Cerkev bo dobila dva nova blažena in štiri častitljive Božje služabnike

Vatican News

Priznana sta bila mučeništvo frančiškana Augusta Rafaela Ramíreza Monasteria iz Gvatemale in čudež na priprošnjo Angele Caterine Isacchi, ustanoviteljice kongregacije uršulink Srca Jezusovega iz Asole. Junaške kreposti pa so bile priznane laiku Nerinu Cobianchiju ter redovnicam Crocifissi Militerni, sestri kongregacije svetega Janeza Krstnika, Marii Giseldi Villeli, ustanoviteljici karmela Svete Družine v Pouso Alegre, in Marii Tecli Antonii Relucenti, soustanoviteljici pobožnih sester delavk Brezmadežnega spočetja.

Augusto Rafael Ramírez Monasterio

Rodil se je 5. novembra 1937 v gvatemalski prestolnici Gvatemala v številčni in zelo verni katoliški družini. Po končani osnovni šoli v Gvatemali je šolanje nadaljeval v frančiškanskem kolegiju v Nikaragvi, kjer je dozorel njegov klic v redovništvo. Frančiškanski noviciat je opravil v Jumilli v Španiji, kjer je bil po končanem študiju filozofije in teologije 18. junija 1967 posvečen v duhovnika. Po vrnitvi v Nikaragvo je postal formator v kolegiju, kjer se je šolal, zatem pa se je vrnil v Španijo in v Salamanci dokončal podiplomski študij. Leta 1978 je postal gvardijan in župnik župnije svetega Frančiška v Gvatemali. Posvečal se je pastorali ter revnim in ranljivim, medtem ko je deželo pretresala državljanska vojna. Leta 1964 je vojska z državnim udarom prevzela oblast in začela sistematično preganjanje militantnih skupin levice pod pretvezo strahu pred komunizmom, s čimer je opravičila nasilne ukrepe in državljane prikrajšala za njihove pravice. Tako sta pastorala katoliške Cerkve, utemeljena na evangeliju, ter zavzemanje duhovnikov in redovnikov za človekovo dostojanstvo in pravice veljala za nevarna in povezana z marksistično ideologijo. Mnogi duhovniki, ki so se borili proti krivicam revnih, so zato prišli v konflikt z interesi veleposestnikov in multinacionalk, ki so podpirali vojsko. Augusto Rafael, ki je pomagal enemu izmed kmetov, ki se je pridružil oboroženi gverili in je želel biti deležen amnestije, ki jo je odobrila vlada, je bil aretiran 2. junija 1983. Bil je mučen, nato pa so ga izpustili, vendar je bil pod posebnim nadzorom in je prejel številne grožnje s smrtjo. Kljub temu je ostal zvest evangeljskim vrednotam, zaradi katerih je branil revne in tiste, ki so trpeli krivce, ter duhovniškemu poslanstvu, ki ga je zavezovalo k spovedni molčečnosti – nad njim so izvajali hudo nasilje, ker oblastem ni povedal stvari, ki jih je slišal pri spovedi. Vojaki so ga 7. novembra ponovno aretirali in mučili. Med prevozom v vozilu posebne policije na obrobje mesta je skušal pobegniti, vendar so ga vojaki dohiteli in umorili. Razlog za njegov umor je bilo sovraštvo do vere.

