Prva adventna meditacija p. Roberta Pasolinija, OFM Cap: Gospodova paruzija

P. Roberto Pasolini, OFM Cap.

Prva adventna meditacija p. Roberta Pasolinija, OFM Cap, 
pridigarja papeške hiše 
1. Gospodova paruzija

Neomajno pričakovanje

Letos nas adventna pričakovanja uvajajo v poseben čas. Ko vstopamo v novo bogoslužno leto, se bližamo tudi zaključku rednega svetega leta, ki nas je kot romarje upanja vse ponovno povabilo na pot. 6. januarja, na praznik Gospodovega razglašenja, bo papež Leon zaprl sveta vrata, ki jih je odprl papež Frančišek. Ta so znamenje prehoda, ki ga je letos lahko doživel vsak krščeni, ki je sprejel povabilo k prenovi svojega krstnega življenja.

Advent je čas, v katerem Cerkev ponovno prižiga upanje, ko ne premišljuje samo o Gospodovem prvem prihodu, ampak predvsem o njegovi vrnitvi ob koncu časov. Starodavne apside so upodabljale prihajajočega Kristusa, z desno roko, dvignjeno v blagoslov in z evangelijem v levici: močan viden opomin na gotovost njegove obljube in na vrednost našega čakanja.

Ta bogoslužni čas nas hoče spomniti, da nismo izgubljeni popotniki, ampak romarji proti domovini. Prošnja »Marana-tha« - »Pridi, Gospod« - je pesem, polna zaupanja, ki spremlja naše korake. Kot pa nas spominja apostol Peter, nas to upanje ne spremeni v pasivne gledalce: poklicani smo, da vedro in z dejavno čuječnostjo čakamo in skupaj pospešujemo Gospodov prihod.

1. Zavedajmo se milosti

Preden nas adventno bogoslužje povabi k premišljevanju skrivnosti učlovečenja, nas vedno sooči z Jezusovimi eshatološkimi govori, v katerih je Učitelj sam vnaprej napovedal svojo paruzijo, slavni dan svojega prihoda ob koncu časov. Dejansko samo evangelist Matej uporabi ta grški pojem (parousía), ki ima dvojni pomen: »navzočnost« in »prihod«, podobno kot obisk vladarja, ki se ponavzoči v neki oddaljeni provinci svojega kraljestva.

Matej ga omenja štirikrat v 24. poglavju, kjer strne Jezusove nauke o prihodnih ali »poslednjih« (ta eschata) rečeh in so nam ponujeni kot pomembna pojasnila, da lahko samozavestno in brez tesnobe hodimo proti dokončnemu srečanju z Bogom. Govor se začne z napovedjo porušenja templja in se nadaljuje z opisovanjem časa, zaznamovanega z vojnami, lakotami in pretresi, ki pa vendarle še ne sovpadajo s koncem. Sredi tega mučnega scenarija se bodo pojavili lažni kristusi in lažni preroki, ki bodo sposobni zbegati mnoge, medtem ko bo krivica povzročila, da se bo ljubezen ohladila. Prav tedaj bodo učenci poklicani, da pričujejo, ko s krotkostjo sprejmejo stiske zaradi evangelija. Le tako bo njegova beseda lahko dosegla vse narode. Po veliki stiski bodo kozmična znamenja napovedala prihod Sina človekovega, ki bo zbral svoje izvoljene. Ker čas tega dneva ostaja neznan, je edina možna drža ostati buden, kot zvesti služabniki, ki čakajo na vrnitev svojega gospodarja, ne da bi se pustili presenetiti spancu ali prevari. Proti koncu govora Jezus primerja čakanje na svoj prihod z Noetovimi dnevi, ko je vsa zemlja doživela vesoljni potop.

Kakršni so bili namreč Noetovi dnevi, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega. Kakor so namreč v tistih dneh pred potopom jedli in pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Noe v ladjo, in niso spoznali, dokler ni prišel potop in vseh odnesel, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega (Mt 24,37-39).

