Kard. Koch ob obletnici smrti Benedikta XVI.: Ljubezen je močnejša od smrti
Vatican News
Zemeljski konec življenja je nov začetek
Na začetku homilije je spomnil, da pri evharistiji 31. decembra beremo Predgovor Janezovega evangelija, ki se začne z besedami: »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.« Po kardinalovih besedah je »lepo in ganljivo, da krščanska vera na zadnji dan koledarskega leta odpira popolnoma nov začetek z obljubo, da zemeljski konec človeškega življenja nikakor ni konec, ampak nov začetek, in da je zadnji dan zemeljskega življenja človeka začetek novega življenja, večnega življenja z Bogom.
Samo stvarnost, ki nosi ime "ljubezen", nam lahko ponudi ta nov začetek. To je še posebej jasno, če upoštevamo radikalno resnost smrti. Tragika smrti je v tem, da ne gre samo za biološki dogodek v smislu razpada fizičnega organizma. Smrt pretrga tudi preplet vseh človeških odnosov in tako uniči vsako obljubo in vsako upanje, ali, kot je dejal papež Benedikt XVI.: "Smrt je vedno tudi uničenje ljubezni, prijateljstva, in to je resnično najbolj tragično dejstvo v izkušnji smrti"1. Najgloblja okužba smrti je torej v tem, da je kraj popolne zapuščenosti in popolne osamljenosti, v kolikor so na tem kraju umrli tudi človeški odnosi, umrla je tudi človeška ljubezen.«
Samo Božja ljubezen ponudi nov začetek
Ob tem je kardinal Koch poudaril, da je v smrti »prav Božja ljubezen in samo Božja ljubezen tista, ki lahko ponudi nov začetek. In v tem je velika obljuba krščanske vere: "v kraljestvu smrti je zadonel Božji glas. Zgodilo se je nepredstavljivo: Ljubezen je prodrla v 'predpekel'"2. S temi besedami je papež Benedikt XVI. – med razmišljanjem ob počastitvi Torinskega prta – izrazil obljubo, ki je povezana z bogoslužjem velike sobote, ki pravi, da Kristus s tem, ko prinese božjo ljubezen na kraj smrti, podarja življenje sredi smrti in nov začetek ob koncu zemeljskega življenja.«
Večno življenje je posledica Božje ljubezni do nas
V nadaljevanju homilije je prefekt Dikasterija za pospeševanje enosti med kristjani izpostavil, da nam je papež Benedikt XVI. s svojo teologijo in predvsem s svojim življenjem vere podaril spoznanje, ki je posebej dragoceno: namreč da je večno življenje posledica Božje ljubezni do nas. »Ta resnica je že navzoča v konkretni izkušnji ljubezni, ki jo ima človek. Človeška ljubezen namreč stremi k neskončnosti in neuničljivosti; je, tako rekoč, krik po večnosti. Francoski mislec Gabriel Marcel je to pravilno poudaril: ljubiti nekoga pomeni reči mu, da ne bo umrl.
Čeprav človeška ljubezen po svoji naravi stremi k neskončnosti, ljudje iz izkušnje vemo, da človeška ljubezen sama ne more ponuditi večnosti, ker mine skupaj z življenjem. Samo občestvo ljubezni z Bogom lahko podari to, kar je bistveno za človeško ljubezen in česar si ta ne more dati sama: večnost. To pomeni, da smo ljudje nesmrtni ne zaradi našega bivanja, ampak zato, ker večno življenje dolgujemo neuničljivemu odnosu ljubezni, ki ga ima Bog z nami. Kot verniki vemo, da ne moremo popolnoma umreti, ker nas Bog pozna in ljubi. Božja ljubezen namreč želi večnost; ne le, da jo želi, ampak jo tudi uresničuje in je sama večnost: "Deus caritas est" – "Bog je ljubezen".«
Bog je tako velik, da ga nikoli ne nehamo iskati
»Odrešeni smo in lahko živimo v večnosti Boga, ker nas on ljubi. Če je to res, je večno življenje pristno življenje, ki se ne začne samo po smrti, ampak ki se za vernika začne že v sedanjem življenju. Jezus sam izrazi to prepričanje v svoji poslovilni molitvi "Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa."
