Izšla knjiga o nastajanju temeljnega ustavnega zakona Cerkve

Vatican News

Gre za obsežno knjigo, v kateri je na več kot 1300 straneh zbran znaten del večletnega dela za temeljni ustavni zakon Cerkve. Vključuje prispevke najuglednejših kanonistov iz časa po drugem vatikanskem koncilu. V knjigi so predstavljena plenarna zasedanja študijske skupine za pripravo zakona, delovne seje svetovalcev, ki so sodelovali pri projektu, celotna serija shem in povzetki posvetovanja, pri katerem so sodelovali vsi katoliški škofje, fakultete za kanonsko pravo in številni strokovnjaki z vsega sveta.
Predstavitev sta napisala nekdanji prefekt Dikasterija za zakonodajna besedila nadškof Filippo Iannone in tajnik škof Juan Ignazio Arrieta. Sledi dolg uvod profesorja Daniela Cenalmora Palanca, profesorja ustavnega kanonskega prava na Univerzi v Navarri. Knjiga je razdeljena na sedem poglavij, tem pa sledi dodatek z dokumenti, različne priloge in podrobno imensko kazalo.

Razlogi za nastanek dela

Msgr. Arrieta je najprej spregovoril o razlogih za nastanek omenjenega dela. »Šlo je za zakonodajni projekt, ki se je začel takoj po drugem vatikanskem koncilu. S to knjigo smo želeli vsem zainteresiranim omogočiti dostop do več kot 20-letnega dela tega Dikasterija. Pri pripravi tega projekta Lex Fundamentalis je na različne načine in v različnih vlogah sodelovalo na tisoče ljudi z vsega sveta: pastirji, strokovnjaki za kanonsko pravo in teološke znanosti. To delo, ki je osnova pravne in teološke razprave o nauku drugega vatikanskega koncila, je bilo nato vključeno v veljavno kanonsko zakonodajo. Do sedaj je bil ta material objavljen v zelo omejenem obsegu, zato je bilo zelo pomembno, da se ga predstavi na urejen in sistematičen način, saj osvetljuje celotno veljavno zakonodajo Cerkve.«

Faze procesa nastanka temeljnega ustavnega zakona Cerkve

V nadaljevanju je tajnik Dikasterija za zakonodajna besedila opisal zgodovino oz. faze nastanka omenjenega zakona. »Knjiga, ki smo jo sedaj objavili, vsebuje devet poročil, ki so bila pripravljena v približno dvajsetih letih (med letoma 1964 in 1981). Lahko govorimo o treh obdobjih procesa: prvo je bilo od konca drugega vatikanskega koncila do leta 1971, ko so bili pripravljeni prvi osnutki in nato oblikovana kar štiri besedila. Drugo obdobje je trajalo do leta 1976. V njem je potekalo zelo obsežno posvetovanje glede pripravljenih besedil; vanj so bili vključeni škofje z vsega sveta, Mednarodna teološka komisija, številni strokovnjaki in izvedenci. V arhivu Dikasterija je shranjenih več kot 1500 posameznih ali skupinskih odgovorov. V tem času je bil pripravljen zakon, ki naj bi vseboval najsplošnejše določbe, skupne latinski Cerkvi in Cerkvam vzhodnih katoliških obredov, njegov namen pa je bil spodbujanje enotnosti pri uporabi obeh zakonikov, ki sta bila v pripravi. Nazadnje je bila v tretji fazi ogromna količina prejetega gradiva ponovno obdelana in nato izpopolnjena, dokler ni bil končni dokument decembra 1981 predložen papežu, sv. Janezu Pavlu II. Seveda so se v vseh treh fazah mnenja in pripombe k besedilom množile, kar je privedlo do nastanka ogromne količine gradiva in drugih virov.«

Pomen nove knjige

Na vprašanje glede pomena temeljnega ustavnega zakona Cerkve je msgr. Arrieta odgovoril: »Glede na to, da gre za zakon, ki naj bi bil prvo pravno razmišljanje glede teološke izkušnje drugega vatikanskega koncila, ima močan vpliv na celotno zakonodajo: tako latinskega kot vzhodnega obreda. Odločitev o pripravi temeljnega ustavnega zakona je torej temeljila na tem, da je bilo potrebno oba Zakonika uskladiti s skupno zakonodajo na Vzhodu in Zahodu. Delo je potekalo na podlagi dokumentov drugega vatikanskega koncila. Nato sta škofovski sinodi leta 1967 in leta 1971, v dveh ključnih trenutkih procesa zorenja zakona, imeli priložnost razmisliti in podpreti pobudo za pripravo te zakonodaje. Nova knjiga pomaga strokovnjakom in tistim, ki jih to področje zanima, razumevati argumente oz. razloge, ki so v ozadju določenih predpisov, ki so v veljavi danes.«

Zakon ni bil objavljen, a delo ni bilo zaman

Ob koncu intervjuja pa je tajnik Dikasterija za zakonodajna besedila navedel nekatere domneve o tem, zakaj temeljni ustavni zakon Cerkve po več kot dvajsetih letih ni bil objavljen, ki so predstavljene tudi v novi knjigi. Pojasnil je, da so se z leti pojavila tudi »nasprotna mnenja, povezana z negativnim učinkom, ki bi ga ta zakon lahko imel na ekumensko področje. Zato se je sveti Janez Pavel II. odločil, da bo v oba zakonika vključil obsežne dele besedila temeljnega ustavnega zakona, ki v tistem trenutku niso bili predvideni v besedilu Zakonikov. Gre na primer za dele, ki se nanašajo na temeljne pravice vernikov, vlogo in funkcijo papeža in zbora škofov itd. Drugi kanoni temeljnega ustavnega zakona pa niso bili preneseni v Zakonika, ker so bili v obeh že zadostno obravnavani na usklajen način. Vendar so bile preostale vsebine obeh Zakonikov sestavljene v skladu z vsemi razmišljanji o ustreznih besedilih temeljnega ustavnega zakona Cerkve. Kljub temu, da ta ni bil objavljen, vse delo, ki je pripeljalo do njegove priprave, ni bilo zaman, kot je upal Janez Pavel II. leta 1981. Lahko bi rekli, da je način, na katerega je potekalo delo, ustvaril posebno "metodo" na zakonodajnem področju. In namen nove knjige je omogočiti vsem zainteresiranim dostop do pomembne cerkvene, resnično sinodalne razprave, ki zadeva celotno kanonsko zakonodajo. Prav med delom komisije, ki se je ukvarjala z oblikovanjem temeljnega ustavnega zakona – številčna in izrazito pluralistična komisija, v kateri so sodelovali strokovnjaki in izvedenci iz različnih cerkvenih institucij in še bolj različnih miselnih šol – so se v veliki meri razvile institucije, na katerih zdaj temeljita tako latinski kot vzhodni Zakonik cerkvenega prava, in našel se je način, kako uskladiti zakramentalno strukturo Cerkve, ki jo je zasnoval drugi vatikanski koncil.«