Scenarij, po katerem je dozorel potop, so zaznamovala običajna dejanja, podobna tem, ki jih tudi mi opravljamo vsak dan: pijemo in jemo, sprejemamo življenjske odločitve in jih uresničujemo. Vendarle je medtem, ko so vsi opravljali te običajne dejavnosti, samo en človek - Noe - svoj čas vlagal v izgradnjo orodja rešitve, namenjenega temu, da je sprejelo njegovo družino in vse živali, ki so se potem rešile pred skorajšnjim potopom. In drugi ljudje? Ničesar niso doumeli, pravi Jezus.

Kaj pomeni ta opomin? Na kakšen način je lahko svarilo tudi za nas? Česa se moramo zavedati, ne da bi se odtegnili vprašanjem, s katerimi se moramo soočati vsak dan?

Odgovor bi lahko šel v več smereh. Zavedati se moremo, da je čas, v katerem smo poklicani biti Kristusove priče, zaznamovan z novimi in zapletenimi izzivi. Cerkev je poklicana, da ostane zakrament zveličanja v spremembi dobe, ki je, kot opozarjajo teologi in sociologi, globoko spremenila način verovanja in pripadnosti. Mir ostaja privid na mnogih področjih, dokler ne bodo ozdravljene stare krivice in ranjeni spomini, medtem ko v zahodni kulturi slabi čut za presežno, ki ga tlači malik učinkovitosti, bogastva in tehnike. Prihod umetne inteligence krepi skušnjavo človeškega brez omejitev in brez presežnosti.

Vendar pa samo zavedanje vsega tega ni dovolj za spreobrnjenje srca. Prepoznati je treba nekaj bolj potrebnega in odločilnega: smer, v katero se Božje kraljestvo še naprej giblje znotraj zgodovine. To je pogled, ki ga lahko ponovno odkrijemo, če zajemamo pri preroški sposobnosti, ki smo jo prejeli v krstu. Jezus je ljudi svojega časa večkrat grajal ravno zaradi nesposobnosti, da bi dojeli Božje delovanje v zgodovini: »Hinavci! Obličje zemlje in neba znate presojati, kako, da ne znate presojati tega časa?« (Lk 12,56).

Česa se mora zavedati naša generacija - tako kot vsaka - ko dvigne pogled k nebu in zre Božjo skrivnost, sedaj razodeto v Kristusu? Odgovor v resnici dobro poznamo in v božičnih dneh nas bogoslužje natanko spomni nanj.

Razodela se je namreč Božja milost, ki prinaša odrešenje vsem in nas vzgaja, da se odpovemo brezbožnosti in posvetnim željam ter razumno, pravično in pobožno živimo v sedanjem veku, ko pričakujemo blaženo upanje in prihod slave vélikega Boga in našega odrešenika Jezusa Kristusa (Tit 2,11-13).

To je tisto, česar se moramo vedno bolj zavedati: Božje milosti, tega daru vesoljnega odrešenja, ki ga Cerkev ponižno obhaja in ponuja, da bi bilo s človeškega življenja dvignjeno breme greha in bi bilo osvobojeno strahu pred smrtjo. O tej milosti, mi, služabniki Cerkve, govorimo in jo živimo vsak dan. Vendarle pa moramo priznati, da dejanja vere, na katera smo se navadili, katerim skušamo ostati zvesti, ne hranijo samo našega občutka, da smo v odnosu  z Bogom. Sčasoma je naše srce v nevarnosti, da izgubi polet in moč, do te mere, da izgubi začudenje za Božjo milost, ki smo jo poklicani okušati in izpričevati. To je tveganje vere: da postanemo tako domači z Bogom, da ga imamo za samo po sebi umevnega, in pozabimo, da on že od Noetovih dni v »svoji velikodušnosti (makrothymia) potrpi« z nami in z vsemi.

Tega se mora vsaka generacija zavedati, ko pozorno ocenjuje čudovit in dramatičen čas, v katerem se vedno odvija življenje: skrivnost Boga, ki črpa iz svoje neskončne ljubezni in še naprej ostaja pred svojo ustvarjenino z neomajnim zaupanjem v pričakovanju, da lahko in morajo boljši dnevi šele priti.

