Tretja adventna meditacija p. Roberta Pasolinija OFM Cap: Vesoljnost zveličanja

P. Roberto Pasolini OFM Cap

Tretja adventna meditacija p. Roberta Pasolinija OFM Cap, 
pridigarja papeške hiše 
3. Vesoljnost zveličanja 
Brezpogojno upanje

V prvih dveh meditacijah tega adventa smo premišljevali o Gospodovi paruziji, njegovem slavnem ponovnem prihodu na koncu časov in se učili živeti pod potrpežljivim nebom, ki se ne naveliča razodevati zaupanja v človeštvo. Potem smo razmišljali o odgovornosti, da skupaj obnovimo Gospodovo hišo in priznali, da poteka vsaka pristna prenova Cerkve skozi sposobnost sprejemanja razlik, ne da bi popuščali utvari poenotenja, ko skupaj nosimo breme občestva tudi takrat, kadar se glasovi ne uskladijo takoj.

Sedaj pa, ko se bližamo božiču in zaključku jubileja, želimo obrniti pogled na tretje gibanje milosti: vesoljni izraz zveličanja. Ni brez pomena, da bodo sveta vrata zaprta ravno 6. januarja, na praznik Gospodovega razglašenja. Na dan, ko Cerkev obhaja Kristusovo razodetje vsem narodom, se z zaprtjem svetih vrat dovrši tudi jubilejna pot. To sovpadanje je pomenljivo: medtem ko se vidna vrata zapirajo, se na vso moč zagotovi, da Kristusovo zveličanje ostaja dokončno odprto za vse.

Tako jubilej kot Gospodovo rojstvo nas postavljata pred isti izziv: prepoznati Kristusov prihod v naši človeškosti kot luč, ki jo moramo sprejeti, jo širiti in jo ponuditi svetu. Na kocki je katoliškost Cerkve v njenem dvojnem in neločljivem pomenu. Po eni strani poseduje polnost Kristusa, po drugi pa je poslana k vsemu človeškemu rodu, brez izjem in izključitev. To je upanje, o katerem hočemo premišljevati: resnično vesoljno zveličanje.

1. Prava luč

Da bi se napotili proti prazniku Gospodovega razodetja, se je koristno ponovno spomniti, kako četrti evangelij predstavlja skrivnost učlovečenja. Za razliko od Luka, ki pripoveduje o Jezusovem rojstvu skozi konkretnost dogodkov – jasli, pastirji, petje angelov – Janez dviga pogled in opazuje prihod Besede od zgoraj, kot vdor prave luči v svet. Ne kakršne koli luči, ampak tiste, ki »razsvetljuje vsakega človeka« (Jn 1,9) in je sposobna razkriti ne samo skrivnosti Boga, ampak tudi skrivnost človeškega bitja.

To je zelo močan uvid: Kristusova luč  se kaže kot prava luč, ker je sposobna razsvetliti, razjasniti in usmeriti celotno zapletenost človeške izkušnje. Ne izbriše človekovih vprašanj, želja in iskanj, ampak jih postavlja v odnos, jih očiščuje in vodi k polnejšemu smislu.

Vendar ta luč, kot poudari Janez sam, ni bila spontano sprejeta. Nasprotno, njen pojav zbuja v nas nepričakovan in boleč odpor.

Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Na svetu je bila in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla in njeni je niso sprejeli (Jn 1,9-11).

Kako je mogoče? Svet je nastal po Besedi, in vendar je ne spozna. Beseda prihaja med svoje, a njeni je ne sprejmejo. To protislovje prepleta celoten Janezov evangelij: luč sveti v temi, a tema se ji upira. Zakaj se to dogaja? Kaj dela človeka tako neodzivnega na svetlobo, ki ga prihaja rešit?

Odgovor najdemo v nočnem pogovoru med Jezusom in Nikodemom, ko Učitelj jasno razloži globoke razloge za to zavrnitev.

Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči; tako se razkrije, da so njegova dela narejena v Bogu (Jn 3,19-21).Težava ni v luči, ki po svoji navari razsvetljuje in oživlja, ampak naša pripravljenost, da jo sprejmemo. Luč je potrebna in lepa, ampak je tudi zahtevna: razkrinka pretvarjanja, razgali protislovja, sili k priznanju tega, česar raje ne bi videli. Zato se ji pogosto izogibamo in se zatekamo v varnost teme, ki nas varuje.

