Msgr. Fisichella: Jubilejnih dogodkov v Rimu se je udeležilo 33.475.369 romarjev

Msgr. Rino Fisichella

Tiskovna konferenca 
Tiskovni urad Svetega sedeža, 5. januar 2026

Jutri, 6. januarja, na praznik Gospodovega razglašenja, ob 9.30 bo papež Leon XIV. zaprl sveta vrata bazilike svetega Petra. Navzoč bo predsednik Italijanske republike, poleg različnih civilnih in vojaških oblasti, ob množični udeležbi vernikov. S preprostim, a simboličnim dejanjem zaprtja zadnjih svetih vrat se bo tako zaključilo redno sveto leto 2025. Simbolično bo danes ob 17.30 Dikasterij za evangelizacijo skupaj s predstavniki prostovoljcev opravil zadnje romanje do svetih vrat; po njem se bo zaključila pot, ki je v tem letu privabila milijone romarjev, ki so se odpravili na pot proti svetim vratom.

Neizogibno je, da takšen sklep prinese s seboj tudi oceno tega leta, ki je bilo v mnogih pogledih izjemno. Jubilej, ki se je začel s papežem Frančiškom, se zaključuje s papežem Leonom XIV. Že sam ta prehod daje slutiti, kako zapleten je bil organizacijski stroj. Pogreb in izvolitev sta se pridružila celotni svetoletni načrtovani dejavnosti ter vsemu svetu pokazala sposobnost odločnega in zanesljivega delovanja sredi izjemnih dogodkov. Ves svet je prišel v Rim in mesto je bilo vse leto pod žarometi mednarodnega tiska, a je kljub temu svojo preizkušnjo uspešno prestalo.

V Rim je prispelo in se udeležilo jubilejnih dogodkov 33.475.369 romarjev, ki so s seboj prinesli pričakovanja in upe vsakega posameznika. Napovedi 31.700.000, podane pred začetkom svetega leta, so bile odlično presežene; in kakor kaže graf, je od meseca maja dalje prišlo do nepričakovanega vrhunca obiska, vendar je bilo vse vodeno zelo skrbno. Na tej tiskovni konferenci so navzoči tudi podtajnik vlade gospod Alfredo Mantovano, vladni komisar župan Roberto Gualtieri, predsednik dežele Lacij Francesco Rocca ter prefekt dr. Lamberto Giannini, kar omogoča, da lahko zares začutimo veliko sodelovanje, ki se je v teh letih priprav in praznovanja jubileja vzpostavilo med državnimi organi in Svetim sedežem. Posebej smo zadovoljni, da je prišlo celo do nastanka neologizma »metoda jubileja«, s katerim se izraža ubranost med različnimi ustanovami pri doseganju ciljev, ki bi sicer za izvedbo pomembnih del zahtevali povsem drugačne časovne roke.

Rim je v skladu s svojim poslanstvom znal biti gostoljuben in je pokazal obraz varnega mesta, kjer so različne službe – od prometa do zdravstva – delovale v dobro mesta, romarjev in turistov, ki jih nikakor ni manjkalo. Tako lahko ugotovimo, da prisotnost romarjev nikogar ni za nič prikrajšala. Strah, ki so ga nekateri izražali, da bi prisotnost romarjev zmanjšala število turistov ali izbrisala druge pomembne dogodke, je bil z doseženimi rezultati na vseh področjih popolnoma ovržen. Jubilej ni bil naložba, ki bi prinesla izgubo; prej je bil vzvod, ki je povečal in bo v prihodnosti še spodbujal splošno rast, saj dodaja vrednost infrastrukturi, ki ostaja v korist mesta in Italije.

Duhovna razsežnost, ki je temelj jubileja, je pokazala, da smo ljudstvo na poti, ki želi moliti in se spreobrniti. Brez pretiranega zmagoslavja lahko rečemo, da so papeške bazilike in drugi kraji molitve, na primer svete stopnice, naštele toliko obiskov, kot še nikoli. Število spovedi se je povečalo in jubilejno obhajanje popolnega odpustka je doseglo vse. Sveto leto je bilo resnično leto milosti. Zaznali smo pristno navdušenje, s katerim so se ljudje vračali na svoje domove polni upanja in zadovoljstva nad doživeto izkušnjo. To pojasnjuje tudi uspeh v krajevnih Cerkvah, kjer so ob v nedavnem obredu zaključka svetega leta 28. decembra poročali o izjemnih številkah.

