Meditacija Timotyja Radcliffa na izrednem konzistoriju kardinalov

IZREDNI KONZISTOIJ 
MEDITACIJA 
S.E. Rev.ma Kard. Timothy Radcliffe, O.P. 

Iz evangelija po Marku

In takoj je primoral svoje učence, da so stopili v čoln in se peljali pred njim na drugo stran proti Betsajdi, medtem pa je sam odpuščal množico. In ko jih je odslovil, je šel na goro molit. Ko se je zvečerilo, je bil čoln sredi morja, on pa sam na kopnem. Videl je, kako se mučijo z veslanjem, kajti veter jim je bil nasproten. Okrog četrte nočne straže je šel k njim tako, da je hodil po morju. Hotel je iti mimo njih. Ko pa so ga videli hoditi po morju, so mislili, da je prikazen, in so zavpili. Vsi so ga namreč zagledali in se prestrašili. On pa je takoj začel govoriti z njimi in jim rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Nato je stopil k njim v čoln in veter je ponehal; bili so vsi iz sebe. Niso še namreč doumeli dogodka s hlebi, temveč je bilo njihovo srce zakrknjeno (Mr 6,45-52). 
*** 
Zbrani smo na tem konzistoriju, da bi svetemu očetu nudili svojo pomoč pri izvrševanju njegovega poslanstva v službi vesoljne Cerkve. Toda kako lahko to storimo? Jutri bo papež Leon ponudil razmišljanje o dnevnem evangeliju, o pomnožitvi hlebov in rib za pet tisoč mož po Markovem evangeliju. Predlagano je bilo, da nam lahko besedilo, ki temu sledi, o Jezusu, ki hodi po vodi, ponudi nekaj pojasnil o naši nalogi.

Jezus je učencem ukazal, naj stopijo v čoln in gredo pred njim. Peter se z viharjem ne sme soočiti sam. To je naša prva pokorščina: ostati na Petrovem čolnu, z Jezusovim naslednikom, ko se spopada z viharji našega časa. Ne moremo ostati na obali in reči: »Jaz danes ne bi odrinil na globoko« ali pa »Raje bi šel v drug čoln«. Jezus je na gori sam, Petra pa ne smemo pustiti brez družbe.

Janez piše: »Če se ljubimo med seboj, Bog ostaja v nas in je njegova ljubezen v nas izpopolnjena.« Če bi bil Petrov čoln poln učencev, ki se prepirajo med seboj, ne bi v ničemer koristili svetemu očetu. Če pa med seboj živimo v miru in ljubezni, bo Bog resnično navzoč, tudi ko se pojavijo razhajanja, tudi ko se bo zdelo, da je odsoten.

V viharju je Jezus daleč na gori, in vendar evangelij pravi: »Videl je, kako se mučijo z veslanjem.« Njegov pogled vedno počiva na njih. Kot bi jim hotel dopustiti, da doživijo njegovo navidezno odsotnost. Vzame si potreben čas, čaka, da so skoraj izčrpani. Ta izkušnja odsotnosti jih pripravlja na zaupnost, ki si je ne bi mogli nikoli predstavljati. Nato stopi z njimi v čoln.

Včasih se bomo tudi mi počutili osamljene, izčrpane, prazne. Toda Jezus bdi nad nami in se nam bo približal bolj kot kdajkoli prej. Zato se nam ni treba bati. Tudi mi živimo v časih strašnih neviht, ki jih zaznamuje naraščajoče nasilje, od oboroženega kriminala do vojne. Razlika med bogatimi in ubogimi je vedno večja. Svetovni red, rojen po zadnji svetovni vojni, se podira. Ne vemo še, kakšni bodo izidi umetne inteligence. Če še nismo zaskrbljeni, bi morali biti.

Tudi Cerkev samo pretresajo njeni lastni viharji: spolne zlorabe in ideološke delitve. Gospod nas kliče, naj krmarimo skozi te viharje in se z njimi soočimo z resnico in pogumom, ne da bi boječe čakali na obali. Če bomo to storili v tem konzistoriju, ga bomo videli prihajati proti nam. Če pa bomo ostali skriti na obali, ga ne bomo srečali.

Marko nam ponuja enkratno podrobnost: »Hotel je iti mimo njih.« Grški glagol, preveden z »iti mimo« je povezan s smrtjo, kot se zgodi v angleščini, ko rečemo, da je nekdo »passes away« (ugasne). Na ta način se začrta model velikega tedna: skupni obed, pomnožitev hlebov za pet tisoč mož; Jezusova odsotnost in njegovo nepričakovano prikazanje. Že na Galilejskem jezeru so učenci vnaprej doživeli izkustvo Gospodove smrti in vstajenja. Ta vzorec se bo ponovil po pomnožitvi hlebov za štiri tisoč.

V Markovem evangeliju je vstajenje hkrati radikalno novo in nenehno ponovno doživljano, kot se dogaja v teku bogoslužnega leta. V Evangelii Gaudium beremo, kako krščansko življenje podpira spomin in neizčrpna novost Boga. Avguštin trdi, da je Bog vedno mlajši od nas!

V konzistoriju bodo nekateri izmed nas varuhi spomina, ki bodo poudarjali in varovali izročilo. Drugi se bodo znali močneje veseliti presenetljive novosti Boga. Spomin in novost pa sta neločljiva v dinamiki krščanskega življenja. Naše razprave bodo življenjske, če bomo znali biti skupaj zakoreninjeni v spomin na velika dela, ki jih je Gospod storil, in odprti za njegovo trajno in vedno novo svežino. Med obema ni tekmovalnosti.

Učenci so »bili vsi iz sebe. Niso še namreč doumeli dogodka s hlebi, temveč je bilo njihovo srce zakrknjeno.« V Svetem pismu je srce predvsem sedež misli in inteligence, bolj kot čustev, ki so umeščena v notranjščino. Kot je pripomnil eden mojih sobratov, se v Svetem pismu vse dogaja petdeset centimetrov nižje.

Učenci so nahranili pet tisoč mož, vendar so ostali ujeti v stari logiki računanja. Vse, kar so uspeli ponuditi, je bilo pet hlebov in nekaj rib. Morali so odkriti, da so v logiki kraljestva njihovi majhni darovi več kot dovolj za tisoče ljudi. Gospodar žetve dela čudeže s tem, kar darujemo.

Spričo velikih izzivov sveta in Cerkve bi se nam lahko zdelo, da ne moremo veliko ponuditi. Kaj lahko rečemo ali storimo, da bi v resnici kaj spremenili? In vendar bo z Božjo milostjo naše malo več kot dovolj. Ne zakrknimo srca, ampak ga odprimo neprecenljivim darovom Boga, ki nam milosti ne podeljuje na mero, če odpremo svoje roke in ušesa Njemu in drugim.