Kardinal Parolin: Pred natanko dvesto leti, 23. januarja 1826, je Sveti sedež priznal Brazilsko cesarstvo

Kardinal Parolin

Homilija prevzvišenega kardinala Pietra Parolina, državnega tajnika, 
pri sveti maši ob 200 letnici diplomatskih odnosov 
med Svetim sedežem in Brazilijo

Papeška bazilika Svete Marije Velike, 23. januarja 2026 
Petek, 2. tedna med letom 
1 Sam 24,3-21; Ps 56; Mr 3,13-19 

 Dragi bratje škofje in duhovniki, 
gospod minister za zunanje zadeve, 
gospod veleposlanik Brazilije, 
gospodje veleposlaniki, 
dragi bratje in sestre v Kristusu!

V veličastni papeški baziliki Svete Marije Velike, zakladnici vere, umetnosti in cerkvenega spomina, smo se danes zbrali na posebno slovesni zahvalni slovesnosti: dvestoletnici diplomatskih odnosov med Svetim sedežem in brazilskim narodom. Dvesto let niso zgolj kronološko merilo, ampak so splet srečanj, izgovorjenih in včasih zamolčanih besed, diskretnih gest in pogumnih odločitev, ki so prispevale k gradnji mostov tam, kjer svet pogosto postavlja zidove.

Pred natanko dvesto leti, 23. januarja 1826, je Sveti sedež priznal Brazilsko cesarstvo, potem ko je isti korak naredila Portugalska. Prvi pooblaščenec cesarja Petra I. v Rimu je bil msgr. Francisco Corrêa Vidigal. Že februarja 1826 je papež Leon XII. predlagal San Gasparu del Bufalo mesto papeškega predstavnika v Braziliji, vendar je ta prosil in od papeža dosegel oprostitev od sprejema. Šele julija 1829 je bil v Brazilijo poslan msgr. Pietro Ostini, prvi apostolski internuncij in apostolski delegat za celotno Latinsko Ameriko. Od takrat pa vse do danes se je v Braziliji zvrstilo 34 apostolskih internuncijev in nuncijev.

Zato se želimo zahvaliti za dve stoletji dialoga, vzajemnega spoštovanja, potrpežljivega in rodovitnega sodelovanja, ki niso samo zapisani v zgodovinskih dokumentih, ampak predvsem v živem telesu vernega ljudstva, v njegovi kulturi, v njegovih upih, v njegovih preizkušnjah.

Božja beseda, ki nam jo bogoslužje ponuja danes, na enkratno previdnosten način osvetljuje globok pomen tega spominskega slavja. Ne obhajamo namreč samo institucionalne obletnice, ampak zremo duhovno in človeško pot, na kateri je diplomacija služila miru, človekovemu dostojanstvu in skupnemu dobremu.

V prvem berilu iz Prve Samuelove knjige se znajdemo pred enim najbolj dramatičnih besedil Stare zaveze. David, ki ga preganja kralj Savel, ima priložnost, da ga ubije. Zdelo se je, da vse opravičuje dejanje moči: pretrpljena krivica, neposredna nevarnost in konkretna možnost za končanje konflikta. In vendar se David zadrži. V Savlu prepozna »Gospodovega maziljenca« in se odpove nasilju ter izbere strmejšo in plemenitejšo pot: pot usmiljenja, spoštovanja in zaupnega čakanja na Božji čas.

»Gospod naj bo sodnik in naj razsodi med menoj in teboj,« pravi David. V teh besedah odmeva najvišja ideja oblasti in pravičnosti: ne gospostvo človeka nad človekom, ampak podreditev obeh višji postavi, Božji zvestobi. Moč tukaj ni zanikana, ampak spremenjena; oblast ni odpravljena, ampak očiščena.

Ta prizor ponuja tudi bistveni ključ za razumevanje zgodovine odnosov med Svetim sedežem in narodi. V svojem prvem nagovoru diplomatskemu zboru je papež Leon XIV. izjavil, da »diplomatska skupnost predstavlja celotno družino ljudstev, ki so med seboj podeljuje veselje in žalost življenja ter človeške in duhovne vrednote, ki jo spodbujajo. Papeška diplomacija je namreč izraz katoliškosti Cerkve, v svojem diplomatskem delovanju pa Sveti sedež spodbuja pastoralna nuja, ki ga priganja, da ne išče privilegijev, temveč da okrepi svoje evangeljsko poslanstvo v službi človeštva.«[1] Cerkvena diplomacija se torej ne rodi iz iskanja političnih prednosti, ampak iz moralnega in duhovnega pogleda na zgodovino, v katerem dialog prevlada nad konfliktom, potrpežljivost nad zmago in vest nad neposredno koristjo. Tako kot David v votlini se je tudi Sveti sedež pogosto odločil za tiho in ponižno pot besede, tudi kadar bi lahko zahteval kaj drugega, v zaupanju, da ima resnica lastno moč, ki je sposobna delovati v času.