Pomembno je opozoriti, da Jezus ne vzporeja tistih, ki delajo zlo, s tistimi, ki delajo dobro, ampak tiste, ki delajo zlo s tistimi, ki živijo resnico. Da bi sprejeli luč učlovečenja, ni treba, da smo dobri ali popolni, ampak začeti živeti resnico v svojem življenju: da se nehamo skrivati in sprejmemo, da nas vidijo takšne, kot smo. Učlovečenje je osvobajajoče ravno zato, ker razbije ves moralizem in nam pravi, da Boga bolj zanima naša resnica kot naša fasadna dobrota. Pripravljati Gospodovo pot v bistvu pomeni tole: hoditi v resnici, z iskrenostjo in brez strahu.V božičnih dneh je naravno, da se množijo povabila k dobroti: pozivi k dejavni ljubezni, velikodušnosti, sprejemanju. To so prave in potrebne besede, ki pripadajo k leksikonu naše vere. In vendar ta Božič, ki je zaznamovan z jubilejem, od Cerkve zahteva nekaj bolj bistvenega. Ne toliko, da dodaja nove spodbude, kot da naredi globlji korak: da se poda na pot večje resnice.

Živeti resnico namreč ne pomeni bahati se z moralno čistostjo ali zahtevati brezmadežno doslednost. Prej pomeni sprejeti, da se predstavljamo z iskrenostjo in priznamo tudi svoje odpore, svoje krhkosti, celo nezaupanje, ki včasih prebiva v srcu, ko odkrijemo, da smo šibki. To je ponižna in obenem pogumna gesta: da se svetu ne pokažemo s fasado trdnosti, ampak s poštenostjo nekoga, ki se zaveda, da potrebuje odrešenje.

Cerkev, ki se poda na pot, ne postane bolj krhka, ampak bolj verodostojna. Ne izgubi svoje istovetnosti, ampak ji dovoli, da se pojavi v svoji bolj evangeljski obliki: v obliki pristnosti. Svet od nas ne pričakuje podobe brezhibne ustanove in ne še enega govora, ki bi nakazoval, kaj bi morali storiti. Potrebuje srečanje s skupnostjo, ki kljub svojim nepopolnostim in protislovjem resnično živi v Kristusovi luči in se ne boji pokazati takšna, kot je. To bi bila resnično močna gesta, pravo razglašenje: razodevati Kristusa ne kljub našim krhkostim, ampak ravno preko njih, saj v njih z večjo močjo žari njegova milost.

2. Kdor išče, najde

Enkraten način, da smo resnični, ko pripravljamo – celo hodimo – po Gospodovi poti, je način modrih, ki so se podali od daleč in sledili najzahtevnejšemu zakonu od vseh: zakonu želje. Na ta način nam modri kažejo, da je za sprejem božične luči potrebna določena distanca, včasih celo zalet. Ena od najbolj splošnih oblik slepote se rodi iz navade, da na resničnost gledamo preveč od blizu, ujetniki vnaprej znanih sodb in preveč utrjenih razlag. Kreniti od daleč včasih omogoči, da bolje vidimo stvari: s svobodnejšim, globljim pogledom, sposobnejšim za presenečenja.

Ta dinamika ne zadeva samo tistih, ki so se znašli na robu ali ki iščejo, ampak vključuje tudi tiste, ki stalno živijo v središču cerkvenega življenja in nosijo njegove odgovornosti. Vsakodnevna domačnost z vlogami, strukturami, odločitvami in potrebami lahko sčasoma zoži pogled. S tem smo v nevarnosti, da bomo težko prepoznali nova znamenja, po katerih se Bog javlja v življenju sveta. Neredko ravno tisto, kar prihaja »od daleč« - obroben glas, nepričakovano vprašanje, rana v svetu – vrne našemu pogledu globino in resnico.

Na božič praznujemo luč, ki je vstopila v svet; na razglašenje se spominjamo, da se ta luč ne vsiljuje, ampak se pusti prepoznati. To je prava in močna luč, vendar se razodeva v zgodovini, ki jo še vedno zaznamujeta tema in iskanje. Razglašenje namreč pomeni razodetje: ne blesk, ki zaslepi, ampak prisotnost, ki se ponuja tistemu, ki je pripravljen iti naprej. Ne vidijo je vsi na enak način, ne prepoznajo je vsi hkrati. Kristusova luč se pusti srečati tistemu, ki sprejme, da gre iz sebe, da se poda na pot, da išče.