2. Izbris zla

Za ponovno odkritje obličja Boga, ki potrpežljivo spremlja svoje ranjeno stvarstvo, pripoved o vesoljnem potopu (1 Mz 6-9) ostaja neizčrpen vir luči in razodetja.

Gospod je videl, da je hudobija ljudi na zemlji velika in da je vse mišljenje in hotenje njihovega srca ves čas le hudobno (1 Mz 6,5).

Zgodba se začne z razočaranim Bogom: človeškemu bitju, tej ustvarjenini, ki je združevala v sebi poteze zemlje in neba, ni uspelo, da bi sestavine, iz katerih je bilo oblikovano, v njem sobivale. Ohranja nekaj zunanje podobnosti s svojim Stvarnikom, vendar njegovo delovanje ne odseva več sposobnosti ljubiti. V njegovem srcu je našla prostor beseda laži in sedaj človekovo življenje povzroča nič drugega več kot zlo.

To je analiza, ki se na prvi pogled zdi zelo jasna in morda preveč pesimistična. Vendar je koristna, kar ponovno uravnovesi pogosto naiven način, na katerega mi, sodobniki, gledamo na skrivnost zla. Medtem ko se slepimo, da ga lahko premagamo preprosto tako, da se izpopolnjujemo in razvijamo, se moramo spomniti, da naša človeškost ne potrebuje samo uresničitve, ampak tudi - in predvsem - odrešenje. Zla ne smemo zgolj preprosto odpustiti: biti mora izbrisano, da bi življenje končno lahko zacvetelo v svoji resnici in lepoti.

 Rekel je torej Gospod: »Iztrebil bom človeka, ki sem ga ustvaril, s površja zemlje, človeka in živino, laznino in ptice neba, kajti žal mi je, da sem jih naredil« (1 Mz 6,7).

V Božji nameri, da iztrebi človeka z obličja zemlje, ne moremo videti začetka Božjega uničevalnega načrta, ampak prej nujo, da tvega do konca, samo da se ne bi odpovedal načrtu ljubezni, ki je povzročil stvarjenje. Bog se odloči, da »izniči vse« ravno zato, ker se ne vda očitnosti zla. Sicer pa, če bi v resnici hotel uničiti to, kar je naredil in začeti od začetka, bi to lahko svobodno storil, ne da bi sploh čutil potrebo, da svoje namene podeli z nekom.

Ko Bog jasno pove, da namerava izbrisati svet, razglasi poskus, da bo še enkrat oblikoval tisti svet, ki je izšel iz domišljije njegovega srca in nadarjenosti njegovih rok. Ista smela in nepopustljiva strast bo razvnemala srce Gospoda Jezusa, ko bo jokal nad Jeruzalemom pred svojim trpljenjem (prim. Lk 19,41-44), ali ko bo čisto do konca skušal Judu preprečiti, da bi zdrsnil v smrtonosno skušnjavo izdaje: »Bolje bi bilo za tega človeka, da se ne bi bil rodil« (Mr 14,21).

V logiki cancel culture (kulture izbrisa), v katero smo potopljeni, smo v nevarnosti, da brisanje postane samo dejanje, s katerim odstranimo vse, kar se neposredno ne ujema z našimi željami ali z našo občutljivostjo. Vendar izbris ne pomeni samo tega, niti ga ni mogoče skrčiti na poskus, da se osvobodimo tega, kar se nam pri drugem zdi zoprno.

Vsak dan izbrišemo veliko stvari, ne da bi se čutili krive in ne da bi storili kakršno koli zlo. Brišemo sporočila, neuporabne datoteke, napake na nekem dokumentu, madeže, sledi, dolgove. Veliko teh dejanj je celo potrebnih, da dozorevajo naši odnosi in da svet postane primeren za življenje. Ni naključje, da preroki niso uporabljali prav tega glagola, da bi grozili, ampak da bi tolažili Izrael in ga spominjali na neskončno Božje usmiljenje.