Sveto leto se zaključuje, vendar ostajajo številna znamenja upanja, ki jih je ponudilo, in obzorje se širi, da bi podprli prihodnost, polno miru in spokojnosti, kar si vsi želijo. Petintrideset velikih dogodkov, kakor tudi vsakodnevna romanja, je omogočilo prepoznati dinamičnost Cerkve na poti, ki zna z realizmom gledati na izzive, postavljene pred njo, vendar vedno zaupa, da jo vodi moč Duha, ki jo spremlja. Lahko rečemo, da je sveto leto omogočilo nov pastoralni zagon, ki lahko — če bo pogled usmerjen v upanje — prinese ustrezne sadove v življenju različnih krajevnih Cerkva, če bodo znale iz te intenzivno in globoko duhovno doživete izkušnje narediti zaklad.

V spominu na ta jubilej bo ostalo vtisnjenih veliko podob, ki spominjajo na edinstvene trenutke, ki smo jih doživeli v vsej silnosti. Zagotovo nekateri dogodki ostajajo kot simbolične ikone: podobe Tor Vergate z navdušenjem, veseljem in molitvijo mladih; njihova navzočnost v Circu Massimu, kjer so pod žgočim soncem obhajali zakrament spovedi, pa vendar se niso menili za vročino, samo da bi prejeli odpuščanje; procesija bratovščin, ki so prispele z vsega sveta s svojimi zgodovinskimi kipi – nekateri od njih še nikoli niso zapustili svojih držav – in so, ko so prečkale Rimski forum s Kolosejem v ozadju, vtisnile neponovljiv zgodovinski prizor; kanonizacija dveh mladih, Karla Acutisa in Petra Jurija Frassatija, ki bosta simbol tega jubileja, saj ponujata svetost dveh mladih svetnikov kot ikono upanja, ki mora okrepiti življenje vernikov. Jubilej voditeljev je prinesel resen razmislek o odpisu ekološkega dolga, medtem ko je jubilej zapornikov po pozivu papeža Leona nedavno pripeljal do oblikovanja predloga o »odloženem pomilostitvenem ukrepu« (indulto differito) s strani skupine sodnikov, filozofov in teologov, za katerega upamo, da bo obrodil sadove. Z eno besedo: to sveto leto je doseglo cilj, izražen v napovedni buli Spes non confundit: »da naj bo za vse priložnost za ponovno oživitev upanja« (št. 1).

Posebna beseda je namenjena vsem številnim prostovoljcem, ki so bili povsod prisotni. V času lahkotnega individualizma je bila navzočnost toliko prostovoljcev v službi Svetega sedeža – 5.000, ki so služili skozi vse leto, ter 2.000 iz Malteškega reda, ki so opravljali službo prve pomoči pri štirih bazilikah – izjemna. To so prostovoljci iz različnih delov sveta in vseh starosti; to omogoča pogled, poln zaupanja in spokojnosti, na toliko ljudi, mladih in starih, ki so s svojo predanostjo, prijaznostjo in nasmehom omogočili, da je jubilej potekal v ozračju varnosti in domačnosti.

Nikakor ne želimo zanikati, da so se pojavile tudi težave in pomanjkljivosti, vendar moramo danes z realističnim pogledom ovrednotiti sveto leto v njegovem globalnem in enotnem vidiku, kjer pozitivni elementi daleč presegajo neizogibne slabosti, navzoče v tako kompleksni resničnosti in v dogodku, ki je trajal leto dni. Kakor je bilo rečeno v buli o napovedi, se mora zdaj pogled usmeriti v prihodnost: »To sveto leto bo usmerjalo pot proti drugemu temeljnemu spominskemu dogodku za vse kristjane: leta 2033 bomo namreč obhajali dva tisoč let odrešenja, dopolnjenega po trpljenju, smrti in vstajenju Gospoda Jezusa« (št. 6). Pot se torej ni končala; šlo je le za pomembno etapo s pogledom na drug dogodek milosti, ki ga bo treba pripraviti z daljnovidnostjo in močno zavestjo o drugem dogodku svetovnega pomena, ki je že pred vrati.