To velja tudi za pot Cerkve. Vse, kar je resnica, se ne pokaže takoj, pa tudi tisto, kar je evangeljsko, se ne kaže neposredno učinkovito. Včasih resnica zahteva, da ji sledimo, še preden jo v polnosti razumemo. To se je zgodilo trem modrim, ki niso napredovali, podprti s trdnimi gotovostmi, ampak s krhko zvezdo, ki je bila dovolj, da jih je spravila na pot.

Ko so prišli v Jeruzalem, se modri niso bali postaviti vprašanj, ki ostajajo v njihovih srcih. »Kje je novorojeni judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit« (Mt 2,2).

Njihovo gibanje potrjuje odločilno resnico: da bi srečali obraz Boga, ki je postal človek, se moramo podati na pot. To velja za vsakega vernika, posebno težo pa dobi tam, kjer se vera prepleta z odgovornostjo varovanja, vodenja in razločevanja. Brez želje, da ostane živo, so tudi najvišje oblike služenja v nevarnosti, da postanejo ponavljajoče se, samozadostne, nesposobne presenečenja.

V življenju Cerkve, tako kot v življenju vsakega človeka, zares spoznamo samo tisto, kar še naprej iščemo. Želja prehiteva razumevanje in pot odprto, ko odgovori še niso jasni. Najbolj rodovitni prehodi cerkvene zgodovine se ne rojevajo iz dobro umerjenih strategij, ampak iz src, ki se ne nehajo spraševati in svoja vprašanja postavljajo v dialog s stvarnim življenjem sveta. Ko ta želja ostaja živa, srečanje z Bogom preseneti in preseže pričakovanja; ko ugasne, so tudi najbolj očitni znaki v nevarnosti, da jih ne bomo več prepoznali.

Zvezda, ki vodi modre, tako postane znamenje nevsiljivih klicev, s katerimi se Bog še naprej ponavzočuje v zgodovini. To je znamenje, ki ne vsiljuje odgovorov, ampak postavlja vprašanja; ne nudi takojšnje gotovosti, pač pa odpira pot. Modri ne poznajo Izraelovega Svetega pisma, in vendar znajo brati nebo. To nas spominja, da Bog govori tudi na nepričakovane načine, skozi obrobne izkušnje, po vprašanjih, ki se rojevajo iz stika z resničnostjo in čakajo, da bi jih slišali.

Modri naredijo živo evangeljsko obljubo: »Kdor išče, najde« (Mt 7,8). Vendar je iskanje možno le, če sprejmemo, da bomo še naprej iskali, ko priznamo svojo potrebo in ohranimo prostor pričakovanja. Tako se pripravlja Gospodovo pot: da vprašanj ne zapiramo prehitro, ampak jim pustimo, da postanejo kraj, kjer Bog pride na srečanje z nami.

3. Obsedeti

Obstaja prefinjen in ravno zaradi tega nevaren način izogibanja iskanja Kristusa: da se ne upiramo, ampak ostanemo pri miru. Ne gre za odkrito zavračanje in ne za zanikanje, ampak da se ne premaknemo. Gre za skušnjavo, da se ustalimo v nekem položaju, ki se zdi pomirjujoč, ki ga sestavljajo gotovosti in ustaljene navade, ki pa sčasoma tvega, da postane oblika notranje negibnosti. Kraj, za katerega se zdi, da varuje, medtem počasi izolira, pogosto ne da bi se tega zavedali. Evangeljska pripoved o modrih zelo jasno osvetljuje ravno to možnost.

Ob novici o rojstvu kralja se Herod vznemiri in z njim ves Jeruzalem. Pismouki in veliki duhovnikih skrbno opravijo svoje dolžnosti: pogledajo besedila, dajo konkretne razlage, ponudijo natančne odgovore. Tudi Herod se kaže pozoren: sprašuje, računa, načrtuje. Zdi se, da so vsi vpleteni, vendar nihče ne naredi odločilnega koraka: da bi se podal na pot proti Betlehemu, da bi sprejel tveganje in presenečenje tega, kar bi se lahko zgodilo. Nalogo odhoda raje prepustijo modrim in si pridržijo pravico, da bodo obveščeni o dogajanju. To je drža tistih, ki hočejo vedeti vse, ne da bi se izpostavili, in ostajajo zaščiteni pred posledicami kraljevega vmešavanja.

