo, na njemu najdražji kraj na svetu. Viri pripovedujejo, da je bila med njegovimi zadnjimi željami tudi ta, da bi ga obiskala gospa Jakopa iz Settesoglia, rimska prijateljica, ki ga je leta podpirala z zvesto naklonjenostjo. Zato ji je napisal sporočilo in jo prosil, naj ga pride obiskat in naj mu prinese tiste sladkarije, ki jih je znala pripraviti in ki jih je imel zelo rad. To je dejanje človeka, ki si še zadnjič zaželi prijateljski obraz in malo sladkosti.

Gospa Jakopa je po Božjem navdihu prišla še preden je pismo odšlo: »Tako je vstopila k blaženemu Frančišku in pred njim potočila veliko solz« (Asiški zbornik 8; FF 1548). V tem prizoru – bolan človek, prijateljica v solzah, bratje okoli, petje hvalnic v noči – se izpolnjuje zadnje dejanje Frančiškovega evangeljskega uboštva. Ne tistega z začetkov, sestavljenega iz dejanj radikalnega preloma, ampak težjega: uboštva, ki sprejme, da ga vidijo v njegovi krhkosti, ki nima več česa dokazovati ali braniti, ki ve, da potrebuje druge za tisti prehod, s katerim se na koncu soočimo sami. Frančišek tako umre, potem ko se je naučil najvišje lekcije: da je sprejemanje najbolj čista oblika daru, in da je največja od vseh svobod to, da se pustiš ljubiti čisto do konca.

5. Gol na goli zemlji

Uradni življenjepisi so se odločili, da bodo o Frančiškovi smrti pripovedovali drugače. Vse, kar je kazalo na človeka v stiski, je ublaženo ali puščeno v ozadju. V njih izstopa predvsem lik svetnika, krščanskega junaka, zgledna priča evangeljske popolnosti. Bonaventura predstavi Frančiška kot tistega, ki je »hotel plačati svoj dolg smrti« (Manjša legenda 7,3: FF 1386), z zavestjo viteza, ki gre nasproti svojemu nasprotniku. Vse njegovo življenje se kaže kot pot, ki se vzpenja proti polnosti, in smrt kot njena primerna izpolnitev.

Pa vendar ravno v tej vrsti vzvišene in svetleče pripovedi isti viri ohranjajo podrobnost, ki je ni mogoče izbrisati, ker je preveč resnična. »Izčrpan od te tako hude bolezni, ki je dokončala vse njegovo trpljenje, se je dal gol položiti na golo zemljo, da bi se bil pripravljen v tisti zadnji uri, v kateri bi sovražnik še vedno lahko dal duška svoji jezi, gol bojevati proti golemu nasprotniku« (Tomaž Čelanski, Spominjanje 214: FF 804).

Gol na goli zemlji: ne gre za asketsko podobo in ne za simbolični izziv smrti, ampak za dosledno izpolnitev celotnega bivanja. Odlaganje obleke je bila rdeča nit vsega njegovega potovanja: leta prej, na asiškem trgu, je Frančišek pred očetom Petrom Bernardonejem in škofom Gvidom slekel vsa oblačila, vsa vrnil, in se odločil, da svoje identitete ne bo več utemeljeval na posesti, na vlogi ali na imenu. Tisti dan je oblekel habit, kot se obleče svoboda. Sedaj, na koncu svojega romanja, tudi tistega zadnjega habita ne potrebuje več. Ne zato, ker bi ga preziral, ampak ker ni več potreben. Frančišek je končal svoje potovanje in se končno spravil s svojo lastno zgodovino, s tem, kar je doživel in tudi s tem, kar mu ni uspelo izvršiti. Ničesar se mu ni treba več bati in ničesar sramovati. Vsaka stran njegovega življenja se je pustila osvetliti milosti. Izbojeval je dober boj vere: postal je pristen sin Boga.

Golota v Svetem pismu ni obrobna podrobnost, ampak varuje skrivnost človekovega odnosa z Bogom. »Bila sta pa oba naga, Adam in njegova žena, a ju ni bilo sram« (1Mz 2,25). Na začetku je golota prosojnost, je celo stanje tistih, ki živijo brez obrambe, ker vse prejemajo kot dar. Kača je tista, ki vnese sum z namigovanjem, da bi življenje morali posedovati in zaščititi. V tistem trenutku golota postane sramota, smrt groza in telo prostor napetosti. Vendar Bog ne zapusti človeka v tem strahu. Celotna svetopisemska zgodovina govori o Bogu, ki kar naprej išče človeka, da bi mu povrnil zaupanje. Kristus to zgodovino privede do dovršitve na križu, gol, izpostavljen, medtem ko še naprej blagoslavlja. Tam Bog doseže človeka v najbolj krhki točki njegovega bivanja in dokončno pomiri sum o življenju in o smrti. Protistrup za strah ni močnejša obramba, ampak nasprotno: da se nehamo braniti, da razširimo roke in se naučimo sprejemati.