Uničil (dobesedno izbrisal) bo smrt za vedno. Gospod Bog bo obrisal solze z vseh obrazov, sramoto svojega ljudstva bo odstranil z vse zemlje, kajti Gospod je govoril (Iz 25,8).

Jaz sem, jaz sem, ki izbrisujem tvoje prestopke zaradi sebe in se tvojih grehov ne spominjam (Iz 43,25).

Pometel (dobesedno izbrisal) sem tvoje prestopke kakor oblak in tvoje grehe kakor meglice, vrni se k meni, saj sem te odkupil (Iz 44,22).

Glagol izbrisati tudi dobro izrazi to, kar človek, ki se zaveda svoje krhkosti, prosi Boga, naj stori na ranjenem mesu njegove človeškosti, ko prepozna svojo potrebo po ozdravljenju in okrepitvi.

Usmili se me, o Bog, po svoji dobroti, v svojem obilnem usmiljenju izbriši moje pregrehe! Obrni svoje obličje od mojih grehov, vso mojo krivdo izbriši (Ps 51,3.11).

Kadar koli se Gospod pokaže s svojega neba, da bi opazoval prebivalce sveta, moramo vedno pomisliti, da to dela v upanju, da bo našel dober razlog za nadaljnje podpiranje načrta svojega stvarjenja. Tako govori vrstica nekega psalma: »Gospod gleda dol iz nebes na človeške sinove, da bi videl, ali je kateri razumen, ali kateri Boga išče« (Ps 14,2). In dejansko se en človek izkaže sposobnega, da dvigne pogled kvišku, čeprav okoliščine niso videti zelo ugodne: Noe, o katerem je zabeležena zanimiva podrobnost.

Noe pa je našel milost v Gospodovih očeh (1 Mz 6,8).

Čeprav je bila hudobija na zemlji velika, odkrijemo, da nekdo ni nehal iskati Božjega obličja in se spraševati glede njegove volje. Nekdo je sprevidel, da človeštvo živi pod potrpežljivim nebom. Noe se je zavedel Božje milosti. Končno je Najvišji našel človeka, da mu zaupa svoj načrt: izbrisati vse in začeti znova, ne da bi pri tem ponovno ustvaril temeljne pogoje nekega načrta, ki ostaja veljaven in mogoč. Poskus je zelo drzen, ker je potreben izbris, ne da bi popustil privlačnosti ponovnega začetka s čiste ničle. Toda kako je mogoče izbrisati neko stvarnost, ne da bi jo izničili ali spremenili?

Zgodba je znana: Bog zahteva od Noeta, da zgradi barko in mu da natančne mere, ki jih mora imeti. Učenjaki razpoznavajo, da se te oznake nanašajo na razmerja v jeruzalemskem templju. Ni naključje. Te pripovedi so bile napisane med babilonskim izgnanstvom, ko je bil Izrael daleč od Jeruzalema in brez kraja, kjer bi lahko srečal svojega Boga. Tako barka postane simbol izgubljenega templja in želje po njegovi obnovi.

Vendar je sporočilo še globlje in bolj aktualno: besedilo o potopu nam pravi, da za resničen izbris zla z obličja zemlje, ni dovolj spremeniti človeških struktur. Potrebno je obnoviti »Gospodov tempelj«, to je obnoviti pravilno podobo Boga v človekovem srcu in na obličju zemlje. Šele ko bo človek spet zaživel pred pravim Božjim obličjem, se bo zgodovina lahko zares spremenila.

Zato barka ni samo čoln: je trajno upanje vsake generacije. Ko iščemo rešitve in stalno izhajamo iz zemlje, nas pripoved o potopu spominja, da življenje ponovno vzcveti šele, ko obnovimo nebo, če v središče ponovno postavimo Boga. Ne preseneča torej Jezusova strogost, ko pride v tempelj in ga najde spremenjenega v tržnico: brez prave podobe Boga se izgubi tudi vera.