Maria Ignazia Isacchi

Rodila se je 8. maja 1857 v kraju Stezzano na severu Italije. Pri dobrih dvajsetih letih se je odločila za redovništvo in vstopila k sestram uršulinkam iz Somasce. Prevzela je ime Maria Ignazia in zaupane so ji bile različne odgovornosti. Leta 1893 jo je cremonski škof msgr. Geremia Bonomelli prosil, naj vodi skupino redovnic, ki so v Gazzuolu ustanovile novo skupnost, Inštitut sester uršulink Srca Jezusovega. Izvoljena je bila za vrhovno predstojnico in matično hišo prestavila v Asolo. Tam je nadaljevala z vodenjem kongregacije do leta 1924, ko se je morala iz zdravstvenih razlogov odpovedati tej vlogi. Umrla je 19. avgusta 1934 v Seriatu, za častitljivo Božjo služabnico pa je bila razglašena leta 2022. Njeni priprošnji pripisujejo čudežno ozdravitev sestre Marie Assunte Zappelle iz njene kongregacije, ki je imela leta 1950 hude bolečine v trebuhu zaradi »vnetja prebavnega trakta, ki je bilo verjetno tuberkulozne narave«. Ker predpisano zdravljenje ni bilo učinkovito, so jo sprejeli v bolnišnico, vendar se je njeno stanje poslabšalo. Sosestra, ki je skrbela zanjo, je predlagala, da bi v prošnji za ozdravitev začeli devetdnevnico k Marii Ignazii z molitvijo, ki jo je sama napisala leta 1943. Zadnji dan devetdnevnice se je sestra Maria Assunta nenadoma začela počutiti bolje in je prosila za hrano in pijačo. Naslednji dan je rentgenska slika pokazala nenadno in nepričakovano izboljšanje, ki se je hitro nadaljevalo do popolnega ozdravljenja čez nekaj dni. Redovnica je umrla 7. septembra 2018 zaradi vzrokov, ki niso bili povezani z boleznijo iz leta 1950.

Častitljivi Božji služabnik Nerino Cobianchi se je rodil 25. junija 1945 v bližini Pavie v verni kmečki družini. V zakonu z Graziello Vitulo sta se jima rodila dva otroka. Nerino je bil zelo dejaven v župniji, posvečal se je mladim, ustanovil je tudi molitveno skupino in bil pobudnik karitativnih dejavnosti. Njegovo življenje je bilo zaznamovano z molitvijo, vsakodnevno sveto mašo, branjem Božje besede in molitvijo rožnega venca. Oktobra 1996 so mu odkrili raka na trebušni slinovki, vendar je s svojimi dejavnostmi nadaljeval vse do smrti 3. januarja 1998.

Crocifissa Militerni se je rodila 24. decembra 1874 v Cetraru v Kalabriji v premožni družini. Že v mladosti je rada veliko molila in se posvečala mladim. Marca 1894 je zasebno izrekla zaobljubo čistosti, nato pa se leta 1903 pridružila kongregaciji svetega Janeza Krstnika. Posvečala se je skrbi za revne mlade in pomagala ustanovitvi vrtec za revne otroke, negovala je bolnike, pomagala revnim, ostarelim in umirajočim. Tudi trpljenje zaradi bolezni ob koncu življenja je sprejemala mirno in vdano. Umrla je 25. marca 1925.

Med novimi častitljivimi Božjimi služabniki je tudi Maria Giselda Villela, rojena 12. januarja 1909 v kraju Maria da Fé v Braziliji. Njeno življenje je zaznamovala bolezen, pri 14 letih je premagala raka, čeprav so ji zdravniki dali malo upanja. Fizična šibkost ji ni preprečila, da bi bila 29. novembra 1930 sprejeta v karmel svete Terezije v Campinasu (San Paolo). Bila je duhovna opora za mnoge ljudi, ki so jo prosili za nasvete in molitve. Zaradi njene odprtosti, pripravljenosti in dobrosrčnosti so jo poimenovali Mãezinha (mamica). V času drugega vatikanskega koncila je organizirala molitvena bdenja, odprta tudi za laike, in si prizadevala za udejanjanje koncilskih določb, s posodobitvijo konstitucij reda.

Maria Tecla Antonia Relucenti, soustanoviteljica kongregacije pobožnih sester delavk Brezmadežnega spočetja, se je rodila 23. septembra 1704 v italijanskem kraju Ascoli Piceno kot druga od petih otrok v premožni in zelo verni družini. Dva mlajša brata sta postala duhovnika, sama pa je na poti do duhovniškega posvečenja leta 1741 spremljala Francesca Antonia Marcuccija, ki je bil trinajst let mlajši od nje. Kot duhovnik je od škofa dobil dovoljenje za ustanovitev kongregacije pobožnih sester delavk Brezmadežnega spočetja, kateri se je 8. decembra 1744 pridružila tudi Maria Tecla in postala njena predstojnica. Ustanovila je prvo brezplačno šolo za dekleta v Ascoli Picenu. Poleg molitve in pokore se je skupaj s sestrami posvečala poučevanju nedeljskega verouka mladih žena v mestu. Umrla je 11. julija 1769.