Cerkev bo dobila 12 novih blaženih: 11 španskih mučencev in laika iz Argentine

Tiziana Campisi – Vatikan

Španski mučenci

Enajst mučencev je bilo umorjenih med letoma 1936 in 1937 med preganjanjem kristjanov v Španiji. Bogoslovec Ignazio Aláez Vaquero, ki je bil aretiran, ker ni šel v vojsko in se je raje odločil za študij in pot duhovništvaa, je bil umorjen skupaj z očetom 9. novembra 1936. Poleg njega so bili priznani za mučence bogoslovec Pablo Chomón Pardo in njegov stric, duhovnik Julio Pardo Pernía, ki sta bila umorjena 8. avgusta 1936; bogoslovec Antonio Moralejo Fernández-Shaw in njegov oče Liberato Moralejo Juan, ki je želel biti aretiran, da bi branil sina in je bil umorjen skupaj z njim; ter bogoslovci Jesús Sánchez Fernández Yáñez, Miguel Talavera Sevilla, Ángel Trapero Sánchez-Real, Cástor Zarco García, ki je bil vpoklican kot rezervist in so ga nekateri vojaki prijavili zaradi njegove krotkosti ter si je moral po številnih ponižanjih izkopati lasten grob, Mariano Arrizabalaga Español in Ramón Ruiz Pérez, ki je bil skupaj z dvajsetimi laiki mučen, zaprt in umorjen. Vsi so bili umorjeni iz sovraštva do vere. Obsežna dokumentacija dokazuje jasno pripravljenost bogoslovcev, da dajo življenje za Boga, zavedajoč se protikrščanskega sovraštva do pripadnikov Cerkve. Kljub nevarnosti so ostali blizu družinam in prijateljem, njihov sloves mučeništva se je takoj razširil in traja še danes.

Enrique Ernesto Shaw

Za blaženega bo razglašen tudi Enrique Ernesto Shaw. Rodil se je 26. februarja 1921 v Parizu, kasneje pa se je preselil v Buenos Aires v Argentini, od koder je izhajala njegova družina, ki je bila zelo verna. Vstopil je v mornarico in med dolgimi plovbami organiziral kateheze za mornarje. Ko je bil poklican, da bi delal v družinskem podjetju, si je prizadeval, da je v poslovnem svetu udejanjal načela družbenega nauka Cerkve ter je z vsemi svojimi delavci vzpostavil bratsko sodelovanje. Poročil se je s Cecilio Bunge, s katero je imel devet otrok. Pridružil se je Katoliški akciji in Krščanskemu družinskemu gibanju, spodbujal različna druga združenja, povezana s svetom dela, ter objavljal predavanja, članke in eseje. Leta 1961 je postal predsednik moške veje Katoliške akcije. Umrl je zaradi raka 27. avgusta 1961. Na njegovo priprošnjo je bil čudežno ozdravljen petletni otrok, ki ga je 21. junija 2015 na kmetiji v bližini Buenos Airesa konj brcnil v tilnik. Utrpel je hudo poškodbo lobanje in možganov, zato je bil večkrat operiran. 15. julija so zdravniki presenečeni ugotovili, da je ventrikularni sistem ponovno postal normalne velikosti. Leta 2019 sta otroka pregledala dva strokovnjaka, ki sta potrdila, da je v dobrem zdravstvenem stanju in da ni utrpel hujših nevroloških posledic. Danes živi normalno življenje.

Fra Berardo Atonna

Prvi izmed novih častitljivih Božjih služabnikov je fra Berardo Atonna. Rodil se je 1. julija 1843 blizu Salerna kot prvi izmed petih otrok. Vstopil je k bosonogim manjšim bratom v samostan svete Lucije v Neaplju in bil posvečen v duhovnika 18. februarja 1866. Posvečal se je ljudskim misijonom, opravljal različne naloge in bil zgled gorečega redovnega življenja. Duhovno je spremljal Antonietto Fiorillo, ki je v Neaplju ustanovila karitativno ustanovo za ostarele žene, kasneje pa tudi za sirote. Fra Berardo je skrbel za duhovno vodenje ustanove, vendar je bil žrtev lažnih obtožb in pritožb, katerih je bil kasneje oproščen. Umrl je 4. marca 1917. V njem izstopa intenzivno duhovno in molitveno življenje, usmerjeno v močno kristocentrično in marijansko razsežnost. Posebej je častil svetega Jožefa in njegovo življenje je navdihovalo krščansko upanje. Tudi v trenutkih težav je ohranjal zaupanje v Božje usmiljenje in notranjo vedrino. Lajšal je trpljenje ubogih, bolnih in najšibkejših, v katerih je videl Kristusovo obličje. Sam je živel v uboštvu, bogate ljudi pa je vabil k radodarnosti do najbolj pomoči potrebnih.

Domenica Caterina od Svetega Duha

Rodila se je decembra 1822 kot Teresa Solari. Mama ji je kmalu umrla, zato je prvi del svojega življenja živela v zelo težkih razmerah. Pogosto je bila bolna in je bila večkrat dalj časa v bolnišnici. Leta 1855 se je spoprijateljila z Antonietto Cervetto, ki je bila prav tako bolna. Skupaj sta leta 1863 začeli karitativno dejavnost, namenjeno moralni in materialni pomoči za revna dekleta. Pod vodstvom dominikanca Vincenza Vere je ta čez nekaj let dobila ime »Mala hiša Božje previdnosti«. Teresa je 7. junija 1879 oblekla redovno obleko nove skupnosti in si nadela ime s. Domenica Caterina od Svetega Duha. Kasneje so redovnice v želji, da bi ustanovi zagotovile dominikansko vodstvo, prosile za uradno priključitev k redu pridigarjev. To se je sicer zgodilo šele po smrti s. Domenice Caterine 7. maja 1908 v Genovi. V njej izstopa preprosta in intenzivna vera, življenje prežeto z molitvijo in globoko pobožnostjo do Marije. Prav revščina, ki jo je doživela v otroštvu, jo je usmerila v pomoč in podporo mladim dekletom v stiski.

Joseph Panjikaran

Častitljivi Božji služabnik je postal tudi Joseph Panjikaran. Rodil se je 10. septembra 1888 v indijski državi Kerala v številčni aristokratski družini, ki je pripadala sirsko-malabarski krščanski skupnosti. Svoje duhovniško poslanstvo je živel med revnimi in izključenimi v družbi, ki je bila strogo razdeljena na kaste. V duhovnika je bil posvečen 21. decembra 1918, leta 1924 je bil poslan v Rim, da bi vodil sirsko-malabarski oddelek svetovne misijonske razstave, ki je bila organizirana v svetem letu 1925. Po vrnitvi v Indijo se je v kraju Kothamangalam posvetil gradnji bolnišnice za brezplačno zdravljenje revnih. Za njeno upravljanje je ustanovil kongregacijo bolniških sester svetega Jožefa. Umrl je 4. novembra 1949. Številne težave, na katere je naletel pri svojem poslanstvu, je soočal z veliko vero in velikodušnostjo.