Ta dinamika nas zadeva od blizu. Živimo potopljeni v nenehen tok informacij: poizvedujemo, analiziramo, veliko beremo. In vendar temu obilju znanja le redko ustreza resnična vpletenost. Veliko vemo, vendar ostajamo oddaljeni. Opazujemo resničnost, ne da bi dovolili, da se nas dotakne; zavarovani smo s položajem, ki nas ščiti pred nepričakovanim. Na ta način informacija postane varljiva bližnjica. Daje nam občutek udeleženosti, v resnici pa nam omogoča, da ostanemo negibni.

Za Cerkev ta nevarnost dobi še posebej občutljive obrise. Možno je dobro poznati nauk, ohranjati izročilo, skrbno obhajati liturgijo in kljub temu ostajati negibni. Kot se je zgodilo pismoukom v Jeruzalemu, lahko tudi mi vemo, kje se Gospod še vedno ponavzočuje - na obrobjih, med ubogimi, v ranah zgodovine - ne da bi našli moč ali pogum, da bi šli v to smer.

Gospodovo razglašenje nas spominja, da samo tisti, ki se poda na pot, sreča Kristusovo kraljevanje. Samo kdor sprejme tveganje iskanja, lahko doseže češčenje učlovečene Besede. Kdor obsedi, zavarovan od lastnih gotovosti, na koncu zamudi srečanje z razodetjem Boga, četudi je blizu in ga Sveto pismo jasno nakazuje. Pravo luč lahko sprejmemo samo v toliko, kolikor postopoma sprejemamo izhod iz naših senc, tudi kadar imajo pomirjujoč videz usposobljenosti, ustanove ali pridobljene verske gotovosti.

4. Vstati in zasijati

Drža modrih je drugačna od Heroda in njegovega dvora. So neustrašni popotniki, za katere se zdi, da kljub nepoznavanju Izraelovega Svetega pisma, utelešajo njegov najbolj pristen duh. Že preroki so v težkem času vrnitve iz izgnanstva spodbujali ljudstvo, naj se poda na pot, ko se je upanje na drugačno prihodnost zdelo še daleč in skoraj nemogoče. V tako imenovani Izaijevi knjigi tolažbe, ki jo bogoslužje oznanja na praznik Gospodovega razglašenja, odmeva odločen ukaz, ki ne pušča prostora za oklevanje:

Vstani, zasij, kajti prišla je tvoja luč … nad teboj vzhaja Gospod in njegovo veličastvo sije nad teboj (Iz 60,1-2).

To je povabilo, ki ga Herodu ni uspelo ubogati, modre pa je poslalo na pot. Za srečanje z Gospodom, ki se je razodel v naši človeškosti, je prvi korak vedno vstati: stopiti iz svojih notranjih zatočišč, iz svojih gotovosti, iz ustaljenega pogleda na stvari. Vstati zahteva pogum. Pomeni opustiti sedeč način življenja, ki nas varuje, a nas naredi negibne, da bi sprejeli napor poti, da bi se izpostavili negotovosti tega, kar še ni jasno. Modri vstanejo, zapustijo svojo deželo, prečkajo razdalje brez zagotovil; vodi jih samo lahno in diskretno znamenje. Ne vedo natančno, kaj bodo našli, in vendar se zanesejo na luč, ki gre pred njimi.

Po povabilu k vstajenju prerok dodaja presenetljivo navodilo: prosi nas, naj se oblečemo v luč, ki še ni povsem vidna, je pa že obljubljena. Namiguje na notranjo naravnanost: živeti, kot da luč prihaja, še preden vidimo njena znamenja. To pomeni ohranjati zaupanje tudi takrat, ko okoliščine tega sploh ne upravičujejo popolnoma, vztrajati v upanju, čeprav noči še ni konec. Samo tako se je mogoče odpraviti na pot proti nečemu novemu, sprejemajoč negotovost in celo tveganje razočaranja, namesto da bi ostali negibni tam, kjer smo.