Če večno življenje pomeni občestvo z Bogom, je primerno, da se nanj pripravimo že v našem zemeljskem življenju, kakor je storil Joseph Ratzinger v vsem svojem življenju, intenzivno. Besede Psalma "Vedno iščite njegovo obličje" je vzel za svoje in jih živel ter kot zaslužni papež razložil z naslednjimi besedami: "Ta 'vedno' velja za vso večnost. Bog je tako velik, da ga nikoli ne nehamo iskati. On je vedno nov. Obstaja neprestano, neskončno gibanje novega odkritja in novega veselja"3. Če večno življenje pomeni potopiti se "v velik ocean veselja in ljubezni"4, potem je bistveno, da že v sedanjem življenju iščemo Gospodovo obličje in živimo z Njim iz oči v oči. Ker večno življenje pomeni občestvo z Bogom, izpovedovati našo vero v večno življenje v bistvu pomeni priznati, da je Bog živi Bog in da je On pristna resnica.«
Ratzinger je iskal Kristusa vse svoje življenje
»Joseph Ratzinger je vedno iskal in našel Gospodovo obličje v srečanju z Jezusom Kristusom. V njem se je Bog sam razodel in pokazal svoje resnično obličje. Joseph Ratzinger je iskal Kristusa vse svoje življenje in za svojo veliko knjigo o Jezusu je dejal, da je izraz njegovega "osebnega iskanja Gospodovega obličja". Če se je Bog razodel kot Bog v Jezusu Kristusu, potem obstaja večno življenje in smrt torej ni pot v nič, ampak pot upanja, ki vodi v večno občestvo z Bogom.
Smrt dobi to novo obličje, ker smo je bili kot verniki že deležni po našem krstu. Krst je namreč predvsem proces smrti. V njem mora stari človek v nas umreti, da bi skupaj s Kristusom vstal k novemu življenju kot novi človek. In biti novi človek pomeni živeti v Kristusu in njegovem Telesu, ki je Cerkev, da bi lahko s svetim Pavlom rekli: "Skupaj s Kristusom sem križan; živim pa ne več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in zame daroval sam sebe" (Gal 2,20)«.
Krst je resnični začetek večnega življenja
»Če skupaj s papežem Benediktom XVI. razumemo to globoko resnost našega krsta, bomo razumeli tudi, da prava ločnica med smrtjo in življenjem ni v biološki smrti, ki nas čaka, ampak v krstu, v katerem se rodimo v novo življenje. Resnična ločnica torej ni fizična smrt, ampak krst; in ta ločnica je v tem, da res živimo v Kristusu in z Njim, ki je resnično življenje, ali pa še naprej živimo v osami greha, ki zavrača to občestvo. Celotno krščansko življenje je torej v tem, da dosledno živimo svoj krst ter razumevamo in uresničujemo svojo smrt kot dokončno uresničitev našega krsta.
Krst je resnični začetek večnega življenja. Z njim smo namreč že vključeni v tisto občestvo z živim Bogom, ki nam je bilo podarjeno v smrti in vstajenju Jezusa Kristusa, ter ki pomeni naslednje: večno živeti iz obličja v obličje z živim Bogom in uživati njegovo brezmejno ljubezen. Kajti kdor živi z Bogom, ne umre; Božja ljubezen podarja večnost. Večno življenje je torej resnično v tem: Spoznavati "tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa"«.
Večna Božja ljubezen močnejša od smrti
»V poslovilni molitvi Jezus na koncu prosi: "In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi s slavo, ki sem jo imel pri tebi, preden je bil svet" (Jn 17,5). Zagotovo se v večnem življenju Joseph Ratzinger-Benedikt XVI. pridružuje tej prošnji, jo aplicira nase in prosi za dopolnitev svojega življenja v večni navzočnosti Boga. Mi pa vzemimo njegovo molitev za svojo in se ga spominjamo pri sveti maši, s katero obhajamo skrivnost naše vere, ki pravi: življenje zmaga nad smrtjo, saj je večna Božja ljubezen močnejša od smrti,« je sklenil homilijo kardinal Koch.
1 Benedikt XVI., Dio è la vera realtà. Omelie inedite 2005-2017, 158.
2 Benedikt XVI., Meditacija med počastitvijo Torinskega prta, 2. maj 2010.
3 Benedikt XVI., Zadnji pogovori.
4 Ibid.