Spev z odpevom sprejme krik tistih, ki kot David zaupajo v Boga v težkih časih: »Usmili se me, o Bog, usmili se me, ker se k tebi zateka moja duša.« To je psalm tistih, ki poznajo krhkost človeškega bivanja, pa tudi neomajno trdnost Božjega usmiljenja. Ne gre za krik obupa, ampak za zaupno molitev, ki se spremeni v hvalnico: »O Bog, dvigni se nad nebesa, nad vso zemljo naj zasije tvoja slava.«

Ta napetost med ponižnostjo in upanjem je bila značilna tudi za pot brazilskega ljudstva, ki jo je globoko zaznamovala krščanska vera, marijanska pobožnost in sposobnost soočiti se z zgodovinskimi preizkušnjami, ne da bi izgubila čut veselja in solidarnosti. Dve stoletji odnosov s Svetim sedežem Brazilija v Cerkvi ni našla tuje sile, ampak sopotnico, ki je dokazala, da je pozorna na družbene rane, izobraževalne izzive ter spodbujanje pravičnosti in miru.

V Markovem evangeliju se Jezus povzpne na goro in pokliče k sebi ljudi, katere hoče. Gre za slovesno, skoraj bogoslužno dejanje. Gora v Svetem pismu je kraj srečanja z Bogom, razodetja in zaveze. Jezus ne deluje naključno in ne preračunano: kliče svobodno in njegov klic ima jasen in trojen namen. Najprej, da bi bili z njim. Potem da bi jih poslal oznanjat. In tretjič, da bi imeli oblast izganjati demone.

Pred vsakim poslanstvom, pred vsako besedo in dejanjem je bližina s Kristusom. Gre za bližino, ki spreminja, vzgaja pogled in srce, ki nas usposablja, da resničnosti ne vidimo v skladu z logiko sveta, ampak v skladu z Očetovim načrtom. Tudi diplomatsko delovanje Svetega sedeža najde tukaj svoj najpristnejši vir: v biti s Kristusom, v molitvi, v razločevanju in v zvestobi evangeliju.

Dvanajsteri, ki jih je izbral Jezus, so možje, različni po izvoru, značaju in občutljivosti. Med njimi so ribiči, izterjevalec davkov, goreči možje in boječi možje. Vendar je prav ta različnost, zbrana in poenotena po Gospodovem klicu, postala temelj apostolske Cerkve. To je dragocen nauk tudi za skupščino narodov: občestvo se ne rodi iz uniformnosti, ampak iz harmonije razlik, usmerjenih k višjemu cilju.

V dveh stoletjih so odnosi med Svetim sedežem in Brazilijo kljub omejitvam in težavam utelesile to poklicanost k občestvu. Prestali so politične spremembe, družbene preobrazbe, krize in prenove, vendar so ostali zasidrani v bistvenem načelu: središčnost človeka, ustvarjenega po Božji podobi in poklicanemu k življenju v dostojanstvu, svobodi in odgovornosti.

Praznovanje te dvestoletnice v baziliki, posvečeni Božji Materi, ni brez pomena. Marija v svojem srcu hrani Božjo besedo in jo ponuja svetu. Je Mati Cerkve, Mati narodov. Pod njenim materinskim pogledom diplomacija postane vaja poslušanja, varovanja in potrpežljivega tkanja vezi. Brazilija, ki globoko časti Našo Gospo iz Aparecide, ima v Mariji privilegiran duhovni most s Petrovim sedežem. Na ta sveti kraj so poromali trije papeži: sv. Janez Pavel II., Benedikt XVI. in Frančišek.

Dragi bratje in sestre, bogoslužje nas danes vabi, naj na preteklost gledamo hvaležno, na sedanjost odgovorno in na prihodnost z upanjem. Kot David smo poklicani, da izberemo pot krotkosti, ki ni šibkost, in pravičnosti, ki ni maščevanje. Kot apostoli smo predvsem poklicani biti z Gospodom, saj bo samo tako naša beseda prava in naše delovanje rodovitno.

V svetu, za katerega so značilne napetosti in nove oblike revščine, poslanstvo Cerkve in služba diplomacije ne moreta zanemariti iskrenega iskanja miru, ki je Božji dar in sad pravičnosti. Naj teh dvesto let ne bo cilj, ampak prag, obnovljen začetek skupnega prizadevanja za človeka in za njegovo presežno poklicanost.

To pot izročamo Sveti Devici, Salus Populi Romani in Nossa Senhora Aparecida, da bo v svojem materinskem varstvu varovala Sveti sedež in brazilsko ljudstvo, ter ju vodila po včasih temnih poteh zgodovine proti luči, ki ne zaide: Gospodu Jezusu Kristusu. Amen.

[1] PAPEŽ LEON XIV., Nagovor diplomatskemu zboru, akreditiranemu pri Svetem sedežu, 16. maja 2025.