Potop torej ni preprosto uničenje, ampak je prehod ponovnega stvarjenja preko trenutka razkroja. Vode se ponovno mešajo, kot so se na začetku, a ne da bi uničile svet, ampak da bi človeštvu ponovno odprle možnost globljega razumevanja Božjega načrta za življenje. Gre za začasno spremembo pravil igre, da bi rešili samo igro, ki jo je Bog začel z zaupanjem.

Tako je iztrebil sleherno bitje, ki je bilo na zemlji, kakor človeka tako tudi živino in laznino in ptice neba. Ostal je samo Noe in kar je bilo z njim na ladji. Vode pa so rasle na zemlji sto petdeset dni (1 Mz 7,23-24).

Vse je bilo odneseno in izbrisano. To se zgodi v naravi, ko nenadna katastrofa za vedno spremeni obličje nekega področja. To se zgodi tudi v našem življenju, ko nekaj nepredvidenega, bolezen ali žalovanje brez opozorila spremeni podobo naših dni. In če bi bili trenutki hude destabilizacije, ko se zamajejo vsa ravnovesja in se zdi, da se bodo zrušila, v resnici del procesa večje preobrazbe? Po poplavi svetopisemsko besedilo ne opisuje preproste vrnitve v normalnost: počasno upadanje voda se zgodi kot odgovor na točno določeno in odločilno gesto, ki postane resnično središče pripovedi.

Tedaj se je Bog spomnil Noeta in vseh zveri in vse živine, ki je bila z njim na ladji. Bog je poslal veter prek zemlje in vode so upadle (1 Mz 8,1).

Končno se napovedi razsvetlijo in sumi razpršijo: Bog ni pozabil na človeštvo, ampak se je hotel spomniti, da v njem ostaja sposobnost odgovoriti na njegov glas. Tako Gospod, potem ko je vse stvari pokopal pod vodami, sedaj začne sušiti vse, da bi se življenje lahko kmalu znova začelo. Potop torej ni bil projekt smrti, ampak paradoksna obnova življenja. Ko so se vode končno umirile in upadle, Noe dobi ukaz, naj gre iz barke skupaj z ženo, sinovi, ženami sinov in vsemi živalmi.

Po poskusu »izbrisa« sveta  - sicer neuspešnem - se zdi, da si je Gospod razjasnil predstave o tem, kaj lahko pričakuje od človeka in kaj je sam pripravljen dati na mizo zaveze z njim.

To je znamenje zaveze, ki jo sklepam med seboj in vami in med vsakim živim bitjem, ki je pri vas, za vse prihodnje rodove. Svojo mavrico postavim v oblake in bo v znamenje zaveze med menoj in zemljo. Ko zberem oblake nad zemljo in se prikaže v oblakih mavrica, tedaj se bom spomnil svoje zaveze, ki je med menoj in vami in slehernim živim bitjem vsakršnega mesa. In ne bo več vode za potop, ki bi pokončal vse meso. Ko bo mavrica v oblakih, jo bom pogledal, da se spomnim večne zaveze med Bogom in slehernim živim bitjem, vsem mesom, ki je na zemlji (1 Mz 9,12-16).

Znamenje, ki ga Bog postavi med nebo in zemljo in ga običajno razumemo kot »mavrico«, je v resnici vojna priprava, ki jo uporablja lokostrelec (po hebrejsko qešet). Če ta etimologija odvzame nekaj poetičnosti tej igri barv, ki nas očara po nevihti, pa doda odtenke, ki nam pomagajo bolje razumeti, kaj se je zgodilo med potopom. Ne toliko na zemlji, ampak globoko v Božjem srcu.

Na koncu poskusa, da bi poplavil ves svet, Gospod položi orožje pred človeka in izreče slovesno izjavo o nenasilju. To se morda zdi predrzna prispodoba, skorajda neprimerna za govorjenje o Bogu in o načinu, kako se kaže njegova milost. Kljub temu je človeštvo po tisočletjih zgodovine in razvoja še vedno daleč od tega, da bi jo znalo posnemati. Kako daleč smo od tega, da bi znali odložiti puške in obesiti bojne loke na zid? Zemljo še naprej trgajo grozljivi in neskončni konflikti, ki ne dajejo premirja tolikim slabotnim in nezaščitenim ljudem.