Potem ko so modri vstali in sprejeli, da se bodo oblekli v upanje, ki je hodilo pred njimi, so naredili nadaljnje, morda od vseh najbolj odločilno dejanje. Pot, iskanje, čakanje jih ne vodijo k potrjevanju samega sebe, ampak k ponižanju. Želja, ki jih je spravila v gibanje, izpolnitve ne najde v posedovanju, ampak v češčenju. Šele tedaj je njihovo potovanje v resnici doseglo cilj.

Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili. Nato so odprli svoje zaklade in mu darovali zlato, kadilo in miro (Mt 2,11).

Ko so modri pokleknili pred ponižnim in ubogim znamenjem otroka, so odkrili, da se dostop do drugega - drugačnega, krhkega, nepričakovanega - vedno dogaja od spodaj, nikoli od zgoraj. Prav v ponižanju se razdalja zapolni in drugačnost postane primerna za bivanje. Ne gre za to, da bi se odpovedali svoji istovetnosti, ampak da jo izročimo, da jo odpremo skrivnosti, ki jo drugi prinaša s seboj.

Vstati in nato poklekniti: to je gibanje vere. Vstanemo, da bi izstopili iz sebe, ne da bi se postavili v središče. In potem se spustimo, ker se zavemo, da to, kar srečujemo, uhaja našemu nadzoru. To velja v odnosu z Bogom, pa tudi v vsakdanjih odnosih. Dokler stvari potekajo, kakor si prestavljamo, je preprosto ostajati, ko pa nas drugi preseneti, razočara ali spremeni, pa zvestoba sprejetim odločitvam in obljubljeni ljubezni od nas zahteva, da nehamo vsiljevati svoje stališče in se naučimo resnično poslušati.

Za Cerkev je to dvojno gibanje - vstati in pokloniti se - bistveno. Poklicana je, da se giblje, da stopi ven, da gre naproti ljudem in položajem, ki so ji oddaljeni. Pa tudi, da se zna ustaviti, povesiti pogled, priznati, da ji ne pripada vse in da vsega ni mogoče nadzorovati. Dar zveličanja lahko postane vesoljen le, kolikor je Cerkev pripravljena zapustiti lastne gotovosti in s spoštovanjem gledati življenja drugih, priznavajoč, da se lahko tudi tam, pogosto na nepričakovane načine, pojavi nekaj Kristusove luči.

5. Najti samega sebe

Ko modri vstopijo v hišo in zagledajo otroka z Marijo, njegovo materjo, se znajdejo pred nečim, kar presega njihova pričakovanja. Pokleknejo in odprejo svoje skrinjice ter darujejo zlato, kadilo in miro. S temi darovi priznajo v tem otroku Božjo navzočnost, njegovo kraljevanje in njegovo polno deležnost naše človeškosti, ki je zaznamovana tudi s trpljenjem in smrtjo. Toda med tem dejanjem se zgodi nekaj nepričakovanega: ne odkrijejo samo, kdo je ta otrok, ampak začnejo tudi slutiti, kdo so sami.

Na obličju Jezusa, Boga, ki je postal človek, modri uzrejo, da je isto  dostojanstvo obljubljeno tudi njihovemu življenju. Če se Bog v tem otroku razodeva kot Kralj, potem je tudi človekovo življenje poklicano k veličini, ki ne izhaja iz moči, temveč iz skrbi in služenja. Če se je Bog odločil, da bo prebival v našem telesu, potem vsako človeško življenje nosi v sebi luč, poklicanost, vrednoto, ki jih ni mogoče izbrisati. Darovi, ki jih ponujajo modri, tako postanejo ogledalo: govorijo o Bogu, razkrivajo tudi to, kar je človeštvo poklicano postati.

Z obiskom modrih skrivnost učlovečenja pokaže vso svojo univerzalno moč. Na svet nismo prišli samo zato, da bi preživeli ali da bi se čim bolje prebijali skozi čas. Rojeni smo bili, da bi prišli do večjega življenja, do življenja Božjih otrok. Modri so se odpravili iskat zvezdo in so našli Kristusa. Toda ko so iskali Kristusa, so našli tudi sami sebe. Odkrili so, da je kljub temu, da so prišli od daleč in da niso poznali Svetega pisma, v njihovi človeškosti sijala luč, ki je samo čakala, da bi jo prepoznali in jo prinesli na svetlo.