Frančišek je počasi usvojil to skrivnost, ko se je vse življenje vadil, da bi se vrnil k tej goloti ustvarjenega bitja. Vsako slečenje je bilo dejanje zaupanja, vsaka odpoved korak proti globlji svobodi. Vendar pa končna golota Porciunkule ni zgolj skladnost neke asketske poti: je sprava človeka s samim seboj. V teku svojega življenja je šel Frančišek skozi mnoge identitete – trgovčev sin, ambiciozen mladenič, neuspel vitez, spreobrnjenec, ustanovitelj, pridigar, bolnik, celo ranjen in nerazumljen človek – in zdaj, ko leži na zemlji, se vse to razprši. Ostane samo bistveno: ustvarjenina med drugimi ustvarjeninami, ki je v miru pred svojim Stvarnikom in ki potrebuje vse in je prav zaradi tega pripravljena hvaležno sprejeti vse.

Zaradi tega ga Cerkev priznava za svetnika. Ne predvsem zaradi tega, kar je storil, ampak zaradi tega, kar je znal postati. Frančišek je svojo človeškost obvaroval do konca, ne da bi jo skrival ali jo ohromel. Naučil se je sprejemati svojo krhkost, živeti kot sin in kot brat, ne da bi se še sramoval svoje majhnosti. Prav v tej sprejeti majhnosti, je našel največjo svobodo: svobodo velikodušno, brez mere, brez preračunljivosti in brez obrambe izročiti se v službo Cerkve in sveta.

Zaključek

Pot Frančiška Asiškega ni izjema, pridržana samo za nekatere, ampak polna oblika tega, kar evangelij obljublja vsakemu krščenemu: svobodno življenje, ki je sposobno ljubiti do koca in iti skozi bolečino, ne da bi ga ta premagala. Gre za stvarno, dosegljivo milost, ki nam omogoči, da v vsaki resničnosti – celo v smrti – prepoznamo obraz Očeta, ki nas nikoli ne zapusti.

Spričo tega pričevanja je naloga nas, pastirjev, tako pomembna kot občutljiva. Evangelija ne moremo prilagajati našim strahovom, ga skrčiti na pomirjujočo ponudbo ali na skupek verskih praks, ki ohranjajo njegov videz, vendar pa ga izpraznijo njegove resnične duhovne moči. Ponujati ceneno krščanstvo, ki je lažje, a je manj zahtevno, pomeni prikrajšati moške in ženske za to, kar resnično potrebujejo: pot, ki naše korake lahko vodi v večno življenje.

Evangelij nas ne vabi, da bi manj živeli, ne da bi zbežali pred težo in naporom resničnosti. Pooblašča nas, da si želimo življenja v največji možni intenzivnosti, ko ponižno sprejmemo križ in vsakdanji kruh. Evangelij ne ponuja bližnjic, ampak nas usposablja za pot očiščenja in spreobrnjenja, ki vodi v svobodo Božjih otrok. Odgovornost pastirjev Cerkve je, da varujejo to resnico, ne da bi jo ublažili in kažejo poti, ki odpirajo vrata k polni zrelosti v Kristusu.

V tem letu, ko premišljujemo o Frančišku, se pustimo izzvati njegovemu evangeljskemu pričevanju. Ne gre za posnemanje njegovih dejanj, ampak da se pustimo vznemiriti želji, ki je vodila vsak korak njegovega življenja: spoznati Kristusa, »da bi spoznal njega in moč njegovega vstajenja ter delež pri njegovem trpljenju, pri tem pa postajam podoben njegovi smrti, da kako pridem do vstajenja od mrtvih« (Filipljani 3,10-11).

Vsemogočni, večni, pravični in usmiljeni Bog, daj nam ubogim, da bomo zaradi tebe delali, kar vemo, da hočeš, in vedno hoteli, kar je tebi všeč; da bomo notranje očiščeni, notranje razsvetljeni in vžgani z ognjem Svetega Duha mogli hoditi po stopinjah tvojega ljubljenega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa in le po tvoji milosti priti k tebi, Najvišji; ti, ki v popolni Trojici nedeljivo Eden živiš in kraljuješ v slavi, vsemogočni Bog, na vse veke vekov. Amen.

P. Roberto Pasolini, OFM Cap.,
pridigar papeške hiše