Vredno se je torej vprašati: kaj nas v resnici pomirja? Sporočilo ljubezni  - lepo, seveda, a včasih nekoliko abstraktno - ali konkretna odločitev nekoga, ki se kljub temu, da ima moč, da nas prizadene, svobodno odloči, da tega ne bo storil? Če pustimo ob strani naivno in romantično predstavo o odnosih, moramo priznati, da je lahko podoba loka, obešenega na oblake, najvišji izraz ljubezni, morda najbolj jasen in pomirjajoč.

Bojevnik, ki je pomiril svoj srd, bolje od katere koli druge idealizacije predstavlja tip zaveznika, ki bi ga radi imeli ob sebi. Nekoga, ki se, čeprav bi se lahko znesel nad nami, odloči, da tega ne bo storil, ker je razumel, da bo naše zavezništvo lahko trajno, resnično in svobodno, samo če nas sprejeme takšne, kakršni smo.

3. Posvetiti se zveličanju

Potop je končan in veliko stvari na zemlji je bilo izbrisanih, predvsem določena podoba Boga. Da bi še naprej verjel v nas, se je Gospod razjezil, spustil vode s svojega neba, potopil vso zemljo, a ne preden je »rešil« ostanek, iz katerega bi lahko ponovno vzel poganjek bolj pristnega in rodovitnega človeškega rodu. Potem je odložil orožje, razglasil svoj mir in ostal golih rok pred svojim delom, da bi si povrnil pravico in veselje do njegovega nadaljnjega oblikovanja. Edino orožje, ki bo ostalo v zgodovini sveta, je tisto, za katerega se bo človeštvo odločilo, da ga zgradi in uporabi, kadar koli se bo čutilo preganjano, diskriminirano in zatirano. Bog je odložil orožje in je to storil za vedno ter sprejel tveganje stvarstva, ki je gotovo bolj svobodno, pa tudi bolj izpostavljeno nevarnosti zla in nasilja.

V tem velikem dogodku potopa so prvi kristjani videli predpodobo skrivnosti Kristusa in njegovega križa, dokončnega znamenja zaveze, postavljenega med nebesi in zemljo. Ob premišljevanju križa lahko vsak človek ponovno odkrije neizmerno vrednost svojega bivanja pred Bogom.

Ta voda pa je podoba krsta, ki zdaj rešuje vas. Ne odstranjuje madežev z mesa, ampak zaradi vstajenja Jezusa Kristusa prosi Boga za dobro vest (1 Pt 3,21).

Voda potopa je konec, za vedno. Za nas, kristjane, je voda sedaj simbol izredne možnosti, da sprejmemo vase življenje Kristusa, v čigar imenu smo po krstu lahko novo stvarjenje. Vendar moramo to novo bivanje svobodno sprejeti in ga odgovorno živeti, bedeč nad našim osebnim sprejemanjem evangelija. Zato Jezus v svojem eshatološkem govoru, potem ko je navedel Noetove dneve, konča z zadnjim priporočilom.

Čujte torej, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod! Vedite pa, da bi hišni gospodar bdel, če bi vedel, ob kateri nočni uri pride tat, in ne bi pustil vlomiti v svojo hišo. Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti ob uri, ko ne mislite, bo prišel Sin človekov (Mt 24,42-44).

Tema nevednosti glede dneva in ure slavnega ponovnega prihoda Sina človekovega je v zgodovini Cerkve stalno zbujala vprašanja. Prve skupnosti so živele v gorečem pričakovanju bližnjega Gospodovega prihoda. Z minevanjem stoletij je Cerkev razumela, da je treba to obzorje razširiti, ga postaviti v širši in še danes nerazrešljiv čas. Po dva tisoč letih se nahajamo v skoraj nasprotnem položaju: pričakovanje se je tako zmanjšalo, da je včasih pustilo prostor subtilni sprijaznjenosti glede njegove dejanske uresničitve. Če sta na začetku prekipevala navdušenje in vznemirjenost, danes pogosto prevladuje naveličana budnost, ki jo preizkuša obup.