Morda je Cerkev danes bolj kot kdaj koli poklicana k temu: ponujati svetu Kristusovo luč. Ne kot nekaj, kar bi vsiljevala ali branila, ampak kot navzočnost, ki jo ponuditi in pustiti, da se ji vsakdo lahko približa po poti, podobni poti modrih. Začeli so z željo, podali so se na pot, šli skozi vprašanja in negotovosti, šele na koncu pa so spoznali Kristusa in pred njim odkrili tudi sami sebe.

S tega vidika poslanstvo ni v izsiljevanju srečanja, ampak v njegovem omogočanju. Ponuditi luč pomeni varovati prostor iskanja, omogočiti, da se želja zgane, brez prehitevanja spremljati odgovore. Tako srečanje s Kristusom ne izbriše človeškosti tistega, ki ga išče, ampak jo vodi k luči in jo izpolni.

Če imamo pogum, da svetu ponudimo tako preprosto in svetlo pričevanje, bi se nam lahko zgodilo, da bi doživeli to, kar prerok Izaija napoveduje Jeruzalemskim razvalinam, mestu, ki je poklicano, da postane privlačen kraj za vsa ljudstva.

Narodi bodo prišli k tvoji luči 
in kralji k siju tvoje zarje. 
Povzdigni oči naokrog in poglej, 
vsi se zbirajo, prihajajo k tebi. 
Tvoji sinovi prihajajo od daleč, 
tvoje hčere nosijo na ramah. 
Tedaj boš videla in žarela, 
srce ti bo drhtelo in se širilo, 
kajti bogastvo morja se bo obrnilo k tebi, 
zakladi narodov bodo prišli k tebi (Iz 60,3-5).

Cerkev, ki vsem ponuja Kristusovo navzočnost, si ne prisvaja njegove luči, ampak jo odseva. Ne postavlja se v središče, da bi gospodovala, ampak da bi privlačila. Ravno zaradi tega postane prostor srečanja, kjer vsakdo lahko prepozna Kristusa in pred njim ponovno odkrije smisel svojega življenja.

Ta perspektiva nas sili, da pregledamo, preverimo mnoge naše misijonarske navade. Pogosto si predstavljamo, da evangelizirati pomeni prinašati nekaj, kar manjka, zapolniti neko praznino, popravljati napako. Gospodovo razodetje kaže drugo pot: pomagati drugemu, da spozna luč, ki prebiva v njem; dostojanstvo, ki ga že ima; darove, ki jih že neguje. Ne »dajemo« mi Kristusa svetu, kot da bi imeli do njega izključno pravico. Mi smo poklicani, da njegovo navzočnost naredimo vidno s tako jasnostjo in resnico, da lahko vsak v njem prepozna smisel svojega življenja.

To ne zrelativizira Kristusove resnice in ne zmanjša evangelija na splošno vrednotenje človeškega. Nasprotno, resno jemlje katoliškost Cerkve v njenem najglobljem pomenu. Torej varovati Kristusa, da bi ga ponudili vsem, z zaupanjem, da so v vsakem človeku že navzoče lepota, dobrota in resnica, ki so poklicane, da se izpolnijo in v njem najdejo svoj polni pomen. Prava luč božiča »razsvetljuje vsakega človeka« ravno zato, ker je sposobna v vsakem razkriti njegovo lastno resnico, njegov poklic, njegovo podobnost z Bogom.

Če bi bilo tako, bi božič, ki je prepleten s sklepom jubileja, lahko zanetil brezpogojno upanje ne samo v Cerkvi, ampak tudi v svetu. Cerkev se lahko veseli, da je ponovno odkrila Kristusa kot središče. Ko svet sreča naše krhko pričevanje, bi se lahko čutil opogumljenega, da pokaže svojo človeškost, ponudil svoje darove in spoznal svoje dostojanstvo pred Bogom.

To bi bil najbolj zgovoren znak Cerkve, ki je zvesta svoji poklicanosti: luči ne zadrževati zase, ampak pustiti, da sveti, da bi novo življenje, ki je že posejano v srcu vsakega moškega in vsake ženske, končno lahko vzklilo in obrodilo sad.

Molimo

O Bog, ki si z vodstvom zvezde narodom razodel svojega edinorojenega Sina, dobrotno vodi tudi nas, ki smo te že spoznali po veri, da bomo gledali lepoto tvoje slave. Po Kristusu, našem Gospodu.

P. Roberto Pasolini, OFM Cap., 
pridigar papeške hiše