Kard. Parolin v Bruslju: Evropa je nastala iz srečanja in sposobnosti povezovanja

Cerkev se rodi iz zvestobe

»Krščanska vera ne obstaja zunaj časa ali zgodovinskega okvira, temveč raste znotraj njiju, na konkretnih krajih in skozi resnične skupnosti,« je dejal kardinal Parolin med homilijo in izpostavil, da se je vera na tem kraju začela že dolgo preden je nastala današnja katedrala.

»Od prvotne kapele, posvečene svetemu Mihaelu, do romanske cerkve in končno začetka velike gotske zgradbe v trinajstem stoletju – te faze zaznamujejo dolgo in potrpežljivo pot. Cerkev se ne rodi iz enega samega osamljenega dejanja ali projekta, dokončanega le v enem trenutku, temveč iz zvestobe, ki se razteza skozi generacije, v kateri vsakdo prejme, varuje in izroči naprej to, kar mu je bilo zaupano.«

Naš pogled odprt proti Evropi

Katedrala svetega Mihaela in svete Gudule že osem stoletij »priča in spremlja krščansko življenje Bruslja in Belgije skozi izrazito različna obdobja«. Po Parolinovih besedah njene arhitekturne in umetniške značilnosti »ohranjajo spomin na vero, ki se ni izogibala vprašanjem svojega časa, temveč je želela v njih živeti, zato je sprejela zahtevno delo razločevanja in spreobrnjenja«.

»Tako dolga zgodovina ne omejuje našega pogleda na preteklost, temveč ga odpira v prihodnost; ne vabi k nostalgiji, temveč k upanju. Iz te katedrale, ki stoji v osrčju Bruslja, se naš pogled odpira v Evropo. Ni naključje, da je to mesto postalo eno od mest, kjer si Evropa prizadeva premišljevati in graditi samo sebe: križišče ljudstev, jezikov in kultur, za katero je značilna tradicija dialoga in mediacije. Bruselj nas spominja, da se je Evropa rodila iz srečanja in sposobnosti, da povezuje razlike.«

Krščanstvo ponuja bistvene človeške vrednote

Kardinal je zatrdil, da »Evropa trenutno doživlja obdobje, ki ga zaznamujejo krhkost, strah in delitve, ki niso le politične ali socialne, ampak tudi notranje in kulturne – težave, ki spodkopavajo njene same korenine«. Izpostavil je, da v tem kontekstu »krščanstvo ne ponuja tehničnih rešitev, temveč predlaga vrednote, bistvene človeške vrednote: spominja nas, da je dostojanstvo osebe pred vsako preračunljivostjo, da pravičnost raste z vključevanjem in ne z ločevanjem, da se mir rojeva iz priznavanja drugega in ne iz ravnotežja strahov. To je preprosta, a odločna trditev, ki se ne želi vsiljevati, ampak razsvetliti vest«.

Cerkev – prisotnost, ki spremlja, razločuje in služi

Kardinal Parolin je nadaljeval, da Cerkev ne stoji nad zgodovino niti se z njo ne zlije, temveč »potuje skoznjo kot prisotnost, ki spremlja, razločuje in služi«. »Krščansko izročilo je to izrazilo s preprostimi, a močnimi podobami: je dom, ker Bog prebiva v njem; telo, ker Kristus še naprej živi in ​​deluje po njem; in ljudstvo, ker nihče ne potuje v veri sam.«

Cerkev je sveta zaradi daru, ki ga prejema, a hkrati krhka zaradi omejitev svojih članov. Zato »ne živi po popolnosti, ampak po milosti, ne zaradi samozadostnosti, ampak zaradi občestva«. Na tej poti Cerkve se še vedno oznanja Božja beseda, ne kot oddaljeno sporočilo, ampak kot glas, ki vstopa v življenje, usmerja in se dotika naših najglobljih vprašanj«.

Gospodov služabnik se ne vsiljuje, ampak varuje, kar je krhko. Njegova pravičnost prihaja iz krotkosti in bližine, ne pa iz oblastne sile, je dejal kardinal, nanašajoč se na nedeljsko bogoslužno branje. To razodetje doseže svojo izpolnitev v Jezusu, ki se odloči v celoti vstopiti v človeško stanje. Ne pusti se krstiti iz osebne potrebe, ampak da bi bil del pričakovanja in utrujenosti vseh, ki iščejo rešitev. Jezus sprejme svoje mesto med grešniki, ne da bi se razlikoval. To je tiho, a odločno dejanje. Šele potem, ko se popolnoma izprazni, se odprejo nebesa in se zasliši Očetov glas: »To je moj ljubljeni Sin.« Sinovstvo se ne pokaže v ločitvi, ampak v podelitvi. Kar se je izoblikovalo v Jordanu, je nato postalo način življenja in poslanstva, kot to vidimo v Apostolskih delih. Kristus je delal dobro in ozdravljal vse ljudi, brez razlik. In to je – kot je sklenil kardinal Parolin – trajni način krščanske navzočnosti v zgodovini.