Ko je starodavni in anonimni cerkveni oče razlagal Matejev evangelij, je skušal razmišljati o tem, zakaj smo poklicani živeti, ne da bi mogli točno vedeti ne za dan svoje smrti in ne za dan Kristusovega ponovnega prihoda.

Zakaj nam je datum smrti prikrit? Jasno je, da nam je to storjeno zato, da bi vedno delali dobro, saj lahko pričakujemo, da bomo umrli vsak trenutek. Datum Kristusovega drugega prihoda je svetu odmaknjen iz istega razloga, to je, da bi vsaka generacija živela v pričakovanju Kristusove vrnitve.[1]

Na podoben način se izraža tudi sv. Janez Krizostom: Če bi ljudje vedeli, kdaj bodo umrli, bi si vsekakor dali veliko opraviti za ta trenutek. […] Da torej ne bi delali samo za ta trenutek, ne pove, kateri je, ne ta skupni ne ta od vsakega posebej, ker hoče, da ga vedno čakajo, da si vedno prizadevajo.[2]

Patristično izročilo je soglasno: čas, v katerem živimo, moramo modro uporabiti, da stalno - ne priložnostno - delamo dobro in da brez obotavljanja čakamo prihod našega Gospoda Jezusa Kristusa, ko ostajamo zvesti milosti njegovega evangelija. Budnost, h kateri nas spodbuja adventni čas, je najprej budnost nad nami samimi, kakor priporoča apostol Pavel starešinam v Efezu: »Pazíte nase in na vso čredo, v kateri vas je Sveti Duh postavil za škofe, da bi pasli Božjo Cerkev, ki si jo je pridobil s svojo krvjo« (Apd 20,28).

Kdor v Kristusovem telesu opravlja službo za druge, ne bi smel nikoli pozabiti povabila, ki ga apostol namenja vsem »svetim« v Filipih, skupaj s škofi in diakoni: »Delajte s strahom in s trepetom za svoje zveličanje« (Flp 2,12). V zapletenem in z nujnimi potrebami nabitem času, kakršen je naš, moramo bedeti nad dvema velikima skušnjavama, ki lahko prizadeneta tako Cerkev v osebi njenih služabnikov, kakor tudi vsakega krščenega: pozabiti na potrebo po zveličanje in misliti, da bomo ponovno pridobili privolitev, če bomo skrbeli za zunanjo obliko naše podobe in zmanjševali radikalnost evangelija.

Kakor v Noetovih dneh prva oblika zveličanja, ki se ji moramo posvetiti, ni v izpolnjevanju ali organiziranju nekih pastoralnih dejavnosti, ampak je v vrnitvi k veselju - pa tudi naporu - hoje za Kristusovo besedo, ne da bi jo udomačili. Samo ta oblika bedenja nas naredi za stražarje, ki v noči sveta ponižno ohranjajo zaupanje, da bo kmalu vzšla jutranja zvezda, ki ne pozna zatona, katere svetloba lahko razsvetli vsakega človeka. Sveti menih preteklega stoletja, Tomaž Merton, je v nekaj besedah izrazil to stanje budnosti, h kateremu nas vodi advent z močjo in milino.

Izgnanci v globinah samote, 
živeč kot tisti, ki poslušajo, 
stražarji na mejah sveta, 
čakamo na Kristusovo vrnitev.

Molimo

O Bog, ki si poslal svojega Sina v našem mesu, da bi zbral vsa ljudstva v tvojem kraljestvu, daj nam budnega duha, da bomo mogli hoditi po poteh miru in iti naproti Gospodu, ko bo prišel v slavi. On je Bog in s teboj v edinosti Svetega Duha živi in kraljuje na vse veke vekov.

p. Roberto Pasolini, OFM Cap., 
pridigar papeške hiše

[1] Anonimo, Opera incompleta su Matteo, omelia 51. 
[2] Janez Krizostom, Omelie sul Vangelo di Matteo 77,2-3.